I. Vidmar

Zgodilo se je 6. avgusta pred osemdesetimi leti. Združene države Amerike so odvrgle atomsko bombo na japonsko mesto Hirošima in čez tri dni še na Nagasaki ter tako spravile Japonsko na kolena in omogočile konec 2. svetovne vojne. Z velikim zlom se je končalo največje zlo v zgodovini človeštva.

Osemdesetletnico eksplozije atomske bombe nad Hirošimo je novomeški fotograf Bojan Radovič zaznamoval s Projektom Hirošima in z dvema fotografskima razstavama, eno v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu v galeriji Kocka in drugo v Hirošimi, od koder se je prek spleta javil na odprtje novomeške razstave.

B. R.

Hirošimo sta z ženo prvič obiskala pred enajstimi leti in s tem nesrečnim japonskim mestom je Bojan Radovič razvil poseben odnos, osebno in tudi fotografsko; na Japonskem je preživel tudi daljše obdobje v sklopu prebivanja na umetniški rezidenci.

V Projektu Hirošima se Bojan Radovič predstavlja tako rekoč z dvema projektoma. V prvem predstavlja današnjo Hirošimo in tamkajšnje ljudi v povezavi s spominom na tragični 6. avgust 1945. Na fotografiji je deček z ikonično črno-belo fotografijo atomske gobe ob eksploziji atomske bombe nad Nagasakijem v rokah, skupino otrok, ki na izletu spoznavajo nesrečno zgodovino mesta, obiskovalce spominskih obeležij pa tudi pročelje restavracije z ameriško hrano Blue Moon Cafe, na primer. Drugi, mogoče pomembnejši in umetniško globlji del razstave pa tvorijo velike podobe teksture dreves, ki so preživela eksplozijo atomske bombe in se ohranila do danes. S pomočjo improvizirane naprave je skeniral njihova debla. Gre za drevesa, ki so stala v neposredni bližini središča eksplozije, njihove fotografije pa je Radovič opremil s podatki, med katerimi je tudi njihova oddaljenost od epicentra.

V spremnem besedilu zloženke, ki je izšla ob razstavi, filozofinja in umetnica ter profesorica na dunajski Akademiji za likovno umetnost Marina Gržinič o Radovičevih fotografijah med drugim zapiše: »Življenje in spomin na uničenje ter ruševine kot spomeniki – vsi ti elementi se v Radovičevem projektu pojavijo istočasno in izjemno močno. Na eni strani imamo sodobno japonsko družbo, za katero Radovič uporabi estetiko ulične fotografije, fotografski dnevnik in reprezentacijo vsakodnevnih prostorov in identitet, na drugi pa zgodovino bombardiranja Hirošime. Radovič odlično izkoristi moč estetike »naključnega posnetka« vsakdanjega življenja, kar poveže s svojo intenzivno konceptualno fotografsko obravnavo atomskega bombardiranja Hirošime 6. avgusta 1945. Ti posnetki so odraz življenja in izjemne vitalnosti. Fotografije odpirajo prostor novemu razmišljanju o japonski družbi kot simptomu Zahoda, zlasti v medijih, modi, javnem prostoru ali pri uporabi avantgardnih strategij v vsakdanjem življenju …« 

I. V.