Jure Klobčar

»Moja ljubezen do kuhanja se je razvila že v osnovni šoli. Doma nas je bilo enajst, poleg naše še stričeva družina ter dedek in babica. Kuhali sta mama in babica in še sama ne vem, kdaj je bil tisti trenutek, ko sta mi dovolili, da sodelujem,« se spominja Barbara Ribič, ki se je vedno rada motala po kuhinji in okoli štedilnika.

Jure Klobčar

»S sestrično sva sprva pri kuhi pomagali, potem pa sva se postopoma tudi sami lotili priprave jedi. Pri nas je bil glede hrane vedno red. Prehranjevanja nismo nikoli dojemali v slogu, vzemi si nekaj za jesti ali naredi si sendvič. Obroke, tako kosila kot večerje, smo vedno kuhali. In ko si tega navajen, kulinariko preprosto vzljubiš. Midve sva v prehrano vnesli tudi nekatere novosti, nad katerimi so bili domači skoraj vedno navdušeni. Stavili sva na zdrav način prehranjevanja, in ker so bile sestavine večinoma z domače kmetije, je bilo vse skupaj lažje. Kljub temu sva ostali pri tradicionalnih jedeh. Sicer pa v kuhinji rada eksperimentiram in poskusim kaj novega predvsem pri slanih jedeh, medtem ko nad pripravo sladic nisem tako navdušena. Običajno se pri kuhi ne držim ustaljenih receptov, kar je pri sladicah kaj hitro lahko pogubno.«

Pred šestimi leti je spoznala Žigo, svojo veliko ljubezen, s katerim že nekaj časa tudi skupaj živita. »Že od prej sva se poznala tako na videz, potem pa sva se nekega dne srečala v vaškem bifeju. Stekel je pogovor in kmalu sva ugotovila, da sva si všeč. Sicer je kar nekaj časa trajalo, da sva postala par, ko sva bila prepričana, da sva stabilen par, pa sva si ustvarila skupen dom. Žiga je lani prevzel kmetijo, na kateri je odraščal in kjer so redili 27 glav škotskega višavskega goveda, pasme, ki jo je leta 1999 kot prvi v Slovenijo pripeljal njegov dedek.«

Jure Klobčar

Ljubezen na kmetiji

»Od mladih nog sem živel na kmetiji in tako bo tudi v prihodnje,« pravi Žiga. »Vesel sem, da sem spoznal Barbaro in da podobno razmišljava. Danes je veliko negativnega razmišljanja o kmetijah in kmetovanju. Kmetija je lahko lepo urejena, pa tudi delo je mogoče prilagoditi. Denimo, sam sem čredo govedi zmanjšal na devet glav, saj je bilo prej preveč dela, pa tudi krme nismo imeli dovolj, na kmetiji imamo nekaj ovac in drugih živali. V treh ribnikih gojimo skuše. Z Barbaro pa razmišljava tudi nekoliko širše. Ob pašnikih sva postavila brunarico in uredila nadstrešek z letno kuhinjo, kjer bova v poletnem času ponujala tudi hrano za manjše skupine obiskovalcev. Načrtujeva, da se bo to pozneje razvilo v restavracijo ob glampingu, ki ga nameravava postaviti,« pove Žiga, navdušena pa je tudi Barbara. »Sodelovanje v MasterChefu me je še bolj spodbudilo. Vesela sem, da bomo lahko obiskovalcem ponudili domače meso, suhomesnate izdelke in ribe, domač kruh, pa seveda tudi zelenjavo, ki raste na naši njivi.«

Barbara je po naravi bolj zadržana, Žiga pa se rad navdušuje nad velikimi načrti. »V kuharski šov me je prijavil on, ne da bi mi sploh povedal, zato sem bila potem še toliko bolj presenečena. Da te prijavi nekdo drug, ni prav enostavno,« pravi Barbara in tudi Žiga prizna, da je kar nekaj časa gledal tisto prijavo, dokler »se nisem nekega večera odločil, da jo izpolnim, saj sem vedel, da se sama ne bo nikoli prijavila. Res ni bilo preprosto, saj prijava obsega približno sedemdeset vprašanj in to je še en kazalec več, kako dobro jo poznam.«

Čeprav Barbara sprva ni bila navdušena, zdaj ugotavlja, da je to zanjo posebna izkušnja. »Vesela in hvaležna sem, ker je Žiga verjel vame in me prijavil. V MasterChefu sem se ogromno naučila, a moram priznati, da je bilo na trenutke tudi težko. Dogajanje je bilo vseskozi prepleteno s čustvi in pogosto so tekle tudi solze. S tekmovalci smo se zelo povezali in stkali prijateljske vezi in prav z vsakim, ki je zapustil šov, smo sočustvovali tudi mi. Navdušena sem tudi nad sodniki in njihovim znanjem ter poznavanjem kulinarike. Zelo me je navdušil Luka Jezeršek s pripravo omak, ki so bile res odlične, pa še veliko je bilo tega.«

Barbara je zaključila študij medijske komunikacije, pridobila pa je že tudi kar nekaj izkušenj, ki ji bodo gotovo pomagale pri razvoju turizma v domačih krajih. Sicer pa sta oba z Žigo navdušena nad potovanji. »Veliko destinacij sva že obiskala, še vedno pa je seznam želja dolg. Sva popotnika in nikoli nisva več kot dva dni na istem mestu, letos pa sva si prvič privoščila tako imenovani stacionarni dopust v Egiptu, kar je po svoje tudi koristno za to, da se odpočiješ in si nabereš novih moči.«