Etnologinja in naravovarstvenica se je rodila in odraščala v Združenem kraljestvu. Pri šestindvajsetih se je podala v deželo divjih šimpanzov, v Tanzanijo. Po sedemnajstih letih raziskovanj v divjini je ustanovila Inštitut Jane Goodall, da bi okrepila sporočilo, kako nujno je, da se ohrani okolje po vsem svetu.
Danes jo, bolj kot kdaj koli, skrbi prihodnost planeta. »Prestajamo težke čase,« je zapisala ob izidu knjige, torej še preden smo iz dveletnega boja s pandemijo zakorakali v svet brutalnega nasilja, ki pustoši po Ukrajini. »Zdaj, ko se bližam svojemu devetdesetemu letu, moramo premagati dve vrsti sovražnikov: nevidne, mikroskopske sovražnike na eni strani ter našo lastno nespamet, pohlep in sebičnost na drugi,« ugotavlja v Knjigi upanja, priročniku za preživetje v časih preizkušnje.
Bo treba zavihati rokave. In kaj ženska, ki se je vse življenje borila za pravice živali, ljudi in okolja, misli z besedo upanje? Pravi, da je upanje pogosto napačno razumljeno, ker ljudje radi mislijo, da gre za pasivne pobožne želje. Ne, pravzaprav je ravno nasprotno, kajti upanje terja dejavnost in zavzetost. »Mnogo ljudi se zaveda klavrnega stanja na svetu, a se ničesar ne lotijo, ker jih navdajata nemoč in brezup.«
Bo treba zavihati rokave, je neusmiljena Jane Goodall. Iz izkušenj ve, da si upanje ne zatiska oči pred težavami in nevarnostmi in da ga ne ustavijo ne težave ne nevarnosti. »Veliko je teme, a naša dejanja ustvarjajo svetlobo,« sporoča in poudarja, da tudi sama dobro ve, da »upanje ni vedno logično – pravzaprav je lahko videti zelo nelogično«.
Njeni razlogi za upanje v teh temačnih časih so v zavedanju, da je našo vrsto od kamene dobe do danes ohranila preživetvena lastnost. V pogovorih s soavtorjem knjige Dougom Abramsom – ki prek svoje literarne agencije piše in predstavlja knjige o legendarnih osebnostih – se Jane Goodall sprašuje, kaj je upanje. Je upanje čustvo ali veščina? In potem v tem dvogovoru ugotavljata, da ne gre za veščino, temveč za nekaj precej globljega – prirojenega: »Zagotovo gre za človekovo preživetveno lastnost. Brez nje umremo,« je na podlagi lastnih izkušenj ugotovila znanstvenica.
V tej svoji knjigi namreč deli spoznanja, ki se jih je v svojem dolgem življenju in ob proučevanju naravnega okolja naučila o upanju. Utemeljeno poudarja, da je upanje nalezljivo in da bodo naša dejanja navdihnila druge.
Upanje umre zadnje. Kot vsi, ki dolgo živijo, ima tudi znanstvenica Jane Goodall za seboj veliko temačnih obdobij in je v življenju videla veliko hudega. Pravzaprav se je pogumno podala v svet v iskanju odgovorov, kako bi bilo mogoče vse te probleme premostiti. Takrat ni bilo v navadi, da bi ženska preprosto prepotovala polovico sveta in v džungli živela z divjimi živalmi ter o njih pisala. Tega takrat celo moški niso počeli. Jane je imela v rokah dobesedno zgolj zvezek in svinčnik. Raziskovati je hotela šimpanze, živali, s katerimi imamo skupnega kar 99 odstotkov genetskega zapisa. Torej bi lahko rekli, da je v naravi in med živalmi iskala odgovore o človeku.
Ko se je podala v gozd s svojimi lastnimi upi in sanjami, ni vedela, da bo upanje postalo osrednja rdeča nit njenega dela.
Samo človek je sposoben pravega zla. In resničnega altruizma. V desetletjih dela in na svojih potovanjih po svetu je zelo od blizu gledala v obraz zlu. Še predobro je doumela temno plat človeške narave.
Zato se zaveda, da ravno danes preživljamo težke čase. Predvsem zaradi človeškega nasilja in hudobije. Na začetku svoje znanstvene poti se je začela poglabljati v vprašanje človekove bojevitosti, ker so znanstveniki na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja poskušali javnost prepričati, da je nasilno vedenje naučeno. Jane Goodall pa je dokazala, da znamo ljudje zaradi intelekta in sposobnosti sporazumevanja z besedami prestopiti onkraj zgolj čustvenega in agresivnega odzivanja drugih živali.
Ob tem spoznanju je svet od nekdaj upal, da odrasli ne bodo kot majhni otroci udrihali po stvari, ki jih je razjezila. In kako danes gledamo na svet, v katerem odrasli napadajo druge, ker jih je nekaj razjezilo?
»Prav zaradi tega je človeška napadalnost slabša od nasilnosti drugih vrst. Ker se tako vedemo, kljub temu da vemo, da je to moralno gledano narobe. Zato mislim, da je le človek sposoben pravega zla – samo ljudje lahko sedemo za mizo in se hladnokrvno dogovorimo, kako bomo mučili druge in jim prizadejali bolečino. Podrobno načrtujemo grozljivo brutalnost.«
A Jane Goodall takšna, kakršna je, na stvari vedno gleda s širšega vidika. »Ne glede na nasilje in hudobijo na svetu lahko zgodovinsko gledano zaznamo tudi veliko sprememb na bolje. Verjamem, da tako kot smo samo mi – ljudje – sposobni resnične hudobije, smo prav tako samo mi sposobni resničnega altruizma.«
Več v reviji Jana št. 11, 15.3.2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
