Ampak takšne so tudi sicer, odprtega srca, vesele, nasmejane, družabne, predane ljudem. Ko smo jih obiskali, smo se prepričali, da so to res prav posebne ženske. Na žalost pa jih je vedno manj, zadnja novinka je v njihovo skuponost vstopila pred sedemnajstimi leti. Odprle so nam vrata v svoj dom, nam pokazale, kaj delajo in kako živijo, postregle z medenjaki in zaupale, kako preživljajo božične praznike.
Razširjenih rok naju je s fotografom pri vratih sprejela sestra Bernarda, odgovorna za skupnost v Mengšu. Presenetila naju je s svojo toplo dobrodošlico, in ko sva spoznala še nekaj drugih sester, naju je prevzel prijeten občutek domačnosti. Luštno je, kadar jih kdo obišče, so nama pozneje dejale. Z veseljem skuhajo kavico ali čaj, ponudijo piškote, ki jih pečejo skupaj, in poklepetajo. Med lanskimi poplavami so v svojo skupnost celo sprejele mengeško družino iz poplavljenega stanovanja. »Po čudežu so se rešili,« se spominja sestra Bernarda. »Zelo smo bile prizadete, ko smo gledale razdejanje, ki so ga za seboj pustile ponorele vode, in prizadete ljudi. Našemu domu je bilo k sreči prizaneseno, smo pa zato tej družini hvaležno ponudile začasen dom.« Odstopile so jim dve sobi in z njimi so bile v skupnem gospodinjstvu, dokler niso obnovili svojega stanovanja. Glasba, saj sta oba starša glasbenika, in otroški smeh so polnili srca ostarelih sester. »V skupnost so prinesli novo življenje,« pravijo, otroci so sestre oboževali. »Luštno leto je bilo in res smo se imeli lepo. Ob nedeljah, po sveti maši, še vedno pridejo na kavico,« je povedala sestra Bernarda, ko naju je najprej odpeljala v domski del skupnosti, kjer nekaj sester skupaj z drugimi uslužbenci skrbi za oskrbovance.
Prve medicinske sestre
Družbo sester usmiljenk sta leta 1633 v Parizu ustanovila sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac. V Slovenijo so prišle leta 1852. Sestre usmiljenke so bile prve bolničarke, ki jih je želel imeti takratni ljubljanski župan. Najprej so bolnike oskrbovale na domovih, potem so delale v sirotišnicah, hiralnicah, bolnišnicah in vzgajale druge. Leta 1948 so morale zapustiti svoje službe in oditi iz Slovenije, le v Mengšu in Šmartnem pri Litiji so ostale. Prve so se tu leta 1921 naselile v Vahtarjevi domačiji. Podaril jim jo je njen lastnik Janez Levec, da bi poskrbele za deset mengeških siromakov, pa tudi sam si je želel mirnega kotička za stare dni. Sestre so se takoj lotile dela, obnovile hišo, jo dozidale in dve leti pozneje sprejele prve oskrbovance, zavetišče pa poimenovale Zavod svetega Vincencija. Nenehno so iskale načine, da bi oskrbovancem zagotovile materialno, zdravstveno in duhovno pomoč. Posodabljale so prostore, dokupovale obdelovalno zemljo, iskale finančna sredstva, pridelovale hrano zase in oskrbovance. Širile so se do druge svetovne vojne, ko so jih Nemci hoteli izseliti, vendar so se potem premislili, ker so ugotovili, da jim njihova stavba ne koristi. Po vojni so jo nacionalizirali, postavili civilno vodstvo in jim odvzeli zemljišče. Vendar so sestre za razliko od drugih zdravstvenih ustanov po Sloveniji, od koder so 8. marca leta 1948 vse izgnali, v Mengšu ostale in se zaposlile v ustanovi, ki so jo potem leta 1955 preimenovali v Dom počitka Mengeš. Po slovenski osamosvojitvi, ko so dobile nazaj del sredstev in zemljišča, so postavile nov dom za starostnike, Dom svete Katarine.
Sestra pa ne bom
V njem nekaj sester z drugimi uslužbenci skrbi za ostarele sestre usmiljenke iz vse Slovenije in tudi za zunanje varovance. Ob našem prihodu jih je bilo del ravno zbranih na fizioterapiji in razgibavanju, ki ga vodi sestra Polona, najmlajša med sestrami, nekaj čez štirideset jih šteje. Ona je bila tista, ki je tako prijazno zorganizirala naš obisk. Klic, da bi se pridružila sestram, je zaslišala v drugem letniku srednje zdravstvene šole, je povedala. Sestre imajo namreč večinoma zdravstveno izobrazbo. »Ves čas sem si govorila, da sestra pa že ne bom,« se je nasmehnila. A ji glasek ni dal miru. Po prvem letniku študija delovne terapije je postal samo še močnejši in glasnejši, zato se je odločila za osebno vodene vaje v tišini, da bi preverila, ali je to res njena pot. Takrat je bilo pa zelo jasno, da jo Bog kliče. Ker si je vedno želela delati z bolniki, se je odločila za sestre usmiljenke. Pri njih je doštudirala, vstopila v semenišče in se zaposlila. Začela je v mariborski splošni bolnišnici, nadaljevala v Centru za usposabljanje, delo in varstvo v Radovljici, v Mengšu pa je zaposlena že štirinajsto leto in pravi, da bi brez starostnikov težko živela in da jo delo z njimi neizmerno osrečuje. V kuhinji je s sodelavcem kosilo pripravljala sestra Regina, na oddelku pa smo pri sestrah oskrbovankah srečali še sestro Alojzijo, ki kot medicinska sestra skrbi za starostnike. V domu je bil ravno čas kosila, zato jih nismo več motili, temveč smo se vrnili v sestrsko skupnost, stavbi sta namreč med seboj povezani s prehodom. Med vračanjem pa sem srečala tisto, ki sem jo med sestrami iskala, sestro Veroniko.
Pozdravit grem Marijo!
Izpostavljeno
Obvladajmo cvrtnik na zrak v 5 korakih
Kolikokrat sem občudovala njeno vztrajnost, saj se skoraj vsako jutro, tudi ko so jo bolele noge, po strmi (krajši) poti povzpne do Marijine kapelice pod Mengeško kočo na Gobavici. »Pozdravit grem Marijo,« mi je povedala, ko sva se srečevali. »Občudujem naravo, letne čase, tam najdem mir! Pa živali opazujem. Vedno nesem Mariji rožo in se ji zahvalim za vso pomoč, zdravje, Mengšane, domovino, domače in vse sestre,« se je prijazno nasmehnila, ko sva se skupaj sprehodili do jedilnice. Tam nam je ob medenjakih in čaju svoje neverjetne življenjske zgodbe zaupalo še nekaj zgovornih sester. Sestra Veronika je na redovniško pot stopila že s petnajstimi leti. V roke ji je prišla brošura, ki je opisovala več srečanj sestre usmiljenke Katarine Labouré z Božjo materjo Marijo. »Zgodba me je tako pritegnila, da sem si rekla, da se moram o tem prepričati.« Zato se je začela pripravljati za odhod v Beograd, kjer je bila takrat provincialna hiša sester usmiljenk. Po opravljeni višji srednji zdravstveni šoli se je zaposlila na beograjski maksilofacialni kirurgiji, po krajšem obdobju v Mengšu in v Volovskem na Hrvaškem pa je sprejela misijonarski izziv in 36 let preživela v Turčiji, od tega večino časa v psihiatrični bolnišnici v Carigradu. »To je bilo težko in naporno delo, a sem doživela veliko lepih trenutkov in navezala čudovita poznanstva. Turki so zelo prijazni ljudje. Ko sem šla od tam, so mi v zahvalo kupili zlato verižico s križem.« Po šestih desetletjih dela in dolgih letih v tujini se je sestram v Mengšu pridružila pred štirimi leti.
Pol leta so mi tekle solze
Tudi sestri Marina in Jožica sta se zelo mladi podali v Beograd in se tam izšolali za medicinski sestri. Sestra Marina je na začetku delala še na otroški kliniki in se ob delu šolala vse do višje medicinske sestre, obe z Jožico pa sta večino svojih delovnih let potem preživeli na ljubljanski onkologiji. »Ko sem prišla, so mi pol leta samo tekle solze, ampak sem se tudi zahvaljevala Bogu, to je bila zame milost, ker sem tam do njene smrti lahko skrbela za svojo sestro.« Tudi sestra Jožica je povedala, da je bilo kljub težkim obdobjem včasih na Onkologiji presenetljivo lepo, ker se je kar nekaj ljudi pozdravilo. »Zelo smo se povezali, razumeli, čutili.« Kadar jim je bilo ob usodah ljudi hudo, so se pogovorile s sodelavkami in sodelavci, pa so se nekako razbremenili. Z velikim sočutjem in empatijo so se sestre že rodile, so jih pa v Beogradu v tem duhu tudi vzgajali in pripravljali. Še zdaj, ko je upokojena, kateri od sester tu in tam izmeri pritisk, da zdravila ali pomaga namestiti slušni aparat, se druži s sestro, ki je prav tako v skupnosti, in pomaga pri vsakdanjih opravilih.
Sestra predstojnica
V Mengšu je trenutno 27 sester, dvanajst jih je v Domu sv. Katarine, petnajst pa jih še živi v skupnosti, a jih sedem potrebuje skoraj popolno oskrbo. Od aktivnih sester so tri zaposlene v domu, tri pa v domu delajo prostovoljno. »Med seboj si pomagamo, vsaka pa ima svoje odgovornosti in poslanstvo,« je razložila sestra Bernarda iz vasi Žažar pri Horjulu. Njena poklicna pot je bila izjemno pestra. Izhaja iz velike kmečke družine, ki je sicer živela zelo skromno, so jih pa povezovali ljubezen, prisrčnost in veselje. Ker po končani osnovni šoli zaradi pomanjkanja denarja ni mogla v gimnazijo, se je odločila pridružiti sestram, ki so takrat največ delovale v zdravstvu. Od doma je šla prva od osmih otrok in v Beogradu ob podpori sester usmiljenk končala srednjo zdravstveno šolo. Po nekaj letih dela na tamkajšnji urološki kliniki so jo poklicali v Slovenijo, tu je lepo obdobje svojega življenja preživela na nevrološki kliniki. »Bila sem mlada in sem precej sočustvovala z bolniki,« se je spominjala. Kar dvanajst let je nato preživela med otroki v Kočevju in jih poučevala verouk. »900 otrok je bilo takrat v župniji. Lepo smo se povezali z družinami.« Kot ženska in sestra je tam veliko pridobila za svojo osebnostno in duhovno rast, zato so ji solze kar same tekle, ko se je morala posloviti. Poklicali so jo namreč v provincialno hišo v Šentjakob ob Savi, kjer je bila odtlej odgovorna za skupnost. Zanjo je bila to velika sprememba, saj je bilo delo povsem drugačno od tistega, ki ga je bila vajena. Na gospodarskem in ekonomskem področju se je morala marsičesa priučiti. Potem je bila kot provincialka do leta 2017 odgovorna za vse sestre usmiljenke slovenske province (za okoli 150 sester). Vsako obdobje, pravi, je obogatilo njeno življenje, ki je res polno! Zaznamoval jo je tako medicinski kot duhovni poklic.
Sestre tudi zapojejo
»Naše prvo poslanstvo je pomoč v skupnosti in domu. Nekatere po župniji pomagamo ostarelim in bolehnim, razveseljuje pa nas tudi delo v mengeški skupini ljudi s posebnimi potrebami Vera in luč. S svojimi dejanji in besedami želimo delati dobro. Ko nekaj dobrega podariš, se ti dobrota povrne. Vedno me gane, ko želi nekdo drug nekaj dobrega storiti zame, me želi kam odpeljati, se mi samo nasmehne … Take malenkosti človeku polepšajo dan! Tudi za božič je pomembno, da pomagamo, smo veseli, dobrohotni, umirjeni, pa da opazimo drug drugega. To je potem sidrišče veselja, miru in sreče,« je razložila ena od sester. Na predbožični večer se jim v kapeli pridruži duhovnik. Zapojejo božične pesmi, nato pa skupaj obiščejo in blagoslovijo Dom sv. Katarine. »Na vsakem oddelku zapojemo in vsi smo skupaj z oskrbovanci solzni ter povsem razneženi. Po končani sveti maši imamo preprosto večerjo in si voščimo. Nekatere sestre obiščejo potem še polnočnico, letos si jo bomo lahko ogledale tudi v neposrednem prenosu na televiziji naravnost iz Mengša,« nam je zaupala sestra Bernarda.
Čeprav je njihov dan prepleten z delom in molitvijo, poskrbijo tudi za razvedrilo, rekreacijo in sprostitev. »Nobenega rojstnega dneva ne izpustimo!« Zelo so vesele, družabne in rade zapojejo, tudi nama s fotografom so (posnetek si lahko ogledate na našem Facebooki in Instagramu). Tako pristno, toplo in domače nama je bilo med njimi, da bi obisk z veseljem še kdaj ponovila!
