Romy Schneider se je rodila kot Rosemarie Magdalena Albach 23. septembra 1938 na Dunaju, le pol leta po priključitvi Avstrije Hitlerjevi Nemčiji. Njena starša sta bila prav tako igralca, mama Magda Schneider je bila bavarskega rodu, oče Wolf Albach Retty pa na Dunaju rojeni avstrijski igralec.
Štiri tedne po njenem rojstvu sta jo starša pripeljala v Schonau am Konigssee v Nemčiji, kjer sta pustila Rosemarie starim staršem, kasneje se ji je pridružil še njen mlajši brat Wolf-Dieter. Stara starša Franz in Maria Schneider sta na svojem posestvu po svojih močeh vzgajala bodočo igralko, ki je imela tudi guvernanto, starša pa sta jo zaradi igralskih obveznosti zelo redko obiskovala. Mama in Oče sta bila vidna igralca v Tretjem rajhu in na plačilni listi propagandnega ministrstva, ki ga je vodil Joseph Goebels. Leta 1943 sta se razšla in 1945 tudi ločila.
Vzgajala sta jo stara starša
Romy Schneider je začela hoditi v prve štiri razrede osnovne šole v Schonauu, potem pa so jo vpisali na zasebno dekliško srednjo šolo na gradu Goldenstein v Elsbethnu pri Salzburgu. Že zelo zgodaj v otroštvu je odkrila svojo strast do gledališke igre in je pogosto nastopala v predstavah na njeni šoli. V svoj dnevnik je 10. junija 1952 zapisala: »Če bi bilo vse odvisno od mene, bi takoj postala igrala…Vsakič, ko vidim lep film, najprej pomislim na idejo – postala bom igralka. Želim in hočem!«
Svoj prvi film je posnela, ko je bila stara šele 15 let. Ko bodo spet cvetele bele lilije (1953) je bil eden najbolj popularnih nemških filmov petdesetih let, Romy pa je v njem zaigrala v stranski vlogi skupaj z mamo Magdo. Leto pozneje je odigrala vlogo Kraljice Viktorije v avstrijskem filmu Dekliška leta kraljice (1954), preboj pa se je zgodil s trilogijo o avstrijski cesarici in ženi Franca Jožefa, Elizabeti Avstrijski, bolj znani pod vzdevkom Sissi. Prvi film z naslovom Sissi je bil posnet leta 1955, ko je Romy Schneider štela 17 let, sledila sta Sissi, mlada cesarica (1956) in Sissi, zrela leta cesarice (1957). Franca Jožefa je odigral Karlheinz Bohm, s katerim sta postala dobra prijatelja. V vseh treh filmih mamo cesarice Sissi igra tudi njena prava mama Magda.
Med manj stereotipne filme petdesetih lahko štejemo Dekle in legenda (1957) in Monpti (1957), v obeh je zaigrala z mladim Horstom Buchholzom, nemškim Jamesom Deanom, ki se ga boste spomnili kot Chica iz Veličastnih sedem, zagotovo pa kot nemškega zdravnika iz Benignijevega Življenje je lepo.
Ko vstopi sinjeoki Francoz
1958 je Romy Schneider zaigrala v Christine, reprizi Liebelei Maxa Ophulsa iz 1933, v katerem je enako vlogo igrala njena mama Magda. Med snemanjem filma se je še ne 20-letna Romy Schneider zaljubla v igralca Alaina Delona. Kmalu se je preselila k njemu v Pariz in naslednje leto sta oznanila zaroko. Selitev v Francijo je pomenila novo obdobje za Schneiderjevo, tu je zaigrala v Procesu (1962), filmu Orsona Wellesa po istoimenskem romanu Franza Kafke. Sodelovala je s številnimi drugimi režiserji na odrskih deskah – z Delonom sta igrala v igri Johna Forda Škoda, da je kurba (1961) pod taktirko Luchina Viscontija in v filmu Boccaccio ’70. Leto pozneje je Romy Schneider zaigrala v vlogi Anne v produkciji Čekove igre Galeb pod taktirko Sache Pitoefa, vse v Theatre Moderne.
1964 je za kratko okusila tudi Hollywood, kjer je zaigrala v filmu Dobri sosed Sam, skupaj z Jakom Lemmonom in What's New Pussycat (1965) s Petrom O'Tolleom, Petrom Sellersom in Woodyjem Allenom.
Kratko in sladko
Decembra 1963 sta se Alain Delon in Romy Schneider odločila za ločitev, vseeno pa sta ostala dobra prijatelja. Skupaj sta zaigrala še v Bazenu (1968) in Umoru Trockija (1972).
Romy Schnider je po ločitvi še naprej ostala v Franciji in sodelovala s Claudeom Sautetom pri petih filmih. Prvi film, Stvari življenja (1970) z Michelom Piccolijem, je Schneiderjevo v Franciji izstrelil med zvezde. Trojica je sodelovala še pri filmu Max in smetarji (1971), v Cezar in Rosalie (1972) pa je igrala z Yvesom Montandom.
Paris Match je 1971 zapisal: »Štirideset let po Greti in Marlene, 15 let po Marylin, filmsko platno ima novo veliko zvezdo.«
Sissi kot večna vloga
Romy Schneider je še enkrat stopila v čeveljce princese Sissi, tokrat je bil to Viscontijev film Ludwig (1973) o kralju Ludviku II Bavarskem. »Sissi se me drži kot ovseni kosmiči,« je dejala ob premieri filma. V sedemdesetih je posnela še nekaj uspešnic: Vlak (1973), Nedolžni z umazanimi rokami (1975) z Rodom Steigerjem in Stara pištola (1975). Za Najpomembnejša stvar: ljubezen (1974) je dobila nagrado Cesar, francosko verzijo Oskarja in še pet let pozneje za zadnji film s Sautetom, Preprosta zgodba (1978).
Leta 1981 je zaigrala v filmu Zapor z Michelom Serraultom in Linom Venturo. Konec sedemdesetih jo je za svoj film Zakon Marie Braun (1979) snubil največji nemški režiser, Rainer Fassbinder, a so se pogovori končali, ko jo je Fassbinder označil za neumno kravo, ona pa mu je vrnila, da ne bi nikoli delala s tako pošastjo. 1980 je zaigrala tudi s Harveyem Keitelom v filmu Gledati smrt, kjer je igrala umirajočo žensko v njenih zadnjih dneh, dogajanje pa prenaša televizija s pomočjo kamere v možganih novinarja (Keitel). Njen zadnji film je bil Mimoidoči (1982), kjer je še enkrat zaigrala s Piccolijem.
Osebna tragedija
Po ločitvi od Delona se je Romy Schneider julija 1966 poročila z nemškim igralcem in režiserjem Harryjem Meyenom in se od njega tudi hitro ločila. Par je imel sina Davida Christopherja, ki se je smrtno ponesrečil med plezanjem čez špičasto ograjo, kjer si je pretrgal dimeljsko arterijo in izkrvavel (Meyen je 1979 naredil samomor). Igralka je imela tudi kratka razmerja z Oswaltom Kollejem in igralcem Brunom Ganzem (Nebo nad Berlinom), prav tako se je zapletla s soigralcem Jean-Louisom Trintignantom na snemanju filma Vlak (1973). 6. junija 1971 se je pojavila na naslovnici nemškega Sterna kot ena od 28 žensk pod transparentom »imele smo splav«. V članku je 374 žensk javno izjavilo, da so splavile, kar je bilo 1971 v Nemčiji še prepovedano.
1975 je Romy Schneider skočila v zakon z njenim asistentom, Danielom Biasinijem, par se je ločil 1981, njuna hčerka Sarah Biasini pa je zaigrala v nekaj filmih.
Le še navzdol
Pot v brezno se je za najstniško lepotico Sissi začela po smrti sina Davida. Zapadla je v depresijo in začela popivati, zelo redko je bila trezna, čeprav je njena prijateljica Claude Petin, sestra zadnjega partnerja Laurenta Petina, po njeni smrti rekla, da v času, ko je umrla, ni več posegala po alkoholu in da je umrla naravne smrti.
Schneiderjevo so našli 29. maja 1982 v njenem stanovanju v Parizu. Obdukcija je pokazala, da je umrla zaradi srčnega zastoja, stara le 43 let. Claude Petin je dodala, da je imela igralka slabo srce zaradi operacije ledvic nekaj mesecev prej. Še kar nekaj časa se je govorilo, da je igralka naredila samomor, da je vzela smrtonosni koktejl alkohola in uspavalnih tablet, a ker niso naredili obdukcije, tega ni bilo mogoče nikoli potrditi.
Ime je postalo nesmrtno
Na njenem nagrobnem spomeniku v vasi Boissy-sans-Avoir, kjer je le mesec dni prej kupila hišo, piše njeno pravo ime – Rosemarie Albach. Kmalu po njeni smrti je Alain Delon organiziral prekop njenega sina Davida v isti grob. Soigralka v zgodnjih filmih in mama Magda Schneider jo je preživela za 14 let, umrla je 1996, stara 87 let. Romy Schneider je bila tudi verižna kadilka, na dan je pokadila vsaj tri škatlice cigaret.
»V življenju sem nič, na platnu vse!«
Romy Schneider ima tudi mlajšo polsestro, ki je prav tako igralka. Sacha Darwin se je rodila njenemu očetu 1947 v novi zvezi. Bila je tudi dobra prijateljica s Coco Chanel, ki sicer ni imela veliko stika z ljudmi, v filmih pa je nosila tudi njene kreacije. Režiser Rainer Fassbinder, s katerim se je močno sporekla, je umrl le 12 dni za njim.
Francoski film ni pozabil nanjo. 1984 je francoski novinar Eugene Moineau dosegel ustanovitev Nagrade Romy Schneider, ki jo podeljujejo mladim igralkam v francoskem filmu. Tudi avstrijski Kurier je 1990 uvedel priznanje Romy TV Award v njeno čast. 2003 jo je oddaja Naši najboljši na nemški televiziji uvrstila na seznam 100 največjih Nemcev, na 78. mestu je bila druga najvišje postavljena igralka za Marlene Dietrich na 50. mestu. 2005 jo je nemški Bild uvrstil na prvo mesto najlepših Nemcev vseh časov.
