Ruska ruleta je smrtonosna igra, pri kateri se uporablja revolver. V njegov boben namestijo enega ali več nabojev, nato ga zavrtijo, udeleženci pa drug za drugim prislonijo revolver na svoje sence in sprožijo. Na prvi pogled se zdi, da nacionalni izvor te »zabave« ni sporen. Vendar pa ruska ruleta ne izvira iz Rusije, temveč iz nekega časopisnega članka iz ZDA.
Ime se je prvič pojavilo leta 1937 v istoimenskem članku ameriškega novinarja Georgesa Surdeza, ki je bil objavljen v časopisu Collier's Weekly. Članek je bil posvečen različnim zabavam, s katerimi si člani francoske tujske legije v severni Afriki krajšajo dolgčas. Novinar je citiral pismo, v katerem nemški plačanec piše o pogovoru z ruskim narednikom, ki se je leta 1917 znašel v Romuniji.
»Ko je nastalo popolno razsulo,« je baje pripovedoval narednik, »se je ruskim oficirjem zdelo, da ne izgubljajo le ugleda, denarja, družine in domovine, temveč tudi čast pred zavezniki. Zato so nekateri od njih ob različnih priložnostih – za mizo, v kavarni ali pri prijateljih – nenadoma potegnili revolver, vzeli naboj iz bobna, ki so ga nato zavrteli, nato pa cev prislonili ob glavo in potegnili sprožilec. Verjetnost, da bo pištola ustrelila in oficirju raznesla možgane, je bila od pet do šest poskusov. Včasih je bilo tudi nekaj srečnih izidov.«
Pomembni so bralci
V oči zbode napaka, ki je od vojaka ne bi pričakovali: »pet nabojev od šestih.« Ruska vojska je leta 1917 namreč uporabljala domač revolver Nagant s sedmimi naboji v bobnu, pred tem uporabljeni Smith & Wesson s šestimi naboji pa je bil takrat že zastarel. Če bi bili podatki v besedilu pravilni, ruskih oficirjev kmalu zatem ne bi več bilo. Glavni problem resničnosti te trditve je, da ni nobenih dokazov, dokumentov ali spominskih zapiskov o obstoju ruske rulete v ruskih enotah, ki so bile takrat, med prvo svetovno vojno, v Romuniji ali v ruski vojski na splošno. Treba je poudariti tudi to, da se Surdez ni pretirano pritoževal, ko so ga imenovali človeka, ki si je izmislil rusko ruleto.
Do tedaj ni nič podobnega obstajalo niti v ZDA, kljub tamkajšnjemu revolveraškemu kultu. Surdezov članek je bil bralcem zelo všeč, zato so ponatisnili krajšo različico. Osem mesecev pozneje se je mlad Američan Thomas Markley na ta način ubil za svoj rojstni dan. To je prvi znani primer ruske rulete s smrtnim izidom v ZDA. Do danes je v tej državi znanih petdeset takih samomorov.
V Rusiji takšne statistike ne vodijo. O tej temi je težko najti časopisno besedilo ali podatke na internetu. Iz vsega povedanega sledi, da bi bilo rusko ruleto bolje imenovati ameriško. Po mnenju kanadskega raziskovalca Ivana Hačanovskega je ruska ruleta na drugem mestu na seznamu najbolj razprostranjenih stereotipov o deželah nekdanje Sovjetske zveze, takoj za rusko mafijo.
Lermontov in oficir Vulič
Življenje in značaj oficirjev je ena od splošnih tem ruske književnosti. Če bi bila ruska ruleta resnično ruska, bi bila zelo primerna za prikazovanje ekscentričnega, izzivalnega oficirskega poguma ali slabosti, ki jih je treba razkriti. Kljub temu pa je v književnosti pred oktobrsko revolucijo nekaj podobnega ruski ruleti omenjeno le v romanu Lermontova Junak našega časa, v poglavju Fatalist.
Zgodba se dogaja v prvi polovici 19. stoletja, ko revolverjev še ni bilo. Romaneskni junaki imajo pištole na kremen, ki jih je treba ročno polniti s smodnikom. Oficir Vulič želi izkušati usodo in preveriti, ali je vse vnaprej določeno, zato strelja vase s pištolo. Čeprav Lermontov ne omenja, ali je pištola napolnjena ali ne, domnevamo, da je, saj je obešena nad oficirjevo posteljo, da bi se vedno znašla pri roki. Pištola je zatajila. Nadaljnji strel v stran pa je pokazal, da je v cevi kljub vsemu bil naboj.
Od romantičnega fatalizma prehajamo v osemdeseta leta stoletja za nami, ko se je pojavila zgodba Ruru pisatelja emigranta Juza Aleškovskega. Junak v oddaljeni vasi pije samogon (močno alkoholno pijačo, podobno vodki, ki jo pripravljajo doma), je žabe in se pogovarja z dvema vaščanoma in policistom. Pogovarjajo se o različnih življenjskih in političnih temah. Sredi pogovora policist predlaga enemu od vaščanov, naj odigrajo igro ruru. To tudi storijo, izid je srečen, nato pa nadaljujejo pogovor. Ni povsem jasno, zakaj ima vaški policist revolver namesto službenega makarova, ki nima bobna. Pisatelju tako uspe, da s pogovorom svojih pijanih junakov pričara atmosfero popolnega obupa.
Ameriški dvoboj
Ti dve popolnoma različni književni deli potrjujeta, da ruska ruleta nima nobene zveze z rusko kulturo. Pri Aleksandru Grinu (1880–1932) naletimo na nekoliko drugačno mešanico smrti in naključja, na tako imenovani ameriški dvoboj, ki ga je opisoval že Arthur Conan Doyle v svojem romanu Študija v škrlatnem: udeleženca »dvoboja« izbirata med dvema tabletama, od katerih je ena strupena.
Ruska ruleta pod tem ali kakšnim drugim imenom v Rusiji ni znana. Zanjo niso vedeli niti ruski dekadenti ali emigranti prvega vala, ki so bili resnično obupani. Številni od njih pa so imeli tudi vojaške izkušnje. K ruski ruleti se ni zatekel niti glavni negativec sovjetske kulture, razočarani oficir bele garde. Če se je odločil, da se bo ubil, je to storil zaradi teatralnosti in izzivanja usode.
Kljub vsemu pa je ruska ruleta v Rusiji postala priljubljena tema filmov in knjig. V sovjetskem času je k temu pripomogel tisk, ki je pisal o razvadah Zahoda, pozneje pa tudi vpliv zahodnoevropskih in ameriških filmov, kot je kultni Lovec na jelene. Junaki tega filma so potomci ruskih priseljencev. Rusko ruleto igrajo pod prisilo, vendar jim prav ta omogoči, da pobegnejo iz vietnamskega ujetništva. Film so kritizirali zaradi neresničnosti, ker ni nobenih dokazov, da so v Vietnamu obstajala mučenja take vrste.
Ruska ruleta se pojavi tudi v drugih znanih filmih, na primer v filmu Arizona dream Emira Kusturice. V ZDA so posneli vrsto drugorazrednih filmov, v katerih igralci vrtijo boben in pritiskajo na sprožilec. Dva najbolj dojemljiva prizora z rusko ruleto v ruski kinematografiji sta v komediji o vojski DMB in kriminalistični črni komediji Slepe miši, ki govori o simpatičnih kriminalcih.
Kljub vsemu lahko rečemo: kjer je dim, je tudi ogenj. Čeprav ruska ruleta med Rusi nikoli ni bila priljubljena, imajo Rusi očitno posebno značajsko lastnost, ki je pripomogla k temu, da imajo to smrtonosno igro z revolverjem prav za rusko. Niso je pripisali niti Francozom niti Italijanom ali celo Američanom – ki imajo tako radi orožje.
