Bodite zelo previdni pri izrazu »tekoče zlato«, v pesniškem zaletu se lahko uporablja za oljčno ali arganovo olje, drugi tako pravijo medu, tretji, predvsem Španci, pa borovi smoli. Imajo pa zelo dober razlog, namreč Španci, prebivalci ene od samo dveh evropskih držav – druga je Portugalska –, v katerih dandanes še pridobivajo smolo. Ampak španske smole je več in boljša je od portugalske, med najboljšimi na svetu je. Kar je zelo pomembno, če upoštevamo, da je smola, po kemični sestavi ni hudo različna od nekaterih frakcij (sestavin) surove nafte, očitno surovina prihodnosti. In bomo, upajmo, s »črnega zlata« kmalu prešli na tekoče zlato.
Smola za vsako priložnost
Da je smola zelo uporabna stvar, sploh ni novo spoznanje, že pred tisoči let so znali Egipčani, Perzijci in stari Grki iz nje pridobivati terpentinovo olje in kolofonijo (smola, ki ostane pri destilaciji terpentina). Središče smolarskega vesolja se je z leti premikalo, v srednjem veku so vrhunsko smolarili Francozi in v zadnjem stoletju ali dveh Američani. Na vrhu evropskega smolarstva pa so Španci, ti so v pokrajini Castilla y Leon, ki je primerno gozdnata in gorata, smolarili že od nekdaj, saj so že od pamtiveka s smolo tesnili ladje in lesene hiše, impregnirali oblačila, prižigali bakle in ognje (tudi v dežju!), zdravili opekline in še marsikaj drugega. V 19. in 20. stoletju so odkrili še vrsto novih rab za smolo – iz nje so med drugim pridobivali terpentin, lake, lepilo, gumo, celo plastiko in prehranske dodatke – in je smolarjenje postalo zares donosno ... tja do začetka šestdesetih prejšnjega stoletja, ko se je morala smola umakniti cenejšim surovinam, predvsem nafti. Do devetdesetih je smolarjenje že skoraj izginilo.
A zdaj se vračajo, tako smola kot smolarji – in tudi proces pridobivanja smole je še vedno tak kot pred stoletji. Morda so orodja bolje zasnovana, prišla so tudi kemična sredstva, ki drevo spodbujajo k izločanju smole, vendar je smolarjenje še vedno težaško, predvsem pa ročno delo. Ženske so v tem poklicu redkost.
Toda v opuščene in zdesetkane španske vasi se spet vračajo mladi, ki so v ponovnem vzponu smole zaslutili poslovno priložnost – ne le pri pridobivanju in destilaciji smole, v dišeče borove gozdove prihaja tudi vse več turistov.
Nefosilni
Za ponovni vzpon smole je zaslužno predvsem spoznanje, da je mogoče z njo nadomestiti večino materialov, ki jih pridobivajo iz nafte – na primer plastiko. Zdaj je 99 odstotkov plastike narejene iz fosilnih goriv, ki pa jih bo kmalu zmanjkalo. Letno je po vsem svetu izdelajo okrog 335 milijonov ton. Plastika iz borove smole pa je biorazgradljiva in surovina zanjo je pridobljena na okoljsko vzdržen način iz obnovljivih virov.
Znanstveniki v svojih laboratorijih že več let iščejo načine, kako bi po eni strani z genetskim inženiringom vzgojili drevesa, ki bi dajala več smole, po drugi pa se ukvarjajo s tem, kako narediti plastiko, ki bo dovolj trpežna, a ne večna, kajti bioplastika ima v primerjavi s petrokemično slabše lastnosti. Petrokemična plastika z dodatkom derivatov iz borove smole pa je vmesna stopnja, kompromis, ki manj obremenjuje okolje.
Že čez nekaj let bo torej izraz »imeti smolo« morda pomenil nekaj čisto drugega kot danes. Če ne bomo imeli zares hude smole.
Pri nas v Smoleniji
Slovenci pri pridobivanju smole nikoli nismo izstopali, smo pa seveda, firbčni in podjetni po kolektivni naravi, poskusili tudi to. In imamo zato v jeziku že tudi vse potrebne izraze. Smolarjenje, pridobivanje smole, smo se šli v tridesetih letih prejšnjega stoletja na Dravskem polju, na Primorskem pa so medtem smolarili Italijani. Potem je dejavnost za nekaj časa zamrla, a znova vzcvetela po drugi svetovni vojni, ko je mlada država Jugoslavija iskala načine, kako biti čim bolj samozadostna, neodvisna od uvoza surovin. In so se spomnili na smolo, študije so namreč pokazale, da imamo v Sloveniji dovolj borovih gozdov – za pridobivanje smole sta pomembna predvsem črni in rdeči bor –, da bi stvar lahko postala zelo donosna. Ampak gorje človeku, inženirju Martinu Čoklu, ki je leta 1946 dobil skoraj nemogočo nalogo, da pozabljeno umetnost smolarjenja spet postavi na noge. Poznal je samo nekaj malega teorije še s fakultete, vprašati ni imel koga, našel je le neko rusko knjižico o smolarjenju. Ampak kdaj so take malenkosti še ustavile Slovenca? Tudi Čokla niso, kmalu so imeli v deželi smolarske tečaje, pa učbenik, tovarno za predelavo smole – Pinus v Račah pri Mariboru – so pa imeli že od prej. Ob izdatni podpori gozdarskega ministrstva je smolarjenje kmalu postalo cvetoč posel. Zakon je celo zahteval, da je treba iz borovcev, določenih za posek, pred tem še pridobiti smolo, kraja smole iz gozda pa je bila kazniva. In že takrat so tudi vedeli, da je smolarjenje tek na dolge proge, če se ga seveda lotiš s pametjo in dreves ne ubiješ – poznali so kratkoročno, od štiri- do šestletno smolarjenje pri drevesih, določenih za posek, in dolgoročno, ki je lahko trajalo dvajset let in več, drevesa pa so imela, odvisno od njihove debeline, od ene do treh smolin. Smoline, mimogrede, so diagonalni rezi, po katerih smola priteče v lonček.
In potem so, tako kot drugod po svetu, smolo izpodrinile cenejše surovine, smolarjenje se je diskretno umaknilo v ozadje, povsem pozabljeno pa še dandanes ni, tako so na Biotehniški fakulteti v Ljubljani pred nekaj leti ocenili, da bi bilo lahko nabiranje smole dober vir zaslužka za lastnike manjših in srednje velikih gozdov na Krasu. Pa so ti lastniki, se zdi, nasvet kar preslišali – pri nas se je vedno smolarilo predvsem v državnih gozdovih. Morda bi se bilo dobro ozreti k Špancem, kakšne prednosti lahko smolarjenje še prinese s seboj.
---
Tekoče zlato
Smola, raztopina smolnih kislin v terpentinovem olju, je gosta mlečna tekočina, ki jo izloča poškodovano drevo. Pomaga mu pri celjenju in preprečuje vstop insektom in mikrobom. Mlečni sok se v nekaj dneh strdi v zlato rumeno snov, ki spominja na jantar.
Za smolarjenje mora biti vsaj dvanajst stopinj, sezona pa traja od pomladi do jeseni. Če nabirate smolo samo za svoje potrebe, je bolj sprejemljivo in povsem dovolj zarezati samo v vejo, sicer pa smolar spomladi na deblu ostrga del skorje in zareže dva diagonalna stranska žleba v obliki črke V, pa še enega plitvega vodoravnega pod njima, v tega nato postavi lonček, v katerega se steka smola iz obeh poševnih žlebov. Vsebino lončka, ki se napolni v dnevu ali dveh, je treba redno pretakati v večjo posodo, ki mora biti na hladnem, stranske žlebove na deblu pa vsakih nekaj dni spodaj obrezati. Obstajajo različni načini pridobivanja smole, na primer francoski, nemški ...
Dober tek in na zdravje
Hecne stvari najdeš, ko raziskuješ material za članke, na primer članek z zanimivim naslovom Kako pojesti borovec (in druge iglavce), ki sistematično razloži, kako pomalicati bor od skorje do storžev, pa še iglice in cvetni prah vmes, vendar se bomo zdajle omejili na smolo, ki ima, to že dolgo vemo, tudi zdravilne lastnosti – z mazilom iz smole se da menda uspešno zoperstaviti izpuščajem, pomaga celiti majhne rane in otekline, koristna je pri izvlačenju trsk, ki so se zapičile v kožo, pri zamašenih dihalnih poteh si je smolo dobro natreti na prsi, čaj iz smole blaži tegobe artritisa, če pa smolo, ki je naravni antiseptik, žvečite, pomaga pri bolečem grlu in različnih težavah v ustni votlini, tudi pri zobobolu. Med nadlogami, ki jih borova smola pomaga lajšati, navajajo še marsikaj – krčne žile, zvine, zlome, bolečine v mišicah, gripo, gastritis, herpes ... Oh, in še ena sezonska, deluje tudi kot preventiva proti prehladu. Razen seveda, če imate to smolo, da ste alergični na smolo. Odsvetujejo jo nosečnicam, doječim materam, majhnim otrokom in ledvičnim bolnikom.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
