Pager, devetletni makak spleza na stol, pred katerim je računalniški zaslon. Na zaslonu se pojavi stara igrica iz začetkov računalniške dobe, "Pong", katere cilj je čim dlje obdržati "žogico" (svetlo piko) med dvema črtama, ki se premikata navzgor in navzol - kot bi igrali nekakšen namizni tenis. Igra se začne in "žogica" se veselo odbija od črt.
Na prvi pogled nič posebnega. Zdi se, da Pager le opazuje dogajanje na zaslonu. Vendar temu ni tako. V resnici premika črtice in lovi "žogico" - z mislimi. Vsakič, ko se žogica uspešno odbije od črte, dobi za nagrado požirek bananinega smoothieja.
Pagerju so približno šest tednov pred tem v možgane vsadili implantante, ki so povezani z računalnikom. Pred tem so Pagerja naučili igrati "Pong" z joy-stickom, pri tem pa so implantanti pridno beležili, kateri deli Pagerjevih možganov se aktivirajo pri igri. Ko so se "naučili" možganskih vzorcev, so raziskovalci joy-stick izključili in Pager od takrat lahko igrico igra samo z mislimi.
Neslutene možnosti
Vse skupaj se sicer zdi kot prizor iz znanstveno-fantastičnih filmov, vendar je nova tehnologija že tu in nam kaže, da bo nekega dne mogoče, da bomo ljudje lahko računalnike upravljali brez fizičnega dotika.
Tovrsta tehnologija pa pomeni tudi izjemno izboljšanje za ljudi, ki zaradi zdravstvenih razlogov ali poškodb ne morejo početi nekaterih stvari.
Nenazadnje lahko tovrstna tehnologija v prihodnosti ljudem omogoči, da še izboljšajo svoje čute - recimo da imajo "super vid" ali "super sluh" ter vidijo in slišijo stvari, ki jih danes ne morejo ali pa morajo za to uporabiti posebne naprave.
Seveda pa, kot vsaka tehnologija, tudi ta odpira neslutene možnosti za zlorabo, v čemer smo ljudje na žalost veliki mojstri.
