Danes ima spomenik sredi Prage, dobil je sveti praznik, vlak, ki vozi na progi Praga–Plzen R 352, se imenuje po njem. Hus je bil rimskokatoliški duhovnik, češki srednjeveški cerkveni mislec, visokošolski pedagog, reformator in pridigar.
Pridigar za plemstvo in ljudstvo
S šestnajstimi leti je odšel iz rodne vasi Husinec študirat v Prago na Karlovo univerzo. Kot študent se je preživljal s cerkvenim petjem na koru, jedel kruh s fižolom ali zeljem, pil vodo ali slabo pivo. Da bi se rešil siromaštva, se je odločil za duhovniški poklic. Poskušal je pridobiti naslov doktorja teologije, vendar se mu ni posrečilo (v takratnem Češkem kraljestvu je bilo samo šest oseb s tem naslovom). Študiral je na umetniški fakulteti, leta 1396 je postal mojster svobodnih umetnosti. Leta 1400 je bil posvečen za duhovnika in začel pridigati v cerkvi sv. Mihaela, od 1402 pa je maševal v Betlehemski kapelici v Pragi. Najprej je bil rektor na umetniški fakulteti, leta 1409 je postal rektor cele univerze. V svojih pridigah je kritiziral nravno življenje Cerkve. Ta ga je označila za krivoverca, češ da so njegovi nastopi heretični, ter ga izobčila. Kot pridigarja ga je redno poslušala in se pri njem izpovedovala kraljica Sofija Bavarska, žena kralja Vaclava IV. (1381–1419). Nekega dneje Husu v spovednici zaupala svoje zakonske težave in odgovoril ji je: »Vaše težave lahko reši samo Bog.« V pametnih pridigah seje zavzemal za večjo preprostost Cerkve, večjo bližino z Bogom, za bolj normalno življenje in manj nasilja. Z zanimanjem ga je poslušalo plemstvo, verjelo mu je preprosto ljudstvo. Mnoge je navdušil, mnoge je naščuval. Trdil je, da je »žena hudičeva poslanka, kajti njena lepota navaja človeka v sanjarjenje«. Kot rektor se je zavzemal, da bi univerzo vodili Čehi, in ne Nemci. Kralj Vaclav IV. je na sestanku v Kutni Gori leta 1409 zahteval, da bi na univerzi imeli Čehi pri volitvah tri glasove, drugi (Bavarci, Nemci, Poljaki) pa po en glas. Profesorji so protestirali. Več tisoč profesorjev s študenti vred je odšlo v Leipzig in tam ustanovilo svojo univerzo.
Od pridigarja do preganjanca
Prepir med dvema papežema, Gregorjem XII., ki je živel v Rimu, in Benediktom XIII., ki je papeževal v Avignonu, je povzročil cerkveni razkol, shizmo. Na koncilu v Pisi so potem za papeža izvolili Aleksandra V. Ta je takoj prepovedal knjige Johna Wycliffa (1320–1384), znašle so se na grmadi. Jan Hus je protestiral in kralj se je postavil na stran češkega pridigarja. Papež je delil odpustke (ki so se plačali) vsem, ki bi se udeležili križarskega pohoda zoperLadislava Neapeljskega. Kmalu se je pojavil nov Husov sovražnik. Čeh nemškega porekla Michal de Causis, star približno kot Hus, je v Pragi končal pravo. Kralju Vaclavu IV. je predlagal, naj mu da denar za črpanje srebra v bližini svojega rodnega mesta, Nemškega Broda (danes Havličkovo). Kralj mu je dal predujem, Michal pa je z denarjem pobegnil v Rim. Tam ga je papež Janez XXIII. imenoval za prokuratorja za več verstev (od tod ime de Causis). Leta 1411 je napisal ostro pismo zoper Jana Husa in na podlagi teh klevet je papež Husa izobčil iz Cerkve.Ta je papeža označil za antikrista, posebno ko je začel na Češkem agitirati za križarsko vojno, zahtevati od vernikov denar: »Glava Cerkve ni papež, marveč Kristus. Dokler bo papež v sporu s Sveto besedo, nima pravice nazivati se Kristusovim namestnikom na zemlji: vernikom ga ni treba spoštovati.« Papež se je znova odzval, tokrat je Husa preklel, izrekel je interdikt. Prepovedal je vsa cerkvena slavja in maše, kar naj bi trajalo, vse dokler bi Jan Hus pridigal v Pragi. Tako je ta odšel iz mesta in postal preganjanec.
Na prvem zaslišanju je zavrnil vse obtožbe
V letih 1372–1381 je več čeških študentov študiralo v Oxfordu, kjer so se seznanili s Wiklifovo herezo, in nekaj njegovih spisov so prinesli v Prago. Wiklif (tudi Wycliff) je kritično napadel institucijo Cerkve, njeno tuzemsko bogastvo je označil kot »religijo debelih krav«. Trdil je, da sta vrednosti Cerkve samo Bog in Biblija. Prav Biblijo so po Wiklifovi zamisli začeli 1382. leta prevajati v angleščino. Ker je zbolel, zadela ga je kap in je ostal paraliziran, se je izognil cerkveni inkviziciji. Skoraj leto dni je živel Jan Huspri prijateljih na podeželju, prebiral Wiklifove spise in ob tem napisalsvoje glavno delo De eclessia. Dobil je povabilo na koncil v Konstanci, kjer naj bi govorili o razkolu v Cerkvi. Prijatelji so ga svarili, naj ne hodi v levji brlog; kralj Sigismund Luksemburški mu je dal varnostno listino in Hus je odšel, ne da bi se vrnil. Na pot so odšli s tridesetimi konji, potovanje je trajalo tri tedne. Ko je prišel v mesto, so ga pričakali opozorilni napisi, da je v mestu »zloglasni češki krivoverec«. Pod razglas se je podpisal Michal de Causis (1380–1432), Husov največji nasprotnik. Da bi koncil uspešno deloval, je papež umaknil kletev in interdikt, dovolil, da se je Hus naselil v papeževi palači, vendar ga je dal zastražiti. Hus ni vedel, kaj ga čaka, poleg tega pa je zbolel. Razširile so se namreč govorice, da se je Jan Hus zbal obtožb, da namerava pobegniti. Michal de Cuisis ga je obtožil krivoverstva, in iz varnostnih razlogov so ga zaprli v celico v dominikanskem samostanu na otoku sredi Bodenskega jezera. Tam so ga zadržali štiri mesece, njegovo zdravstveno stanje se je poslabšalo. Češka in moravska šlahta sta se pritožili Sigismundu, čeprav ta s Husom najraje ne bi imel nobenega opravka. Kralju so zagrozili, da se bo koncil razšel, če ne bo utihnil. Husu so predlagali, da bi se branil pred dvanajstimi cerkvenimi dostojanstveniki, ta pa je dejal, da se bo branil samo pred cerkvenim shodom. Prosili so ga, da bi se odrekel Wiklifovi heretični doktrini, a je odklonil. Vprašali so ga, zakaj je napisal komentar k buli Janeza XXIII., ki je Wiklifove nazore obsodila. Hus je odgovoril, da je komentar napisal Jan z Jesenic, nakar se je Jan iz Chluma zelo razburil, očital Husu, da to ni res, da laže, ker seboji smrti. Jan Hus je zaradi teh očitkov znova zbolel. Dodelili so mu lepši prostor za bivanje pod nadzorom. V ospredju so bili takrat prepiri treh papežev, ki so prišli na koncil v Konstanco. Drugega marca 1415 je Janez XXIII. pod pritiskom izjavil, da bo odstopil, če bosta to storila tudi Gregor XII. in Benedikt XIII. V noči z 20. na 21. marca je papež Benedikt XIII., preoblečen v hlapca, pobegnil iz Konstance v Laufenburg, kjer je 30. marca preklical svoj dogovor o abdikaciji. Bilo je na tem, da se koncil razide. V tej zmešnjavi so vsi pozabili na Jana Husa, domači škof Otto pa ga je medtem pripeljal na svoj grad. Šele 6. junija 1415 se je začelo prvo zaslišanje. »Rad bi samo rekel,« je začel obtoženi, vendar so ga prekinili. Da bo govoril na koncu, ko bo izrečena sodba. Če bo vse, kar je rekel, zanikal, če se bo odrekel svojih spisov, bo morda ostal živ. V nasprotnem primeru mu grozi smrt na grmadi. Zahtevali so, naj se javno odreče svojega delovanja. Predlagali so mu besede: »Teh člankov nisem nikoli govoril, pridigal ali širil. Če bi to storil, bi bilo neodgovorno, zato prisegam, da sem se zmotil, da jih ne bom več pridigal.« Vprašali so ga, ali se bo odrekel svojim nazorom. »Ne bom se odrekel,« je glasno odgovoril. Bilo je to v samostanski jedilnici frančiškanskega samostana. Kardinali so se zgrozili, iz njega niso želeli narediti mučenika. Prav tako niso razumeli, da bi kdo tako neodgovorno, »prostovoljno« silil v smrt na grmadi.
Umrl je s pesmijo na ustih
Husa so odvedli nazaj v zapor, kjer se mu je zdravje poslabšalo. Čez en mesec je koncil izrekel sodbo in Husa izročil posvetnim oblastem. Še enkrat so ga pregovarjali, mu predlagali, naj se odreče svojega krivoverstva. In znova je zavrnil. Med potjo na morišče je pel, prepričeval ljudi na ulici, da ni krivoprisežnik. Mojstra so privezali za kol. Hus je kar naprej glasno pel cerkvene pesmi. Krvniki so stopili do grmade in v tem trenutku je pritekel kraljevi maršal ter ponudil življenje za preklic. Jan Hus je še enkrat odklonil, v njegovem glasu je bilo čutiti, da mu bodo še enkrat ponudili pomilostitev, vendar je kraljevo ponudbo odločno odklonil. Krvniki so s štirih strani zažgali grmado. Ljudje okrog grmade so začeli moliti. Ko so začeli plameni lizati njegova oblačila, je utihnil, najbrž je od bolečin izgubil zavest. Grmada je tlela še nekaj ur. Potem so jo celo, z zoglenelim telesom vred, vrgli v reko Ren. Kmalu po njegovi smrti je prišlo na Češkem do prvih nemirov. Ko je bil leto pozneje usmrčen na grmadi še Jeronim Praški (1379–1416), se je napetost v češki kraljevini stopnjevala in se spremenila v husitsko gibanje.
Michal de Causis je spravil na grmado dva Čeha
Jeronim Praški, Husov sopotnik in prijatelj, je po mojstrovi nasilni, javni smrti pobegnil iz Konstance, vendar so ga med begom ujeli in vrnili v zapor. Michal de Causis je tudi tokrat sestavil obtožnico in spravil še drugega češkega nasprotnika Cerkve na grmado. Zažgali so ga na istem mestu kot Husa. Leta 1419 se je začela husitska vojna. Husitska vojska je 1422 pregnala križarsko vojsko na jug in se zaustavila v Nemškem Brodu. Kralj Sigismund se je hotel skriti za mestno obzidje, vendar si je premislil in se umaknil na Jihlavo, s čimer si je rešil življenje. Husiti so napadli mesto, razbili mestna vrata, pobili okrog 1500 prebivalcev. Menda se je med uporniki razširila vest, da je v mestu nekdanji rojak Michal de Causis. Mesto je ostalo v ruševinah, tja ni zahajal nihče, razen volkov. Obnovili so ga šele po treh letih. Michal de Causis se ni več vrnil na Češko, umrl je v tujini, od vseh pozabljen.
Iz pepela se je rodila legenda
Jan Hus je postal narodni junak, mučenik in idol mladih v vseh poznejših stoletjih. V čeških mestih ima štirinajst spomenikov, ukrajinski pesnik Taras Ševčenko je napisal o njem pesmi, pisatelj Alois Jirasek gledališko dramo, filmski režiser Otakar Vavra posnel film (1954). Leta 2005 je Jan Hus v anketi Največji Čehi po pomembnosti zasedel sedmo mesto.
