»Svojo moč črpava iz tega, da se vsega lotevava skupaj, nikoli se ne pustiva na cedilu,« pravita igralca in starša dveh otrok, ki s tem ko se trudita za svoj razvoj, skrbita za rast celotne družine. Navdihujoče pristni so in iskreno srečni v svojem svetu, daleč proč od instantne iluzije popolnega sveta.
Bilo je pred časom, neki dogodek, na katerem se je trlo obrazov iz sveta estrade, a sem ju sredi množice nemudoma opazila. Izstopala sta s svojo preprostostjo in odmaknjenostjo, kar je bilo v takem kontrastu z glasnim vrvežem, okrancljanim s hlinjenimi nasmehi, da tega preprosto ni bilo mogoče prezreti. Iskreno vam povem, da sem jima sledila, ker me je pogled nanju pomirjal in hkrati navduševal. Želela sem se dotakniti pristnosti, v katero sta se ogrnila, in jo predstaviti. Vam.
Mesece pozneje se je zgodil klepet, ki je lahko v velik navdih parom in družinam. Veste, da bi občutili zadovoljstvo, ne potrebujete občinstva, Nina, Robert ter otroka Lejla in Oliver prav vsak dan skrbno gradijo svoj mehurček, v katerem rastejo ter se počutijo izpolnjene. V njihovih očeh je sreča trenutek v dnevu, ko se vsi umirijo in zgolj obstajajo. Mirni. Skupaj. Družino povezujejo tudi obredi, prav vsako nedeljo si, denimo, za zajtrk pripravijo palačinke. Pa naj še kdo reče, da sreča ni sladka!
Nina, Robert, po kakšnem načelu živita, kaj je za vaju pomembno in čemu se izogibata?
Nina:Najina največja vrednota je družina. Delava na tem, da smo čim bolj povezani, da kakovostno preživljamo čas in da se vsak dan drug od drugega učimo. Poskušava pa se izogibati toksičnim ljudem in odnosom.
Robi: Vse je za nekaj dobro. To je stavek, ki ga velikokrat uporabiva, ko se srečujeva z izzivi. In moram reči, da se je že večkrat izkazalo, da je tako. Mogoče je res ta fraza obrabljena, ampak če vanjo verjameš, ti je nihče ne more vzeti.
Vajina pristnost in umirjenost izstopata v današnjem svetu, ki pogosto nagrajuje površinsko popolnost. Kako se upirata temu »kultu popolnosti«?
Nina:S tem da si priznava, da sva daleč od popolnosti. Sva se pa oba pripravljena boriti, delati pri sebi in v odnosu ter si ne zakrivava oči, da težkih obdobij ne bo. V osnovi se res spoštujeva in imava neizmerno rada. To ostane tudi med preizkušnjami.
»Popolnost, ki se izkazuje na omrežjih, naju sploh ne zanima. Pomembno je, da sva midva zadovoljna, vsak zase, kot par in družina.«
Robert: Popolnost, ki se izkazuje na omrežjih oziroma preko zunanje slike v družbi, naju sploh ne zanima. Pomembno je, da sva midva zadovoljna, vsak zase, kot par in družina. Takrat ni potrebe po slikanju popolnosti, ker smo izpolnjeni. Moramo si pa ljudje upati priznati nepopolnost, napake, težave … To so vse stvari, ki nas gradijo in naredijo močnejše.
Kako se podpirata kot partnerja v trenutkih osebnih in profesionalnih izzivov?
Nina:V letih, odkar sva skupaj, sva prestala že kar nekaj težkih osebnih in profesionalnih preizkušenj in res sem ponosna na naju, kako sva se znala podpreti ter stopiti skupaj. To je najina močna stran. Nikoli se ne pustiva na cedilu, ne glede na to, kako težka je situacija.
Robert:Prav tako pa tudi v vsaki situaciji najdeva priložnost za učenje in nova spoznanja. Če bi se ustavila ob vsakem izzivu, ne bi napredovala kot par in človeka. Svojo moč črpava iz tega, da se vsega lotevava skupaj.
Kako negujeta ljubezen, da ostaja živa kljub vsakodnevni rutini?
Nina:Z majhnimi nežnostmi, dotiki, pogledi …
Robert:Preprosto uživava v skupnih trenutkih. Veliko se tudi pogovarjava in iščeva trenutke, ko lahko sama v miru posrkava vse, kar se nama dogaja, kar naju skrbi in muči.
Starševstvo pogosto prinese tudi nepričakovana spoznanja o sebi. Kaj vama je vzgoja otrok razkrila o vajinih močeh in slabostih?
Nina: Ogromno. Vsak dan se naučiva kaj novega. Ne glede na to, koliko knjig prebereš, koliko se trudiš, še vedno narediš kopico napak, iz katerih se lahko marsikaj naučiš, če si le pripravljen sprejeti odgovornost. Ne pravijo kar tako, da ti otrok nastavi ogledalo in hkrati na vsakem koraku odpira tudi rane majhnega tebe, ki so ostale nepredelane.
Ekipa
Valentinov Groove v Cityparku: sejem »vinilk«, DJ nastopi in nagradna igra
Robert: Sam sem že v odnosu z Nino vstopil v obdobje svojega največjega učenja, sploh pa po rojstvu Lejle. Ni večjega ogledala, kot sta družina in vzgoja otrok. Ko imaš nekaj tako zelo rad in si želiš, da uspe, moraš delati na sebi. To je tudi največje darilo, ki ga lahko daš družini. Tako skupaj rastemo.
Katere vrednote skušata predati otrokoma, ker menita, da je pomembno, da ju spremljajo na poti skozi življenje?
Nina: Zelo si želim, da bi se vedno počutila ljubljena in vredna. Pa da bi znala imeti rada sebe in druge ter ne bi bila prestroga do sebe.
Robert: Tudi z najinim odnosom jima želiva pokazati, kako je mogoče probleme reševati in da se skupaj premaga vse izzive. Način, kako sprejemava tok življenja, bo najina popotnica – ljubezen, skrb za svoje, solidarnost, postavljanje mej …
Če bi lahko Lejli in Oliverju prihranila kakšno lekcijo o življenju, kaj bi to bilo? Kaj bi jima svetovala?
Nina: Da se lahko vedno poberemo, ne glede na to, kako težko nam je v tistem trenutku. Želim si tudi, da ju ne bi bilo strah spregovoriti o čemerkoli.
Robert: Samo mirno v trenutku življenja. Zaupajta si in verjemita vase. V vsakem od vaju se skriva moč za vse, kar vama pride naproti.
Kaj za vaju pomeni biti zvest samemu sebi in kako to ohranjata v podivjanem tempu življenja?
Nina: Da znaš postaviti mejo drugemu. Pa smo spet pri učenju …
Res je. Robert?
Včasih je težko. Veliko je pritiskov, strahov. Mislim, da si zvest samemu sebi, ko si zadovoljen sam s sabo. Takrat lahko postavljaš meje ljudem, ki mislijo, da te zanje ne obstajajo, takrat si pogumen in suveren, ker veš, da ti nihče ne more vzeti bistva – tebe. Zato je tako pomembno delati na sebi.
Robert, kakšen pa je vajin pogled na smisel življenja? Kje ga iščeta, v kakšni obliki si ga prizadevata vpeti v vajin svet?
To so tako usodne besede – smisel življenja. Bolje kot iskati smisel je živeti trenutek, ga užiti na najboljši možni način, ker se ne bo nikoli več vrnil. Ostali bodo spomini in zgodbe.
In kakšne spomine najraje ustvarjate? Se držite bolj zase ali ste družabna družina?
Robert: Rekel bi, da smo zmes obojega. Pridejo dnevi, ko se hiša napolni otrok in prijateljev, po drugi strani pa znamo uživati tudi sami. Poskušamo biti tudi čim več v naravi, na izletih, na zraku.
