Veste, kdo je bil Tomo Buzov? Najbrž ne, že več kot trideset let je mrtev. Zakaj smo se nanj spomnili zdaj? Dva razloga sta, eden je ta, da so o njem posneli kratki film, drugi pa ta, da zdaj film Mož, ki ni mogel molčati pobira nagrade na filmskih festivalih po vsem svetu in je bil nedavno nominiran za oskarja v kategoriji igranega kratkega filma.
To je ne le prva oskarjevska nominacija za Hrvaško po osamosvojitvi, oskar, če 3. marca na podelitvi tudi zares pride, bo tudi majčkeno naš, saj je Slovenija sodelovala kot koproducent (poleg Hrvatov, Francozov in Bolgarov), pa še direktorja fotografije Gregorja Božiča smo prispevali.
Črna sobota
Čovijek, koji nije mogao šutjeti, tako se film izvirno imenuje, je posnet po resničnem dogodku iz leta 1993. Junak, ki je pogumno dejanje plačal z življenjem, je bil Hrvat Tomo Buzov (1930–1993), doma iz bližine Splita, upokojeni častnik JLA, ki je upokojitev in vojno dočakal v Beogradu, kjer je živel z ženo in sinom. Sin Darko je bil na služenju vojaškega roka v Podgorici in Tomo, ki ga je skrbelo zanj, se je 27. februarja 1993, sobota je bila, v Beogradu vkrcal na vlak št. 671 (671 je bil delovni naslov filma), da bi ga obiskal. Vlak je končno odpeljal s skoraj enourno zamudo, v zadnjem hipu se je na že tako polni vlak zgnetla še skupina oboroženih vojakov.
Že na začetku, tako so pozneje izpovedale priče, so se na vlaku dogajale neobičajne stvari, na primer to, da je sprevodnik, ki sta ga spremljala dva policista, ob pregledovanju vozovnic nanje pisal imena potnikov, uradno zaradi kontrole, ker se je menda »pojavil neki šverc«. Kratek odsek proge Beograd–Bar vodi tudi čez Bosno in Hercegovino, vendar se vlak na bosanski postaji Štrpci ne ustavlja. Tistikrat se je. Že ko se je približeval bosanski meji, sta na hodnikih policija in vojska ločevali potnike, muslimane so zadržali na hodniku, preostale so nagnali v kupeje. Ko se je vlak povsem mimo voznega reda ustavil v Štrpcih, je četniška paravojaška skupina Beli orli z njega odvedla skupino civilistov.
Drugi potniki se temu niso upirali, vsi so molčali, samo Tomo Buzov je spraševal vojake, kaj počnejo, čigava vojska so pravzaprav, pa so rekli, da se ga to ne tiče in naj da mir. Ko so začeli ločevati potnike, je sedemnajstletnega fanta, Bošnjaka, za roko potegnil v kupe in ga posedel na svoje mesto, sam pa odšel na hodnik. Dogajanje, tako pravi Tomov sin Darko, je neki Srb iz istega vagona posnel na kaseto, a je ni mogel predvajati na sodišču, ker je niso sprejeli kot dokaz. Od okrog 500 ljudi na vlaku se še leta pozneje večina o dogajanju tiste sobote ni upala pričati na sodišču.
Ljudje v uniformah so z vlaka odvedli dvajset ljudi, 19 muslimanov in enega Hrvata. To je bil Tomo. Zdi se, da so ga ustrelili takoj za postajo. Preostale so odvedli in pobili pozneje. Še prej so jih pretepli. Najmlajši je imel šestnajst let. Nobenega od njih niso nikoli več videli.
Kot da se ni nič zgodilo
Slovenija
A1 Slovenija kot prvi v Sloveniji v svojo ponudbo dodaja SkyShowtime
Molčečim potnikom, ki so ostali na vlaku, se ni zgodilo nič. Vse skupaj ni trajalo več kot pol ure in večinoma se je dogajalo v zlovešči tišini. Potem je vlak odpeljal naprej, »kot da se ni nič zgodilo,« je povedala ena od prič. Sin Darko je v Podgorici čakal očeta. Vlak je prispel z več kot osemurno zamudo, a njegovega očeta ni bilo na njem. Vojsko je nato fant »iz spoštovanja do očeta« odslužil do zadnjega dne.
Tomovega trupla niso nikoli našli. Žena Koviljka in sin sta ga iskala še leta. »Ko se utapljaš, se še vodne pene oprimeš,« je rekla Koviljka. Resnico o dogodkih sta izvedela drobec za drobcem. Uradno je Tomo veljal za pogrešano osebo, zato sin in vdova dve leti nista dobivala niti njegove pokojnine, potem pa le »po kapljicah«. Ker pokojnik nima groba, sta mu svečko za god vsako leto prižgala doma.
Koviljka, ki vse do svoje smrti leta 2022 ni nehala iskati informacij o dogodkih, je lastnica njihovega stanovanja uradno postala šele leta 2011. S poizvedovanjem je tudi sebe spravila v nevarnost, izvedela je stvari, ki jih ne bi smela vedeti, pa se je po smrti Slobodana Miloševića, ki ga je večkrat obiskala (in je menda iskreno poskusil pomagati), izkazalo, da so jo hoteli utišati, a je Miloševć to prepovedal.
Na hiši, v kateri je živel Tomo Buzov, so namestili spominsko ploščo. Po njem so hoteli poimenovati tudi ulico v Beogradu, a sta se žena in sin uprla, češ da gre zgolj za nabiranje političnih točk. V kaštelski marini je po njem poimenovan pomol. Umorjenim potnikom so postavili spomenika tudi v Bijelom Polju in Prijepolju (od koder je bilo enajst umorjenih). Fant, ki ga je Tomo rešil, je zdaj oče treh otrok. Nekateri krivci so leta pozneje za svoje zločine, ne nujno prav za tega, odgovarjali tako na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu kot na drugih sodiščih bivše Jugoslavije. Vendar se roka pravice ni dotipala do vseh, saj so glavni organizatorji zločina ostali nekaznovani.
Pozabljen?
Buzova se je prav na obletnico njegove smrti leta 2014 v članku v Svobodni Dalmaciji spomnil Boris Dežulovič, pri nas znan tudi kot izvrstni kolumnist Dnevnikovega Objektiva. Takole se konča: »Tomislava Buzova pa se ne spomni nihče. Ni ga v molitvah za ubite muslimane, ker edini od potnikov, ki so jih tisto soboto na postaji v Štrpcih odpeljali, ni bil musliman. Bil je Hrvat, Kaštelec, ubili so ga četniki, a se ga ne spominjata ne Hrvaška ne njegov Kaštel Novi, ker je živel v Beogradu in ker je bil častnik JLA.
Ne spominjata se ga ne Beograd ne Srbija, čeprav je bil častnik in je šel obiskat sina v njihovi vojski, ne spominjajo se ga, ker je bil Hrvat in ker se je zoperstavil srbskemu vojaku. Ne spominjajo se ga niti sopotniki z vlaka 671, ker jih je bilo strah in so gledali v tla. Ne spominja se ga nobeden od preživelih, ker ni nikogar rešil. Ne spominja se ga niti tisti zvezek enciklopedije mrtvih pod črko N. N., ker je imel ime in priimek, znano je, kdo je bila njegova mama in kdo njegov morilec. Še naključni sprehajalci se ga ne bodo spominjali, ker nima ne groba ne spomenika. In navsezadnje se ga ne bodo spominjale niti kronike nesmiselnih smrti, ker je teh vse preveč in vsaka nekomu pripada, a so vsi spomini že polni. Kaštelec Tomislav Buzov preprosto ne pripada nikomur.«
Lani je scenarist in režiser Nebojša Slijepčević, ki ga je navdihnil Dežulovićev članek, o usodi Toma Buzova posnel trinajstminutni igrani film. Ta je v Cannesu dobil zlato palmo za najboljši kratki film in zatem na festivalih po svetu ter doma dobival najrazličnejše nagrade – za film, za glavnega igralca, za scenarij … vse do nominacije za oskarja. Še najslabše se je odrezal na Festivalu slovenskega filma, tam so opazili le kamero.
Tomo Buzov ni pozabljen.
