Helene Blagne ni treba posebej predstavljati, saj je že od začetka svoje poti prepoznana kot vrhunska glasbena umetnica, ki navdušuje z izjemnim glasbenim izrazom, brezčasnim slogom in edinstveno osebnostjo. Njeno delo so z nagradami ovrednotili tako strokovnjaki kot širša javnost na festivalih doma in po svetu. Helena, ki je nesporno najuspešnejša slovenska pevka vseh časov, se je v prazničnem klepetu ozrla nazaj, pokomentirala leto, ki odhaja, in se zazrla v leto 2025, ko bo praznovala okrogli jubilej pevske kariere.
Helena, cel podvig vas je ujeti, saj ste ves čas naokoli, doma in po svetu, a nam je le uspelo. (smeh) Zdi se, kot da že vse leto počnete samo dve stvari – nastopate in potujete. Januarja ste odleteli v tople kraje, na Tajsko, potem v Italijo ... Uživate življenje na polno?
Da, res je, da je moje življenje polno potovanj in nastopov. Vendar pa sem si po pandemiji dovolila malce več introspekcije. Človek se mora včasih ustaviti, da lahko ponovno najde smisel in pogon za ustvarjanje. Prej sem živela v nenehnem gibanju, zdaj pa sem se naučila, da mora biti vsak trenutek zavedanja priložnost za iskanje notranjega ravnovesja, ne zgolj zunanjega hitenja za priznanji in uspehi.
»Biti številka ena ni enostavno, tega si ne izbereš, ampak pride iz tvojega odnosa do tega, kar počneš«
No, potem ste se zagotovo spočili …
Po dolgih letih nenehnega udejstvovanja v glasbenem svetu sem resnično začutila potrebo po umiritvi in osebni obnovi. Naslednje leto pa seveda prinaša velik izziv in hkrati priložnost – praznovanje 40-letnice kariere. To ni le praznovanje preteklih dosežkov, temveč tudi pogled v prihodnost, v raziskovanje novih umetniških izrazov in poglabljanje že obstoječih.
Božič je tik pred vrati. Ali imate tradicije, ki so vam še posebej pri srcu?
Praznični december preživljam z globokim čutenjem, kako dragoceni so trenutki z družino in bližnjimi. Tradicije so zame kot most med preteklostjo in sedanjostjo, spomin na korenine in hkrati povezava s sedanjostjo.
Kako praznični čas sicer vpliva na vas?
Vpliv prazničnega časa name je nekakšna inspiracija. Ta čas me spodbuja, da se zazrem vase in izrazim svoja čustva, med drugim tudi skozi glasbo. Praznične pesmi postanejo način, kako deliti občutke topline in upanja z občinstvom.
Kariero ste začeli, ko ste se na profesionalno pot podali leta 1986 in na makedonskem Makfestu s pesmijo Ko te ni osvojili prvo nagrado občinstva in prvo nagrado strokovne žirije. Menite, da je bil vaš začetek zmagovalen in pompozen?
Zame je bila zmaga na Makfestu simbol začete poti, ki je bila hkrati polna izzivov in priložnosti za osebno in umetniško rast. Ne gre le za zmagoslavje, temveč za spoznanje, da je vsak začetek hkrati tudi trenutek, ko se moraš odločiti, ali boš verjel vase, v svojo izraznost in v moč transformacije skozi glasbo. Moj začetek ni bil zgolj pompozen, temveč poln upanja in želje po ustvarjanju nečesa, kar presega osebne dosežke.
»Za zaključek leta bi rada izrazila iskrene praznične čestitke vašim bralcem. Naj bo ta prehod v novo leto poln notranje topline, ljubezni in glasbe. Želim vam srečno novo leto!«
Kljub temu me zanima, kako se danes spominjate trenutka, ko ste pri dvanajstih letih s pesmijo Santa Lucia prvič javno nastopili na amaterskem tekmovanju Prvi glas Gorenjske na Jesenicah. Se spomnite vsega?
Tisti trenutek, ko sem kot dvanajstletna deklica prvič nastopila, je bil zame skoraj, če se tako izrazim, filozofski prelom. Glasba ni bila le umetnost, temveč izraz notranjega doživljanja sveta, moj način, kako sem se povezala z vsemi okoli sebe. Spomnim se občutka popolne izpostavljenosti, a hkrati tudi neverjetne svobode. Ta trenutek je bil prelomnica, ki je v meni vzbudila spoznanje, da bo glasba vedno moj jezik za raziskovanje, interpretacijo in širjenje meja osebnih izkušenj.
Od svojih začetkov do danes ste še vedno na vrhu največjih slovenskih glasbenih zvezd. Kaj je recept za uspeh?
Verjamem, da uspeh ni zgolj nekaj, kar dosežeš, temveč je večna dinamika med notranjim iskanjem smisla in odzivanjem na svet okoli sebe. Uspeh je zame kot odprta simfonija, kjer so vse note povezane v harmonično celoto, ki raste skozi predanost, iskanje umetniške resnice in sposobnost, da ostaneš zvest svoji notranji viziji. Vendar pa se tega ne moreš naučiti, temveč moraš v tem procesu stalno rasti in se razvijati kot glasbenik in kot človek.
Izpostavljeno
Trajnostno, a zabavno: Prinesite hygge čarobnost v svoj dom!
»Spletni komentarji so pogosto le odmev naših lastnih negotovosti in pričakovanj. Spletni svet bo vedno imel kritike, vendar se moraš naučiti ignorirati tiste, ki te ne vodijo naprej.«
Mimogrede, v karieri so vam pripisali že toliko nazivov, od primadone slovenske zabavne glasbe do glasbene dive. Je res, da ne marate tega vzdevka? Zakaj?
Morda zvenijo ti vzdevki včasih lepo, vendar se vedno znova sprašujem, kaj pomeni biti označen kot »primadona« ali »glasbena diva«. Zame so te oznake lahko le omejitve, ki jih nalagajo drugi, ne da bi se zavedali, da resnična umetnost presega te omejitve. Umetnost ni v tem, da postaneš ikona, temveč v tem, da lahko s svojo glasbo odpraviš meje med posamezniki in jih pripelješ do globljih čustvenih in intelektualnih uvidov.
Prodali ste več kot dva milijona plošč doma in v tujini, kar vas uvršča med najuspešnejše slovenske pevke vseh časov. Kako ste doživljali ta izjemen uspeh in kakšni so bili največji izzivi na tej poti?
Uspeh niso le številke. To so trenutki, ko sem lahko začutila, da sem se povezala z ljudmi na globlji ravni, da so moja pesem in moja glasba postali del njihovih življenj. To je bilo največje darilo, vendar pa so bile poti do tega polne osebnih izzivov. Največji izziv pa je morda bil najti ravnotežje med tem, kar ljudje pričakujejo od tebe, in tem, kar si pripravljen dajati svetu. Uspeh je del stalnega iskanja, ki se nikoli ne ustavi.
Dejstvo je, da ste vedno bili številka ena, kar vam je uspelo že mnogokrat. Kot prva slovenska glasbenica ste razprodali našo največjo Areno Stožice, prvi ste prodali več kot dva milijona plošč, prvi ste pri nas povezali pop glasbo in opero, prvi ste postali sinonim za ekstravaganco in perfekcionizem, prvi ste z nastopom na Viktorjih pustili vse odprtih ust in brez besed, vaša poroka je bila prva in edina, ki so jo pri nas predvajali po televiziji ... Kateri dosežek vam je najljubši in zakaj?
Dosežki so samo začasna potrditev nečesa, kar sem že dolgo vedela v svojem srcu: da umetnost nima meja. Zame so najbolj dragoceni trenutki tisti, ko sem z občinstvom delila iskreno, nepopolno sebe. To ni tekmovanje, ampak umetniški izraz. Če bi morala izbrati en dosežek, bi bil to gotovo trenutek, ko sem uspela povezati pop in opero, saj je to pokazalo, da resnično lahko podiramo meje, združujemo žanre, skratka združujemo tisto, kar je lepo, in tako ustvarimo nekaj, kar odmeva v duši ljudi.
Helena, iskreno, je težko oziroma naporno biti številka ena?
Biti številka ena ni enostavno, vendar tudi ni nekaj, kar si izbereš, temveč nekaj, kar izhaja iz tvojega odnosa do tega, kar počneš. Če si enkrat na vrhu, moraš vedno znova postavljati vprašanja o tem, kaj pomeni biti na tem mestu, kaj to pomeni za tvojo kreativno dušo in kako ohraniti svojo kreativno svobodo. Morda je to izziv, vendar je to tudi pot, ki ti omogoča, da se razvijaš in širiš svoja obzorja.
Ob uspehu seveda ne moreva mimo »zlobnih jezikov in spletnih komentarjev«. Jih sploh spremljate in berete? Se vas dotaknejo?
Spletni komentarji so pogosto le odmev naših lastnih negotovosti in pričakovanj. Ne moreš se prepustiti vsakemu mnenju, saj to ni pravi način, kako rasti. Pomembno je, da se osredotočiš na tisto, kar je zares pomembno: na svoje poslanstvo, svoje sporočilo in tisto, kar želiš deliti z ljudmi. Spletni svet bo vedno imel kritike, vendar se moraš naučiti ignorirati tiste, ki te ne vodijo naprej.
Kot ste že omenili, vas drugo leto čaka 40-letnica kariere ...
Priprave že potekajo, vendar je najpomembnejši del tega procesa ohraniti čustveno povezavo z vsemi, ki so bili del tega potovanja.
Katera je vam vaša najljubša pesem in katere nikakor ne želite več peti, če sploh?
Moja najljubša pesem je zagotovo tista, ki me še vedno zažge v trenutku, ko jo zapojem – Ko te ni. To je pesem, ki nosi preplet čustev, vprašanj o ljubezni, času in minljivosti. Nekatere pesmi pa so že del preteklosti in seveda so tiste, ki jih ne izvajam več, ker so za moj umetniški izraz premajhne, preveč vezane na točno določeno obdobje. Vendar pa ima vsaka pesem, ki sem jo zapela, svoj pomen in je del zgodbe.
