Dobrodelni maraton Radia 1 letos poteka že desetič. Ekipi Jutranje budnice pa se je za potrebe vodenja programa spet pridružila Anja Ramšak. Tudi letos oddajo predvajajo iz posebnega prazničnega studia na Mestnem trgu, dogajanje pa se bo za nekaj ur preselilo tudi na Kongresni trg. Denis, Miha in Lara so nam tik pred začetkom letošnjega maratona zaupali svoje spomine na Anito Ogulin, spregovorili o ekipnem duhu, zgodbah, ki pretresejo, in tudi o negativnih komentarjih, ki vsako leto spremljajo projekt. Pogovor z Anjo pa si lahko preberete tukaj >>kliknite<<.
28-urni dobrodelni maraton Radia 1 poteka od četrtka, 19. decembra, ob 5.00 do petka, 20. decembra ob 9.00. Pošljite SMS POMAGAM5 ali POMAGAM10 na številko 1919.
Letošnji maraton je posvečen Aniti Ogulin, ki je pustila globok pečat v življenjih mnogih Slovencev. Kakšen pa je bil njen vpliv na vas? Imate nanjo kakšen poseben spomin, ki bi ga delili z javnostjo?
Miha Deželak: Kar zadeva dobrodelnost, je ona tista, ki je kazala pot, tista zvezda, ki je usmerjala. Tako kot se orientiraš po zvezdi severnici – ona je živela dobrodelnost. Vsi nasveti, ki sem jih dobil od nje, so imeli smisel in so takšni, da si jih zapomniš. Njeno glavno sporočilo je bilo, da je treba vztrajati. Dokler bodo ljudje, ki potrebujejo pomoč, jim je treba pomagati. Ni videla neprehodnih poti, vedno je našla pot do tistega, ki je pomoč potreboval. Tudi ob treh zjutraj. Tudi mojim otrokom je dala kup dobrih nasvetov in napotkov za življenje. Bila je mati dobrodelnosti.
Ali člani ekipe med maratonom izklopijo čustva? Preverite TUKAJ >>KLIKNITE<<.
Denis Avdić: Fasciniralo me je, kako zelo osebno je jemala vsak primer, ko je šlo za pomoč. Osebno je komunicirala, se oglašala in reševala situacije. Teh primerov je bilo ogromno, in če jih jemlješ osebno, je to izjemno izčrpavajoče. Spomnim se, da smo enkrat obiskali otroke in se ves dan ukvarjali z njimi. Med premorom je našla skrit kotiček in prinesla pivo, da bi ga spila. Jaz piva ne maram, ampak iz vljudnosti sem sedel s pločevinko. Niti ne vem, ali sem ga spil. Bila je borka za male ljudi.
Lara Tošić: Nisem je poznala tako dobro, kot so jo drugi. Že na prvi vtis pa mi je bila kot neka dobra vila. Ženska, za katero misliš, da obstajajo samo v filmih in risankah. Anita je bila ena redkih oseb, za katere lahko rečem, da bi morala biti največja vplivnica na tem svetu, saj bi bilo več ljudi takšnih, kot je bila ona.
Kaj pa je tisto, kar vas najbolj gane? Zgodbe so zelo različne ...
Miha: Osebno me najbolj ganejo zgodbe, kjer so vpleteni majhni otroci, ker samodejno pomisliš na svoje otroke in sorodnike. Te zgodbe mi najbolj pridejo do srca.
Lara: Ko slišim, da so otroci ostali brez mamice, se zavem, kako pomembno je, da sem vesela za vsako sporočilo ali klic staršev. Takšne zgodbe me opomnijo, da smo včasih malo razvajeni in da bi morali biti bolj hvaležni.
Denis: Vse se me dotakne. Vsi razumemo zgodbo babice, ki je ostala brez hčere, ker jo je mož ubil. Potem so tukaj še bolezni. Posebej me gane, ko slišim, da družina leta 2023 nima kopalnice. To je nekaj osnovnega, samoumevnega, kar pa nekaterim pomeni ogromno.
Kako gledate na to, da se je Slovenija tudi zaradi vas v tej dobrodelnosti povezala?
Denis: Mi smo zvočnik dobrodelnosti. Ljudje v Sloveniji so bili od nekdaj pripravljeni pomagati. Že ko je bila recimo vojna v Bosni, se je Slovenija dobro odzvala. Ne strinjam se, da smo jih mi povezali – Slovenija je bila od nekdaj dobrodelna. Motijo pa me tisti, ki dvomijo in pišejo negativne komentarje. Če v zadnjih desetih letih nihče ni povedal, da ni bil deležen pomoči, to nekaj pomeni. Denar pride tja, kamor mora. »Hejterji« bodo vedno obstajali, ampak jaz se raje osredotočam na dobro zgodbo.
Dober Tek
NAGRADNI NATEČAJ: Ustvarjajte in delite praznični čar!
Miha: V desetletju smo si pridobili tudi kredibilnost, ljudje nam zaupajo, zato so na koncu takšni zneski.
Denis: Problem pa je, da se oglašajo ljudje na položajih, celo nekateri politiki, in namigujejo na kazniva dejanja. Moje stališče je jasno – prijavi to, če misliš, da je kaznivo. Vodja naše fundacije je Andrej Vodušek, za katerega vem, da dela vse po predpisih.
Veliko ljudi bi želelo pomagati, a sami nimajo dovolj sredstev. Kako lahko pomagajo?
Denis: Dovolj je že podpora. Vsak pozna nekoga, ki lahko pomaga. S tem, da širiš glas, objavljaš na družbenih omrežjih ali v službi koga obvestiš, že narediš veliko. Pri dobrodelnosti je tako, da majhna skupina ljudi naredi ogromno dobrega.
Osemindvajset ur je velik fizični in čustveni zalogaj, a adrenalin vas zagotovo žene naprej. Denis, letos nastopaš tudi z Ićkoti. Zakaj si se odločil za ta korak?
Denis: Tistih 28 ur smo skupaj v studiu in vabimo ljudi, da nas podprejo. Ljudje pridejo iz cele Slovenije in nam dajo zagon.
Kaj pa mi damo njim? Letos bomo na Kongresnem trgu izvedli prvi del predstave Ićkoti. Seveda brezplačno, si pa želim, da bi v zameno poslali vsaj en SMS Pomagam5 na 1919.
Miha: Ljudem z veseljem damo sebe in se z njimi pogovorimo. To so naši poslušalci in smo jim hvaležni.
Lara: Tistih 28 ur ni težko zdržati, ker veš, da gre za dober namen. Vmes pridejo gostje, glasbeniki, naši domači ... Vse to nam pomaga, da zdržimo.
Denis: Teh 28 ur sploh ni problem.
Koliko vam pomeni podpora ekipe?
Denis: Projekte vedno izvajamo kot ekipa. Tukaj smo, ker vsak paše v zgodbo in vsak prispeva svoj del. Brez ekipe tega ne bi bilo.
Miha: Pri maratonu sodelujemo vsi in nihče ne komplicira. Vsak pride, naredi svoje in poskuša uživati.
