Frida in Edvard. Tako ljubka in osupljivo pametna, da človek vanju strmi odprtih ust. »Za starša je najpomembnejše, da je otrok zdrav, vesel in zadovoljen,« pa pravita Vesna in Marko Kaloh, ki sta nam razkrila, da pravzaprav ne gre toliko za nadarjenost kot za trdo delo. »Otroka sta ugotovila, da lahko z možgani najdeta svoje mesto pod soncem.«
Štiričlanska družina Kaloh iz Maribora je resnično nekaj posebnega. Vesna in Marko sta namreč ponosna starša dveh malih matematičnih genijev, ki pritegneta pozornost, kjerkoli se pojavita. S sedemletno Frido in devetletnim Edvardom ni nikoli dolgčas, otroka uživata v gibanju ter premagovanju najrazličnejših izzivov, hkrati pa sta strašno vedoželjna in kot gobici srkata znanje. Da ju v intelektu počasi že prekašata, priznavata zakonca, ki sta hvaležna, da imata sin in hčerka v mariborski šoli montessori največjo možno podporo. A kako se je vse začelo?
Kdaj je Edvard začel kazati zanimanje za številke? Kako hitro se je pokazalo, da je nadarjen za matematiko?
Edvard je začel šteti pri slabih dveh letih. V bistvu je imel obdobje, ko je štel od ena do dvesto, potem pa odšteval od dvesto. Ko je bil star manj kot tri leta, je začel seštevati in odštevati. Spomniva se, da smo se takrat malo hecali, češ, koliko nas je v avtu, če poleg nas štirih prideta še babi in dedi. V nekem trenutku je postalo jasno, da vse to razume. Potem sem ga vprašal, koliko nas ostane v avtu, če babi in dedi izstopita, in tedaj je odgovoril, da trije. Takrat sem se zasmejal in ga pobaral, da se je zmotil, a mi je odvrnil: »Ne, ati, ti greš tudi ven.« In tako sva videla, da se fant z matematiko pravzaprav igra.
Nemara so zatem sledila nova presenečenja? Kako pa je bilo pri Fridi?
Ja, ko smo šli enkrat na Pohorje, se je v tisti uri in pol naučil poštevanko števil dve, tri, štiri, pet, šest in osem, le s številom sedem je imel malo težav. Takrat je bil star tri leta. V nadaljevanju mu je zelo hitro postalo zabavno geometrijsko razmerje. Frida je pa vse nehote poslušala in temu sledila ter tudi zelo hitro pokazala interes.
Podpora staršev je pri takšnem umu zelo pomembna – je za vaju to velik izziv?
Morava priznati, da je za naju vsaka minuta, »porabljena« za njiju in z njima, čisti blagoslov. Resnično vlogo starševstva izvajava z največjim užitkom in veseljem. Se pa skupaj učimo, kako najboljše delovati kot celota. Kot družina. Z otrokoma že od prvega dneva komunicirava kot z odraslima osebama in tako danes že zelo aktivno sodelujeta pri sprejemanju družinskih odločitev. Naučila sta se, da za udejanjanje ciljev in idej potrebujeta predvsem argumente. Tako sta se izjemno izurila tudi v komunikacijskem smislu. Edina težava, ki jo imava, je v sledenju njunemu razvoju intelekta, saj naju počasi že prekašata. Zlasti na področju matematike in računalništva.
»Šahovski velemojster Gari Kasparov je dejal, da edini talent, ki šteje v življenju, je talent do učenja. In Edvard in Frida nista prav nič posebna, ampak imata izrazit talent za učenje.«
Talent, ki sta ga otroka predstavila v oddaji Slovenija ima talent, je res izjemen. Kako sta ga razvijala? Gre za učenje ali predvsem nadarjenost pomnjenja?
»Šahovski velemojster Gari Kasparov je dejal, da edini talent, ki šteje v življenju, je talent do učenja. In Edvard in Frida nista prav nič posebna, ampak imata izrazit talent za učenje.«In Edvard in Frida nista prav nič posebna, ampak imata izrazit talent za učenje. Talent je mit, Edvard ima izjemen spomin, spomni se denimo svojih šahovskih partij izpred dveh let, ampak samo to ni vredno nič. Vsak dan dela, se uči, bere … Vse to jima je zelo hitro postalo fino, ker sta ugotovila, da lahko z možgani najdeta svoje mesto pod soncem, saj so ju vrstniki in starejši zaradi tega bolj spoštovali. Odgovor je torej delo. Delček je talent, predvsem pa gre za delo.
Frida in Edvard sta požela izjemen odziv gledalcev. Ste ob prijavi v oddajo slutili, da se bosta s svojim talentom tako zelo dotaknila ljudi?
Iskreno? Da! Zadnja leta praktično vsak dan spremljava takšne odzive. Ljudje ju preprosto obožujejo, saj sta ob vseh dosežkih in sposobnostih povsem prisebna ter na trdnih tleh. Sta izjemno družabna in se najraje na svetu igrata z vrstniki. Prijatelje imata po vsem svetu, saj nemudoma navežeta stike in vsakomur zlezeta pod kožo. Ob tem zelo rada nastopata, vajena sta velikih odrov in dvoran, tako sva pričakovala, da ne bosta imela treme. Hkrati pa sva vedela, da bodo ljudje navdušeni nad njima, saj ljudje znamo prepoznati pravi talent, ki je pomešan z iskrenostjo in prijaznostjo.
Izpostavljeno
Okrasimo praznično mizo: Skandinavski minimalizem ali romantika?
Po dveh odličnih nastopih se je sinu in hčerki uspelo uvrstiti tudi v finale – kako gledata na ta veliki dosežek?
V prvi vrsti sva nanju neizmerno ponosna. Za naju sta zmagovalca že od prvega trenutka. Takoj za tem pa sva zelo srečna, ker sta tudi onadva srečna in zadovoljna. Za starša je namreč najpomembnejše, da je otrok zdrav, vesel in zadovoljen. Da se ogromno smeji. Da komaj čaka naslednji dan. Vse to imata tudi Frida in Edvard.
Kako pa onadva doživljata celoten vrvež? Jima je všeč, da se zdi ljudem njun talent tako zelo neverjeten?
Ja, zelo jima je »fajn«. Predvsem Edvardu, ki resnično rad nastopa. Rad se pokaže. Frida pa ne toliko. Ona je najprej umetnica. Fino ji je, ko ju prepoznajo, a ji to ne pomeni toliko kot Edvardu, ki je vedno znova navdušen nad pohvalami in prepoznavnostjo.
Kakšnih odzivov pa sta oziroma ste deležni v šoli?
Lahko rečeva, da v celoti pozitivnih. Obiskujeta fantastično OŠ Montessori v Mariboru, kjer ju resnično obkrožajo pravi prijatelji in odlični pedagogi. Kot starša si ne bi mogla želeti boljšega okolja za najina otroka.
Kot učenca najbrž precej izstopata – kako zaradi nadpovprečne inteligence poteka njuno šolanje?
Kot rečeno, obiskujeta OŠ Montessori, kjer dobivata vse potrebno znanje in za njiju poskrbijo na maksimalno visoki ravni. So namreč področja, kjer niti slučajno ne blestita tako kot pri matematiki. Imata pa oba v popoldanskem času aktivnosti, ki ju najbolj zanimajo, in tam se tudi najbolj razvijata.
Za seboj imata številne dosežke, tudi zmago na mednarodnem tekmovanju v hitrostnem računanju. A ko se kot starša ozreta na ti dve modri glavici, na kaj sta najbolj ponosna?
Najbolj sva ponosna na to, da sta ob vsem, kar počneta, nasmejana in da razumeta bistvo. Zavedata se, da samo sedenje ob televiziji ali računalniku ni zdravo. Sama denimo sprašujeta, ati, kdaj gremo teč, ker sta spoznala, koliko hormonov sreče se ob tem sprošča. Spoznala sta, koliko zadovoljstva občutiš, ko nekaj dosežeš, in to nama največ pomeni. Medalje, pokali, prva mesta …, vse to za nas ni tako zelo pomembno. Se nam pa zdi pomembno, da vsako jutro začnemo z željo po tem, da bomo v prihajajočem dnevu nekaj dosegli ali nekoga osrečili, bili prijazni in boljši, kot smo bili včeraj.
Še več podobnih zanimivih vsebin si preberite v reviji Jana.
