V družini Ranka Babića je te dni malo bolj evforično, saj šestletna Kaja že komaj čaka, da bo sedla v šolsko klop. »Če bo Kaja tako pridna, kot je Taja, bo super. Taja je odličnjakinja in je bolj po mami, sam sem imel namreč trojke, medtem ko je bila Nataša odličnjakinja,« pravi ponosni očka. »Kaja ima že vse šolske potrebščine, vključno s torbo. Izbrala jo je sama, z ženo pa sva prej naredila izbor, da je torba zanjo primerna, predvsem da ni pretežka in prevelika. Ker živim s tremi ženskami, sem se že navadil na rožnate odtenke in me nič ne presenetijo, pa tudi ne, da si je Kaja izbrala šolsko torbo v vijoličasti barvi. Kaja je nad šolo navdušena, jaz pa nekoliko manj. Zdaj ne bo več tistega, kaj pa če danes ne greš v vrtec in bova počela kaj drugega. Obveznosti so tu in konec je brezskrbnega otroštva.« Kaje doma niso silili, da se mora naučiti pisati in brati, a kljub temu v šolo le ne bo šla brez predznanja, je pojasnil Ranko: »Dobila ga je toliko, kot si je sama želela, od zdaj pa bodo stvari v roke vzele učiteljice.«
Babić, pridi bliže!
Ranko se spominja tudi svojega prvega šolskega dne. »Komaj sem čakal, da grem v šolo, a me je kmalu minilo. Večinoma sem izbiral bolj zadnje klopi v razredu, a sem se vse bolj približeval prvi. Nikoli nisem bil žaljiv do učiteljev, sem se pa rad šalil s sošolci in potem so učitelji rekli: Babić, pridi bližje, da bo konec šova tam zadaj. Učil se tudi nisem preveč rad, ker sem bil len oziroma ker sem raje počel kaj drugega, kot da bi sedel za knjigami. Doma se v mojih časih niso toliko ukvarjali s šolo. Če sem dobil enko, sem dobil 'batine', domače naloge in učenje pa so bili samo moja stvar. Starši nas niso spraševali, nam sestavljali vprašanj, niso nam pomagali pri domačih nalogah, pri seminarskih in podobno. Zdaj je drugače in menim, da bi moralo biti tam, kjer piše, da je učenka uspešno opravila razred, pripisano tudi moje in Natašino ime, saj oba aktivno sodelujeva pri šolskem procesu. Še dobro, da zdaj pri Kaji veva, kaj naju čaka, predvsem pa to, da bova tokrat delala drugače in jo poskušala navajati na čim večjo samostojnost. Tudi starši se pri vsakem otroku učimo, saj tudi otroka iz iste družine nikoli nista enaka.«
Za enakopravnost
Ranko je strog oče. »Želim, da je red in da otroci izpolnjujejo svoje obveznosti. Na prvem mestu je šola in vem, da to pobere veliko časa, a morata vseeno pomagati pri gospodinjskih opravilih. Mi smo družina, smo tim, zato moramo sodelovati. Dekleti dobita vsak dan SMS, v katerem piše, kaj je tistega dne njuna naloga. Da mora biti soba pospravljena, je že tako in tako samoumevno, sicer pa je treba kdaj tudi posesati, odnesti smeti, obesiti perilo, zložiti posodo iz pomivalnega stroja in podobno. Če to ni narejeno, sledi kazen, ki se v najhujši obliki pri starejši pokaže v prepovedi uporabe telefona.«
Med šolskim letom tudi sicer postavljata omejitve glede uporabe telefona. »Telefon lahko uporablja dve uri na dan. Menim, da bi morali vsi starši otrokom omejiti uporabo telefona. Glede na to, da imajo cel kup obveznosti za šolo, ne morejo več ur viseti na telefonu, ker jim potem zmanjka časa za druge obveznosti,« je odločen Ranko, ki je tudi sam enakopravno vpet v gospodinjske obveznosti. »Vse delam in tako je tudi prav, le kuham redko. To počnem, če je res nujno treba. Na srečo v naši družini nismo prav veliki jedci in smo pri hrani precej nezahtevni, zato za kuhanje ne porabimo prav veliko časa. Punce jedo v šoli in v službi, jaz pa si že kaj pripravim. Vikendi pa so rezervirani za kosila pri eni ali drugi babici in zato nam ti kulinarični podvigi ne povzročajo prav veliko nevšečnosti.«
