Leta 1921 se je s kratkim 17-minutnim filmom Srečen pes začela filmska pot enega od najslavnejših komičnih parov vseh časov, Stana Laureja in Oliverja Hardyja. V zlati dobi filma sta ustvarila 25 celovečernih filmov in 80 filmskih skečev. S svojevrstnim videzom suhca in debeluha, ki neprestano mučita drug drugega, sta osvojila gledalce po vsem svetu in ustvarila prijateljstvo, ki je temeljilo na sprejemanju različnosti in medsebojnem spoštovanju.
Njun uspeh težko primerjamo s katerimkoli hollywoodskim, filmskim parom. Ustvarila sta lika, ki sta po njuni slavi zaživela kot gledališke lutke, lika v animiranih filmih, za vedno pa sta se zapisala v zgodovino kot sinonim za naivno in poštenost, ki se druži s prefrigano preračunljivostjo. Humor iz risank sta prenesla na svoja karakterja in z razbijanjem glave s kladivom, vročim likalnikom ter podobnimi nesrečami, ki jima niso mogle do živega, iz gledalcev v kinodvoranah izzvala salve smeha. Po domače so jima rekli tudi »debel in neumen«. Njuni skeči so bili preprosti in originalni. Izvrstno sta se norčevala iz svojih likov in ju neusmiljeno mučila.
Stan Laurel se je rodil v britanski gledališki družini, v Združene države pa je prišel kot nadomestni igralec Charlesa Chaplina. Prvič se je v filmu pojavil leta 2017, s Hardyjem pa sta skupni skeč posnela pred slabimi 100 leti. Oliver Hardy je bil po rodu Američan in že v najstniških letih je bil obseden s filmom. Kmalu se je preselil v Los Angeles, kjer se je leta 1914, s skečem Outwitting Dad (Prelisiči očeta), začela njegova neverjetna filmska pot. Laurel in Hardy sta prvič sodelovala pri filmu Srečen pes, vendar je preteklo še šest let do trenutka, ko sta postala uraden filmski par Stan in Ollie, in sicer v filmu Račja juha.
Laurelova prvotna želja pa ni bila, da bi postal igralec. Želel je biti režiser in filmski scenarist. Njegova dolgoletna filmska pot je bila mišljena le kot začetek kariere pri filmu, ko pa se je znašel v priljubljenem dvojcu s Hardyjem, je bil njun uspeh tako neverjeten, da se mu preprosto ni mogel odreči.
Stan Laurel si je sam pred smrtjo napisal epitaf: »Če bo kdo na mojem pogrebu imel kisel fris, prisežem, da ne bom več spregovoril z njim!«
Lika naivnega Stana in samozavestnega vodje Ollija sta bila pravo nasprotje njunih resničnih osebnosti. Stan je bil miselni stroj dueta, Ollie je bil neizčrpen vir navdiha in energije. Na splošno sta bila po značaju zelo različna, družila pa ju je strast do filmske umetnosti in svoj humor sta razvila do popolnosti. Tudi prestop iz nemega v zvočni film jima ni povzročal prevelikih težav. Medtem ko je mnogo igralcev nemih filmov moralo opustiti svojo kariero, je njuna ob dodanem dialogu dosegla še večji uspeh.
Igralci tistega časa so bili veliki garači. Film je bil takrat glavna zabava in ljudje so svoje priljubljene igralce hoteli redno spremljati v kinematografih. Svoj filmski repertoar sta komika, z izjemo prvega in zadnjega skupnega filma, odigrala v 17 letih, najbolj intenzivnih pa je bilo prvih šest let.
Gledalci so zvezdnike brez te, danes nepredstavljive kondicije, hitro zavrgli in pozabili, vedno manj pa so jih navduševali kratki filmi, kar je od dvojice zahtevalo dodaten napor. Ob kratkih, približno 20 minut trajajočih filmih sta morala snemati še celovečerne filme, ki zahtevajo več priprave in bolj dodelan scenarij. Stan in Oliver sta za svoj uspeh delala dneve in noči ter bila marsikdaj do konca izčrpana. Sploh Oliver je bil svojevrsten rekorder v posnetih filmih. Še preden sta se združila s Stanom, je v 13 letih posnel več kot 270 kratkih filmov, v katerih je igral večje in manjše vloge.
A tudi njuna slava se je počasi izpela. Prišel je trenutek, ko duet ni več zanimal nobene produkcijske hiše, in naenkrat sta se znašla brez dela. Verjela sta, da jima je občinstvo še vedno naklonjeno, zato sta se odpravila na turnejo po gledališčih Velike Britanije. Prekinila sta jo zaradi Oliverjevega slabega zdravja. Oliver je sicer hotel delo nadaljevati, preprosto si ni znal predstavljati umirjenega in brezskrbnega življenja. Bil je odvisen od občinstva in prepoznavnosti. A upošteval je ženin nasvet, naj se ne igra več z zdravjem.
Na splošno je bilo življenje slavnih komikov burno, polno ločitev in srčnih zapletov. Žene niso mogle razumeti, da si Laurel in Hardy ne vzameta časa zanje. Baje sta se celo šalila, da sta poročena drug z drugim, žene pa so lep dodatek k njuni neusmiljeni grdoti. Ob koncu življenja je bil Oliver skupaj z Virginio Lucille Jones, Stan pa je bil že drugič poročen z isto ženo, Ido Kitaevo.
Njuna dolgoletna skupna pot ju je močno povezala. Ko je Hardy leta 1957 umrl, je Laurel javno objavil svojo telefonsko številko v imeniku, da so ga lahko poklicali njuni oboževalci in mu izrekli sožalje. Tudi na vsa pisma je lastnoročno odgovoril. Smrt prijatelja ga je spodbudila, da je nekaj let pozneje opustil kajenje. Živel je do leta 1965, ko je umrl nekaj dni po srčnem infarktu. Na njegovem pogrebu je slavni komik Buster Keaton dejal: »Charles Chaplin ni bil najbolj smešen, jaz nisem bil najbolj smešen, ta človek je bil najbolj smešen.« A mnogi se z Busterjevo izjavo ne bi strinjali in bi ga prepričevali, da je bil najbolj smešen Oliver Hardy. To je bil pogost prepir v času njune slave, kateri izmed njiju je najbolj smešen filmski komik, Stan ali Ollie.
