Bitka talentov, Ni ona, Dež, šest albumov, razprodani koncerti … To je le nekaj najodmevnejših zgodb Nine Pušlar v zadnjih 15 letih. In o teh nepozabnih trenutkih, kot tudi o prazničnem decembrskem času, je tekel prijeten pogovor, med katerim nam je priljubljena pevka še zaupala, katero Miklavževo darilo še danes skrbno hrani.
Če začneva najprej z zmago v Bitki talentov. Kako se tega zmagoslavja izpred 15 let spominjate danes?
Z nasmehom in ponosom. Vsak nastop in vsako novo priložnost sem sprejela z veliko hvaležnosti. Takrat to ni bila samo moja zmaga, ampak tudi zmaga mojega kraja, ljudi, ki so me obkrožali, sošolcev, prijateljev, saj so skoraj leto dni dobesedno dihali z mano. To podporo čutim še danes in tega se je vedno lepo spomniti. Zato vsako leto še z večjim veseljem pripravljam koncert v domači Ivančni Gorici. Letos nam ga je vzela korona, mogoče pa bo zato prihodnje leto še bolj posebno. Nekaj načrtov že imam.
Seveda ob tem ne moreva mimo skladbe Ni ona, ki je zagotovo ena izmed vaših najlepših in ki jo zvesti oboževalci zelo dobro poznajo, kajne?
Zelo radi jo imajo. Ni ona ima in bo vedno imela posebno mesto v mojem repertoarju. Je le prva in vsakič, ko jo skupaj pojemo na koncertih, se spomnim svojih glasbenih začetkov. Še danes se zelo dobro spomnim prvih nastopov po zmagi in bila je res prava za začetek. Kamorkoli sem prišla, je bila pesem vedno odlično sprejeta.
Pet let pozneje, leta 2010, ste z »dežjem« osvojili drugo mesto na Emi, na kateri ste nastopili še leta 2011. Bomo kdaj Nino še tretjič videli na Emi, sploh, ker gre v tretje rado?
Zakaj pa ne. S pravo pesmijo bi z veseljem še kdaj nastopila na kakšnem festivalu. Tako na Emi kot Slovenski popevki ob spremljavi simfoničnega orkestra. Festivalov sicer ne jemljem kot tekmovanje, so pa dobra priložnost za predstavitev nove pesmi, saj jih spremlja veliko ljudi in medijev.
Drugo mesto se vas je držalo tudi na Slovenski popevki 2012, kjer pa ste nastopili le enkrat.
Slovenska popevka je veličasten festival. Mislim, da ni glasbenika, ki ne bi užival v petju ob spremljavi revijskega orkestra. Tako da bi z veseljem še kdaj nastopila. Drugo mesto za pesem Kdo še verjame je tudi dokaz, da je na koncu pomembna pesem, in ne zmaga.
Izdali ste šest albumov. Se jim bo morda kmalu pridružil tudi sedmi?
Čisto vsak je samosvoj in ima pri meni posebno mesto. Ker sem zadnjega, šestega, izdala lansko jesen, ob koncertu v ljubljanskih Križankah, nekaj časa še imam. (smeh) Sicer pa je letošnje leto tako drugačno, da sem še sama presenečena nad tem, da nove pesmi že nastajajo, in vas prvo presenečenje čaka že na začetku prihodnjega leta. Vsekakor bo novi album ugledal luč sveta prej, kot bi, če bi bilo leto polno koncertov.
Kaj mora imeti v sebi pesem, da izstopa, da jo vedno znova in znova radi poslušamo?
Predvsem mora biti dobra pesem. Glasba in besedilo, ki se povezujeta v smiselno zgodbo, celoto. Ta celota se mene najbolj dotakne. Mislim da tudi poslušalcev. Spodbudi čustva in razpoloženje in sama imam rada take pesmi. Nekatere, res osebne, redko zapojem na koncertih.
In ko že govoriva o različnih skladbah, katere vas trenutno najbolj pobožajo, bodisi domače bodisi tuje?
Dekle iz zlate ladjice je brezčasna. Vsakič znova se me dotakne tudi pesem Jamesa, Moving on, kombinacija z videospotom je res močna, čustvena. Pa recimo španska Cuatro vientos pevke Danit.
Pred petimi leti ste v Križankah praznovali 10. obletnico. Kako pa bo s petnajsto, glede na to, da omejitvam ni videti konca?
Zaznamovala jo bom s posebno izdajo pesmi Ni ona, ki smo jo po spletu lepih naključij v živo že izvedli na prireditvi Fatalni moški na začetku jeseni, skladbo in video pa bodo zdaj lahko končno slišali in videli vsi. Posneli smo drugačno izvedbo, kjer tudi sebe začutim in slišim drugače kot pred 15 leti. Lepo mi je bilo ustvarjati to obeležnico. Bilo je zelo spontano in upam, da bo lepo darilo vsem, ki spremljajo mojo pot.
Je šla kariera vedno po vaših željah?
Nikoli nisem delala česa čisto proti sebi. Mogoče bi zdaj, ko pogledam nazaj, kakšno stvar naredila drugače. Sicer imam na pretekla leta lepe spomine in sem hvaležna za vse izkušnje, ki so in še vedno bogatijo mojo glasbeno pot.
Ste se glasbeno v tem obdobju močno spremenili, če primerjava prve skladbe in te, ki so na zadnjem albumi?
Če poslušam svoj prvi album, svoj glas, se vedno smejim, ker se prav spomnim trenutka, ko sem jih snemala, kako sem se počutila in kako sem jih prepevala z veseljem. Seveda je danes moj glas drugačen, ampak ob poslušanju prvih pesmi se je lepo spomniti začetkov.
Ko že govoriva o nepredvidljivih časih: kako jih preživljate, glede na to, da že dolgo ne morete nastopati?
Sicer je bilo leto drugačno, kot smo ga načrtovali, a kljub temu ustvarjalno. Do oktobra smo imeli pet koncertov, a bilo je super, ker smo se jih tokrat še posebej veselili. Mi in obiskovalci. Zdaj pa z ekipo že pripravljam nove pesmi. Nekaj je že končanih in zelo sem zadovoljna. Komaj čakam, da slišite novosti, ki jih bom predstavila na začetku leta 2021.
A še pred letom 2021 je tu veseli december, ki je/bo letos povsem drugačen. Kako se spominjate tega obdobja, kot ste bili še majhna deklica?
Spomnim se božičnih pesmi, ki sem jih prepevala v pevskem zboru, voščilnic, ki sva jih ustvarjali doma z mami, pa kako sva skupaj pekli piškote. Spomnim se, da je oči vsako leto prinesel domov veliko smreko, z mamo in bratom pa smo jo okrasili, in to obvezno ovekovečili tudi s fotografijo. Prehod v novo leto smo vedno preživljali skupaj doma.
Seveda so tu dobri možje, od Miklavža do dedka Mraza ... Ste imeli doma kakšne posebne običaje glede obdarovanj?
Vsako leto nas je obdaroval Miklavž, prišli so tudi parkeljni. Na to imam zelo žive spomine, še danes. (smeh) Miklavž je vsako leto prinesel pomaranče, tople nogavice, nekaj sladkega, najbolj pa mi je v spominu ostala hiša za barbiko, ki sem si jo kot mala deklica dolga leta zelo želela. Še danes jo hranim.
Ob tem ne moreva mimo adventa, ko marsikdo že okrasi svoj dom. Kdo pri vas poskrbi za okraševanje ter kdaj se vsega skupaj lotite?
Z okraševanjem ne pretiravamo, v svojem domu nimam smreke, saj mi je okrašene smreke zdaj najlepše gledati na prostem. V otroštvu pa je bila mami tista, ki je vedno poskrbela za to, da smo se zbrali in si doma pričarali božično vzdušje.
In za konec še, kakšen svet si želite, ko bo vsega tega okrog covida-19 enkrat konec?
Povezanosti, medsebojnega spoštovanja, da smo dobri drug do drugega in da nismo usmerjeni vsak proti sebi. Takšnega sem si želela že prej in si ga želim tudi v prihodnje. Da bi začeli na drugačnih temeljih. Tempo življenja se je v zadnjem letu upočasnil in naj gre nazaj tudi bolj počasi.
