Njena otroška leta so bila precej peklenska: goreče verna mama, ki jo je psihično zlorabljala, spolni napadi, huda prometna nesreča, v kateri je skoraj izgubila nogo, smrt desetmesečnega brata, številne alergije in sesutje imunskega sistema zaradi številnih (neprostovoljnih) ekstremnih diet …
»Bili so rojstni dnevi, ki jih kot punčka nisem smela praznovati, ker smo bili, med drugim, Jehovove priče. Bili so rojstni dnevi, ko sem kot najstnica stala na okenski polici, ker nisem več mogla prenašati pekla, v katerem sem živela,« se spominja Savina.
Potem ko se je pri dvajsetih končno odtrgala od mame, se je njeno življenje počasi začelo izboljševati, s pomočjo duhovnosti se je postavila na svoje noge, se spravila s svojim življenjem, očistila duševne rane ter se »na novo rodila«, kot pravi sama.
In zdaj tudi ve, da so bile vse preizkušnje, ki jih je v življenju prestala, del njenega učnega procesa in pot do današnje sreče. »Bili so rojstni dnevi, ko sem bila čisto sama. Pomagali so mi ugotoviti, da sem jaz vse in največ, kar imam. Da sem močnejša kot moje zunanje okoliščine. Da sem vredna in da je prav, da si želim več. Pomagali so mi zgraditi vedenje, da bo prišel moj čas.« In njen čas je zdaj, je prepričana. »Čas globoke hvaležnosti, čas golote odprtega srca.« Ko lahko v miru in sreči slavi svoj okrogli jubilej. Tega je praznovala na Novi Zelandiji, kjer zdaj živi s svojim možem Garrettom. »Tako globoko sem hvaležna zanj. Moj zaklad.« Zadnja leta hudomušno pravi, da si želi živeti do 113. leta. »Zdaj dodajam, da si do takrat želim živeti v zdravem, varnem, odprtem in prijaznem svetu.«
