Novice Svet24

Desetletni dvojčici Ana in Ela, hčerki Ota Pestnerja in Maje Hribernik, sta od obeh podedovali glasbene gene, narava se tu ni mogla zmotiti, mimo tega se ne da. Pojeta že od mladih nog, nobena popevka Elde Viler zanju ni pretežka, pri Slakovem Čebelarju sta kar sami »izumili« dvoglasno petje in kvintni skok – karkoli že to pomeni. Očka Oto je ponosen nanju in že snuje nove pesmi za nadarjeni potomki. Mamica pa pravi, kot vse mamice tega sveta, da je prva šola.

»Ja, tati, napiši nama pesem!«

Na spletu se je pojavil posnetek nastopa Ane in Ele iz oddaje Slovenski pozdrav in takoj navdušil gledalce, v nekaj tednih si ga je ogledalo 70.000 ljudi. Očka Ota smo vprašali, kdaj je opazil, da sta hčerki nadarjeni: »Obe radi pojeta že od malega, ko sta komaj dobro shodili in smo se prevažali naokrog z avtom, smo poslušali veliko slovenske glasbe, na zgoščenkah. Najprej so ju zanimale stare slovenske popevke, še posebej ko smo vrteli zgoščenko Elde Viler – ta jima je bila posebej všeč. Naučili sta se kar nekaj njenih pesmi, čeprav so zelo zahtevne. Ko sta začeli obiskovati osnovno šolo, jima je učiteljica v tretjem razredu prinesla posnetek skladbe Čebelar Lojzeta Slaka. Začeli sta jo prepevati in takrat se je pri njiju zgodil preobrat. Prej sta peli enoglasno, skupaj, pri tej pesmi pa sta odkrili, da si lahko glasova razdelita in pojeta v dvoglasju. Spet sta na polno prepevali v avtu in pri tem uporabljali zelo poseben način, kako preiti iz ene intonacije v drugo. Ponavadi pevci naredijo kvartni skok, onidve pa sta naredili kvintnega, kar je za eno stopnjo več. Najprej sem mislil, da je to samo slučaj, a vedno sta to počeli na isti način in vedno sta našli pot nazaj v osnovni dur. Videl sem, da jima pesem tako zveni, zato sem se odločil, da bom naredil priredbo samo za njiju. Previdno sem ju vprašal, ali bi to pesem tudi posneli, nisem ju hotel siliti, pa sta bili navdušeni: 'Ja, tati, napiši!'«

Blaž Švab navdušen

Tati Oto se je odločil, da bo pesem v izvoru ostala valček. »A naredil sem si zase sprejemljivejši zvok, tako imenovan alpski. Člane Alpskega kvinteta (narodno-zabavne skupine, v kateri Oto nastopa že vrsto let, op. a.) sem prosil, da so pripravili matrico. Fantje so jo posneli v studiu v Slovenski Bistrici, da pa deklicama ni bilo treba tako daleč, smo njune vokale posneli v Mengšu. Potem smo vokale po elektronski pošti poslali v prvi studio, kjer je nastal posnetek, ki ste ga slišali v oddaji Slovenski pozdrav. Nam vsem je bil strašno všeč, zato so vsi menili, da bi morali Ana in Ela to nekje javno zapeti. Logično mi je bilo, da bi se to moralo zgoditi v oddaji z narodno-zabavno vsebino, zato sem poklical Blaža Švaba. Blaž mi je rekel, naj mu pošljem posnetek, in kaj kmalu poklical nazaj ter me prosil, naj naredimo še kakšno pesem poleg te, zato smo New Swing Quartet in Alpski kvintet naredili remake pesmi Nazdravimo prijateljstvu ali po domače, To še spijemo, pa gremo. In vse skupaj je ugledalo luč sveta v oddaji Slovenski pozdrav.«

Rekord gledanosti

Deklici sta se med nastopom počutili dobro, bili sta povsem sproščeni, očka Oto in mami Maja sta jima pred oddajo dala kup navodil, kako se morata vesti pred kamerami, da ne bi bilo kaj narobe, a sta vseeno uživali, bili sta čisto brez treme. »In čez nekaj dni je imel posnetek te pesmi na FB rekordno število klikov, absolutni rekord oddaje,« ponosno pove Oto.

Talent očitno imata

Sestrici sta dobili še več veselja do petja, iz šole prinašata nove in nove pesmi, če sami rečeta, da želita narediti še kaj, jima Oto prisluhne. Razmišlja o seriji zabavnih pesmi, ki bi jih napisal prav zanju. Morda priredb starejših popevk, morda kaj čisto novega, drugačnega. »Talent očitno imata,« skromno ugotavlja Oto. »Tudi sošolci so ju pohvalili, dali so jima vedeti, da so gledali oddajo.«

zarja št. 11, 12. 3. 2019

Ne moreta druga brez druge

Dvojčici sta seveda navezani druga na drugo, v mnogih stvareh sta čisto »sinhronizirani«, kot se glasbeno izrazi očka. »A njuna značaja sta se začela malo razlikovati,« ugotavlja, »že po tem vem, katera je katera, znata se spreti. Sicer si veliko tudi pomagata, sploh kar se tiče šole. Sta super punčki,« se razneži. Vprašam ga, kako ju loči. »Uh, brez težav. Z ženo ju ločiva po tisoč malenkostih. Kdor ju vidi prvič in ju ne pozna, seveda pravi, da sta si čisto podobni. Včasih ju oblačimo enako, največkrat pa ne. Tudi v šoli ne tičita ves čas skupaj. Ana je na primer za izbirni predmet vzela nemščino, Ela pa likovno vzgojo, je bolj umetniška duša. Sicer pa obe že od nekdaj radi rišeta, z ženo sva dobesedno zasuta z njunimi risbami od vrtca naprej. Radi naju presenetita. Pišeta že tudi pesmice, prav lepa besedila. Zelo dobri sta pri gimnastiki, sta pravi športnici. To imata pa po mamini strani, ona je bolj adrenalinski človek,« prizna Oto. Vprašam ga, ali je tudi mamica ponosna na svoji talentirani punci. »Ona ju bolj spodbuja, da naj naprej poprimeta za šolo, drugo bo pa prišlo zraven,« pojasni Oto, ki je lani praznoval častitljivo 50. obletnico nastopanja na glasbenih odrih. Bo za nadarjeni hčerki priredil tudi katero od svojih uspešnic?

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.