V sklopu novega glasbenega cikla Zavoda Novo mesto – MUZIKA EKLEKTIKA – bo v soboto, 22. 9., ob 20.00 v Kulturnem centru Janeza Trdine gostovala mednarodno uveljavljen duo SILENCE, ki ga tvorita Boris Benko (glas) in Primož Hladnik (klaviature). Na koncertu bosta gosta Igor Vićentić (klavir) in domačinka, vrhunska glasbenica Petra Vidmar, ki bo tokrat svojo virtuoznost pokazala na klaviaturah, sicer pa je Petra ena najboljših tolkalistk v Sloveniji. Koncert z naslovom TURISTIČNI VODIČ PO OBČUTKIH IZGUBLJENOSTI nam prinaša na novo aranžirane uspešnice skupine Silence ter nekaj novih skladb. Duo Silence je znan po subtilnih koncertih, saj umetnika prisegata na visoko kakovost uprizarjanega. Poleg tega opozarjata, da zaradi hitrega tempa večino življenja preživimo v stanju rahle zmedenosti. Prebijamo se skozi minsko polje delikatnih izbir, v iskanju prave poti, prežeti z občutkom negotovosti. Lahko bi dejali, da je izgubljenost okoliš, ki ga najbolje poznamo, naš stalni naslov – naš dom, tako rekoč. In njun koncert – Turistični vodič po občutkih izgubljenosti – je pravi glasbeni potopis, s pomočjo katerega boste v temi tavali s stilom. Uživajte v znamenitostih in selfie točkah, medtem ko vas nosi neznano kam. Ujemite nekaj sonca na pobočjih svoje rastoče negotovosti. Spijte kozarec vina med ruševinami svoje samozavesti. Še nekaj misli sta pred koncertom v Novem mestu umetnika delila z Nino Štampohar.

Za vajino ustvarjanje, danes dolgo dobri dve desetletji, je značilno tudi to, da bolj ko sta postajala znana, celo slavna, bolj sta se umikala vsemu, kar je s tem povezano. Glasbeni svet te hitro sprejme, dvigne – in tudi povsem izpraznjenega izpljune. Se še danes držita reka, da je manj pravzaprav več?

Ne bi rekel, da sva bila kdaj v resni nevarnosti, da postaneva slavna. Se je pa v nekem obdobju precej povečalo število nastopov – v okviru gledališča, s skupino Laibach itn. Z večjo eksponiranostjo je prišel pritisk, ki se je poznal na spanju in zdravju, zato sva javne nastope omejila. Če malce karikiram, bi rekel, da je neuspeh nevaren za duševni mir, uspeh pa poguben. Ljudje smo evolucijsko prilagojeni za spopadanje z vsemi oblikami tragedij in bede, nimamo pa nobenih obrambnih mehanizmov za uspeh, slavo itn. Zgodovina popularne glasbe je navsezadnje polna ustvarjalcev, ki jih je uspeh drago stal. Zato se strinjam z vami, da je manj lahko več; določena stopnja anonimnosti in pomanjkanja uspeha ima lahko blagodejen vpliv na dolžino ustvarjalčeve kariere in kakovost njegovega življenja.

Prednost anonimnosti je tudi v tem, da ti, kot ustvarjalcu, omogoča lažje opazovanje sveta. Ko se oči javnosti uprejo vate – oziroma ko se iz opazovalca preleviš v opazovanca –, je težko ohraniti ta dragocen položaj.

Že dolgo sta povezana z gledališčem, vse od takrat, ko vaju je k sodelovanju pri predstavi Polnočni rabljev let (l. 2000) povabil režiser Matjaž Pograjc. Kakšen eros vama daje teater – ali pa morda tanatos?

V gledališče, plesne predstave in film naju je zaneslo po naključju ... In ugotovila sva, da se v tem okolju zelo dobro počutiva. Odrska in filmska glasba ponujata precej več prostora za raziskovanje in eksperimentiranje, kot ga ponuja popularna glasba. Režiserji so, za razliko od založb, le redko zaskrbljeni, ko napišeš nekaj, kar se izogiba enostavni kategorizaciji in predstavlja občuten odmik od tvojega minulega dela.

Ustvarjata za srce in duha, za tiste, ki so lačni presežnega, a hkrati prvinskega, svetega grala življenja, ki ga iščemo vsi. Se (banalna) vsakdanjost, neko življenje, ki ga živimo vsi, najde v vaših pesmih, ali je vaša glasba ravno nasprotje tuzemskosti?

Rekel bi, da vključuje oba ekstrema. Po eni strani je ustvarjalni proces vedno 'kontaminiran' z realnostjo. Delo je vedno refleksija tega, kar vidiš in doživljaš. Hkrati pa je umetnost alkimistični proces, ki spremeni tudi izrazito grenke izkušnje in občutja v lepoto, presežno vrednost, nekaj čistega. Umetnost je terapija, razstrupljanje – tako za ustvarjalce kot za občinstvo. Ne le mojstrovine, celo slaba umetnost je tako hudičeva, da te nehote, mimogrede sesuje. Kot je rekel Tarkovski: Bolj ko so solze med filmom nesmiselne, globlji je razlog za te solze. Ne govorim o sentimentalnosti, temveč o tem, da lahko umetnost seže v globino človekove duše in ga pusti nemočnega pred dobrim.

Koncertirata na vsakih nekaj let, in ko stopita na oder, so vajini nastopi razprodani. Kakšen koncert pripravljata za novomeško občinstvo (in za vse vaše verne sledilce, ki pridejo na vaše koncerte z Japonske, Združenih držav …)?

Predstavili bomo obsežen prerez najine celotne kariere. Program sestavlja izbor na novo aranžiranih skladb iz vseh štirih studijskih albumov. Repertoar vključuje tudi skladbe, napisane za predstave Tomaža Pandurja in Matjaža Pograjca, ter peščico predelav.

Vajina gosta v Novem mestu bosta Igor Vićentić in Petra Vidmar, ki je domačinka. Kako ste se »našli« s Petro?

Petro so nama priporočili, ko sva pripravljala program za državno proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Za nastop se je v pičlem mesecu dni naučila igrati na teremin. Gre za zastrašujoče talentirano in vsestransko glasbenico. Poleg tega pa znižuje povprečno starost v zasedbi, ki je pred njenim prihodom v kolektiv postajala rahlo zaskrbljujoča.

Iskrena hvala in na skorajšnje snidenje v Novem mestu!

Hvala tudi vam.