V pozabljenih krajih - strah so vbili v gene, sebe zaščitili kot medvede
Nekateri so se jezili na vreme, večina na oblast, ki proslavlja potop Slovenije, mi pa smo jo odrinili v kraje, ki so bili igrišče in peskovnik za učitelje današnih oblastnikov. V Kočevski Reki nas je pri najdebelejšem orehu v Sloveniji čakal Boštjan s ključi cerkve, ki je odkupnina za neštete razdejane in odstranjene verske zgradbe, ki so motile »ustvarjalce« nove dobe. Zgrajena je bila z našim denarjem, uničevalci ga imajo na tujih računih. Kdaj bo človeštvo srečala pamet?
Poiskali smo Inlauf, vtek doline, v kateri je še nekaj nedomorodcev, včasih pa je bil to cvetoč kraj, a so v vojni vihri odselili Kočevarje in naredili koncentracijsko taborišče. Čas prerašča vse, tud spomine moje mame, ki jih je šele sedaj vsaj malo razkrila. Strah so vbili v gene, sebe zaščitili kot medvede.
Pod sedlom je v senci velike bukve lep kotiček za počitek, a nas je vleklo naprej proti Krokarju. Naslonili smo se na kamnitega stražarja, občudovali trdoživost ključavnice, ki je predrla trdo bukev in nastavlala cvet … V objemu skal je dišal čemaž, pomešan z čmeriko, šmarnicami, konopnicami, krajnsko buniko … Vrh je oblivala megla kolpske doline, kmalu tudi dežne kaple. Pomalicali smo na široki mizi in občudovali narcise nad prepadom. Nazaj smo bili previdnejši, saj je bila zemlja spolzka. Krempa na drugi strani sedla. Drugič, ko bo sonce močnejše od kapelj, se bomo podali do Kuželjskih sten in Kolpe.
Ploha nas je ujela že na sedežih. Peljali smo se do slapu Nežica. Na tone smetane in mleka, o kolikšna lepota! Hoja po taktih žuboreče vode. Izvir je za kakšen meter nižji, kamen leze v dolino. Previdno nazaj, še prej pa potešitev žeje ob izviru in tudi velika pozabljivost: foto aparat je ostal na listju, celo noč ga je zalivalo … Zjutraj pa nazaj. Slap je imel trikratno moč, toliko vode je bilo čez noč. Iz medvedjega iztrebka se je še kadilo, v tolmunčku je bila umazana voda – a do aparata sem moral priti. Medo je to vedel in me pustil v obe smeri. Slikca s telefonom za spomin, aparat na varno v frotir in hajd nazaj.
En izlet, dva podviga, veliko lepih misli v spomin na Slovence, ki so morali toliko pretrpeti za en gnil propadel režim, ki pa še vedno brca. Ja, pesnik je slutil: »Človeka nikar!« Ja, en dan smo bili dan Osvobojeni Falotov, ki so si prigrabili Slovence, pa ravno v vrtcu, kjer so igrali svoje tragikomedije. O Inlauf, Kočevska Reka, Grčarice, Rog, Velika, Mala Gora ... kaj vse morate še skrivati, ker klavci nočejo priznati Resnice.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
