Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Zbrali smo se 28.12.2013 na Sromljah v cerkvici Sv. Martina, kjer sta zakonske zaobljube izpred 50. let obnovila zakonca Kocjan in zakonca Volčanšek. Slavili smo dvojno zlato poroko. Vsi, ki so se zbrali, smo del Tončekove in Anicine ter Stankotove in Mickine pravljice. Vsaka pravljica ima seveda srečen konec, vendar se ta pravljica še nadaljuje, z veliko željami in voščilom podkrepljena, kliče po zdravju, sreči in medsebojnem razumevanju. Druženje z zabavo se je nadaljevalo v Domu krajanov na Sromljah.

Naj omenim, da sta dva po dva od teh parov brat in sestra, kar pomeni, da sta danes starejši brat Kocjanovih poročil starejšo hčerko Volčanškovih in da je starejši sin Volčanškovih poročil starejšo hčerko Kocjanovih. Križem, kražem je to šlo. So se zaljubili, se zmenili in si zvestobo obljubili. Takrat si prav gotovo tega niso mislil, da bodo skupaj 50 let poroke slavili. A vsi skupaj se strinjajo, da je življenje res hitro oddirjalo v starost in modrost.

Nekaj o življenjski poti zlatoporočencev:

Kot že rečeno sta si brat in sestra Stanislav in Ana Volčanšek s Sromelj izbrala svoja zakonska partnerja pri Kocjanovih iz Podgorja pri Pišecah, kjer sta prav tako brat Anton in sestra Micka izbrala svoje boljše polovice pri Volčanškovih. Pri Volčanškovih je bilo pet otrok, pri Kocjanovih pa štirje. Življenje med drugo svetovno vojno in po njej je na podeželju potekalo precej podobno tako v eni kot v drugi družini. Otroci so bili veliko delali doma na kmetiji in denar služili z raznimi priložnostnimi deli. Šli so v »tabrh«, tako se je tisti čas reklo. Delali so v vinogradih, kopali, kolili, delali na njivah, obirali hmelj in si iskali službe. Dela ni nikoli zmanjkalo, a manjkalo je denarja, pa za šolo tudi ni bilo dovolj časa. Tako sta po končani osnovni šoli brat in sestra Volčanškova ostala doma in prav tako je bilo pri Kocjanovih. Vendar so si takrat, kljub napornemu kmečkemu delu, vzeli čas za druženje, veliko so peli, a tako Stanko kot Ana Volčanšek sta sodelovala v dramski skupini Sromlje, ki je gostovala po posavskih in obsotelskih krajih. V svojem kraju v Pišecah je pri dramski skupini sodeloval tudi Anton Kocjan. Vezni člen obeh parov so bile igre, tako so to takrat imenovali (dramske igre).Tako sta se spoznala Anton Kocjan in Ana Volčanšek, prav tako Stanislav Volčanšek in Marija Kocjan, ki kar nekaj časa en za druga niso vedeli. Kar pomeni, da en par ni vedel za drugega. Sčasoma pa so izvedeli, tako je Stanislav hodil Mariji v vas, Anton pa Ani, pa sta se kje na poti srečala.

Čas je šel naprej, tako so se odločili, da se poročijo. Malo pred novim letom, natančno 28.12.1963, prav na tepežni dan, ki so ga včasih obhajali, danes pa je v izginevanju, so se poročili. Po poroki so se želje po lepšem življenju kar vrstile, zato je najprej odšel v tujino Anton Kocjan. Za njim so vsako drugo leto počasi šli vsi. Šli so v Nemčijo, kjer so veliko delali in služili za uresničitev svojih želja po boljšem življenju, tako v Nemčiji kot doma. S svojim domom v domovini so bili vsi močno navezani in so se zelo radi vračali domov, še posebej za praznike in na različna praznovanja. Z marljivim in poštenim delom ter skromnostjo in varčnostjo so privarčevali. Zakonca Kocjan sta kupila kmetijo in zgradila hišo, zakonca Volčanšek sta ostala na domu Volčanškovih, kjer sta prav tako zgradila hišo. Med tem časom sta se družini povečali, saj sta se zakonca Kocjan razveselila najprej hčerke, nato še sina. Pri Volčanškovih so bili pri naraščaju nekoliko bolj bogati, saj so se njima rodili trije otroci, dva sinova in hčer. Ko so otroci začeli obiskovati osnovno šolo so se z začasnega dela v Nemčiji vrnili domov, se zaposlili in kasneje upokojili. Leta tečejo in marsikaj prinesejo, tako so vsi štirje postali »stari ateki in stare mame«(kot v starih časih). Kocjanova razveseljujeta dva vnuka, Matej in Anais, pri Volčanškovih tudi dva, Aljaž in Jakob.

Treba je še povedat, da imata ata in mama Kocjan rada svoja otroka in oba vnuka. Rada imata glasbo, zato sta bila oba pri pevcih. Rada pomagata, zato sta oba gasilca. Rada pečeta kruh, potice, pogače, mlince in delata rezance. Rada imata živali in lep vrt. Že od mladosti sta družabna, zelo rada plešeta in v tem sta zelo dobra. Včasih so plesali tržačana, swing, rumbo,rašplo, angleški valček…Rada imata svoje sorodnike, prijatelje, sosede. Rada vidita, da jih pridejo obiskat in tudi onadva rada gresta na obiske. Dokaz da sta zaželena je, da sta velikokrat oz. 12.X bila krstna in birmanska botra, ter poročni priči.

… Pri atu Stankotu pa je tako. Kot vsi Volčanjškovi ima tudi on rad glasbo, rad zapoje, rad nabira gobe, rad ima lovstvo in je zelo dober strelec kot že njegov oče pred njim, pa naslednika ima tudi v tem in ima veliko trofej. Rad ima sadje, vinograde in rože. Pri mami Micki pa vse cveti, saj ima neskončno rada rože in vse, kar cveti. Zelo rada ima politiko in debate ter razne nanizanke (limonade) na TV. Oba imata rada živali, hlev, rože in sadje in vinograd, zato imajo veliko vinogradov, nasadov in sadnih dreves. Najbolj od vsega pa imata seveda rada svoje otroke in vnuke.

Po besedah zlatoporočencev so pogoji za tako dolg zakon, vzajemnost, spoštovanje, potrpežljivost, nejezičnost, kompromisi in ljubezen, ki vedno vse premaga in vsakomur pomaga. Skratka, ko se partnerja odločita za zakon, to pomeni, da vsak svoj korak usmerjata v skupen korak, dve poti se združita v eno skupno pot in tako tečejo dobra leta zakona.