M. M.

M. M.

M. M.

M. M.

Pirhi so ena od značilnih velikonočnih jedi, z njimi pa so povezani tudi različni običaji. Tako marsikje v pirhe mečejo kovance, drugje jih skrivajo ali se z njimi celo obmetavajo. Ponekod za veliko noč pripravijo prav posebne jedi, na Štajerskem pa so znani po pokanju z možnarji.

V Slovenski Istri so pirhe navadno barvali tako, da so jih kuhali skupaj s čebulnimi olupki ali listi koprive. Pirhe so uporabili pri pripravi velikonočnega peciva, imenovanega "tičica". Kvašeno testo za primorski sladki kruh oziroma "pinco" so spletli v kito, na vrh štruce položili pirh in spekli. Kito so pred pečenjem navadno še premazali s stepenim jajcem, da je zapečeno testo dobilo lep lesk, je povedal zgodovinar Alberto Pucer.

Tičico in pirhe so tradicionalno pripravljali kmetje v vaseh v istrskem zaledju, namenjena je bila predvsem otrokom. Marsikje jo spečejo še danes. Blagoslovu je v popoldanskih urah navadno sledilo "picanje jajc". Običaj je bil v veljavi med vaškimi moškimi, danes pa ga ni več zaslediti. Pirh so postavili ob zid in vanj ciljali s kovanci. Tisti, čigar kovanec se je zapičil v pirh, je dobil vse preostale kovance.

Navado poznajo tudi na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju, le da tam metanje kovanca v jajce imenujejo sekanje pirhov. Najdlje organizirano sekanje pirhov poteka v Sevnici, najštevilčnejše pa je v Stopičah pri Novem mestu.

Na sevniškem Glavnem trgu, kjer omenjeno tekmovanje pripravljajo najmanj pol stoletja, se na veliko nedeljo po maši navadno zbere 30 do 40 tekmovalcev in kakšnih sto obiskovalcev, po tekmovanju pa podelijo pokale in priredijo velikonočno pojedino.

V stopiškem gasilskem domu pa se na veliko nedeljo ob 14. uri zadnja leta zbere tudi do sto tekmovalcev. Tokratno tekmovanje, ki ga prireja stopiško prostovoljno gasilsko društvo, bo enaindvajseto po vrsti. Hkrati s tekmovanjem so lani začeli prirejati razstavo izročilnih velikonočnih jedi.

Tudi na Goriškem in Vipavskem je bilo najbolj znano med velikonočnimi prireditvami metanje kovancev v pirhe. "Šicanje" pirhov, kot navadi rečejo na tem koncu, so nekateri kraji ohranili le v manjšem, lokalnem obsegu. Na tekmovanje v šicanju pirhov tako letos denimo vabijo na velikonočni ponedeljek ob 11. uri pred bar v Tolminskih koritih.

Ponekod v Sloveniji je še vedno navada, da pirhe skrijejo po stanovanju ali po vrtu, otroci pa jih morajo nato najti. Običaj bodo v nedeljo obudili tudi na Blejskem gradu s tako imenovanim lovom za pirhi, na katerem bodo obiskovalci iskali sto, po gradu skritih pirhov.

Nekateri poznajo tudi trkljanje oziroma valinčanje pirhov po grabljah, spet drugi s pirhi trkajo, da zadevajo eden ob drugega, podobno kot pri balinanju. Predvsem v zgodovini pa so poznali tudi prave bitke z jajci, ko so se z njimi obmetavali.

Nekateri običaji, ki jih ljudje obujajo na velikonočno soboto ali nedeljo, so s praznikom povezani le posredno, a so kljub temu že dolgo prisotni med ljudmi. Med temi je na severovzhodu Slovenije zelo značilno pokanje z možnarji, ki se jih na velikonočno nedeljo sliši daleč naokrog.

V Beli krajini pa ob veliki noči v marsikateri družini oživi izdelovanje izročilnih pisanic in drsank. Za njihovo izvorno območje velja predvsem okrožje Adlešičev, v zadnjih desetletjih pa so tovrstno velikonočno krašenje izpihanih jajčnih lupin oživili v vseh belokranjskih občinah. Na območju Metlike in Črnomlja se z omenjeno dejavnostjo skoraj čez celo leto ukvarja vsaj pet izdelovalk, ker se povpraševanje po pisanicah in drsankah povečuje, pa nekatere na leto okrasijo tudi do dva tisoč jajc. Zanimanje za pisanice in drsanke se krepi tudi med mladino.

Izdelovanja drsank so se učili ta teden tudi v Kozjanskem parku v Slovensko-bavarski hiši na posebni delavnici.

K pirhom postrežejo še prato, zavihanko, pinco...

Poleg pirhov na velikonočno obloženo mizo sodijo še druge jedi, denimo hren in šunka. Med velikonočnimi jedmi na Gorenjskem ni smela manjkati prata, ki jo v okolici Kranja pripravljajo iz belega kruha, jajc, smetane, narezanega suhega mesa ali posušene svinjske glave. Pravijo, da se morajo jedi za "k žegnu" kuhati in peči na blagoslovljenem ognju, ki ga še danes po marsikateri gorenjski vasi nosijo od hiše do hiše s pomočjo lesnih gob, je pojasnila Marjana Žibert iz Gorenjskega muzeja.

Za uspešno ohranitev starih običajev v Rogaški Slatini skrbi Društvo Gaja, ki je pred kratkim jedi, značilne za to območje, pripravilo tudi za velikonočno razstavo. Med njimi so mlinčeva potica, ki se peče le za veliko noč, zavihanka in jerpica. Članice društva so ob tem spomnile, da se je nekoč za veliko noč pilo pelinovo vino, ki je pomagalo razgrajevati maščobe.

Med najbolj tradicionalnimi velikonočnimi jedmi je tudi potica. A na Ljubnem ob Savinji to ni le sladica. V tamkajšnji cerkvi so na cvetno nedeljo blagoslovili butarice, ki jih v tem kraju imenujejo potice. Večina teh potic spominja na staro kmečko ali obrtniško orodje, razna glasbila ali cerkvene predmete.