##IMAGE-2215760##

V vrtcu Ringaraja v Artičah so sinoči za starše in vzgojiteljice pripravili strokovno predavanje z naslovom ''Razlika med discipliniranjem in kaznovanjem.'' Predavala je samostojna specialna pedagoginja Majda Lašič Lončarič. V uro in pol trajajočem predavanju je skušala osvetliti razliko med disciplino in kaznijo ter odkriti metode, ki staršem in vzgojiteljem pomagajo vzgojiti otroka v odgovorno odraslo osebo in sicer brez kazni, ki otroku jemljejo dostojanstvo in spoštovanje.

Uvodoma je Lašič Lončaričeva poudarila izreden pomen vzgoje v prvih šestih letih otrokove starosti, ko lahko marsikaj zamudimo, ter ga primerjala z mladim drevesom, ki ga za uspešno rast moramo privezati, vendar ne premočno, da ga ne zadušimo, in ne preohlapno, da nam ne uide z vajeti. Prav tako mu moramo veje otežiti in jih obrezati, da ne gredo svojo pot, tudi plodove moramo razredčiti, da so bolj kakovostni. Mlado drevo moramo vseskozi redno negovati in ga tudi gnojiti, da bo zraslo v zdravo in plodno drevo.

V preteklosti je vzgoja temeljila na kaznih. Starši in vzgojitelji so s tem želeli doseči ubogljivost otrok, ki pa po mnenju Lašič Lončaričeve vodi v vodljivost. Takšni otroci so potem preveč zaupljivi in nesamozavestni, vodljivi so tudi zunaj družine in bodo lahko zelo hitro podlegli nevarnostim v drugem okolju, na ulici,...

Lašič Lončaričeva je zagovornica discipliniranja in ne kaznovanja, saj pravi, da s kaznijo otoku vzamemo spoštovanje in dostojanstvo, vlivamo mu občutek krivde ter se vse prevečkrat poslužujemo vzorcev staršev: boš dobil, če boš ... Slednje je podkupovanje in je odraz nezaupanja v otroka. Otroke moramo vzgojiti tako, da bodo notranje vedeli, da delajo prav oz. jim dati možnost, da bodo razvili svojo samodisciplino.

Otroka moramo ne glede na svojo starost in izkušnje obravnavati kot človeka, saj kot poudarja Lašič Lončaričeva, je vsak človek za nekaj sposoben in nihče ni popoln. Zato morajo starši otroku pomagati razviti sposobnosti, ki jih je ta prinesel s sabo, vendar s spoštovanjem in zaupanjem. Kot enega najpomembnejših elementov pri vzgoji pa Lasič Lončaričeva izpostavlja zahteve in strogost. Slednje je za vzgojo nujno, a mora temeljiti na zaupanju. Zahteva mora biti jasno in razumljivo postavljena, otroku moramo razložiti, zakaj to zahtevamo, in mu povedati, da to, kar zahtevamo, potrebuje on in da se bo po izpolnitvi zahteve dobro počutil, saj bo tisti notranji konflikt - bi in ne bi, premagal in bo zmagal sam nad sabo, kar pa je po mnenju Lašič Lončaričeve najslajše. Prav tako moramo otroka pri izpolnjevanju zahtev spodbujati, mu vlivati moč in verjeti vanj. Tega je pri vzgoji odločno premalo, dodaja predavateljica, kajti ravno s tem gradimo samozavest in samodisciplino pri otroku ter dosežemo, da ne bo deloval zaradi strahu in kontrole, ampak zato ker ve, da je tako prav.

Po besedah Lašič Lončaričeve ne smemo napakam pripenjati negativnega predznaka, saj nihče ni popoln. Narediti napako je naravno in jo je možno popraviti, zato otrok ne smemo kaznovati za napake, ampak jih moramo takoj usmeriti k popravku in iskanju rešitve, ki pomeni učenje odgovornosti. Otrok, ko naredijo napako, ne smemo nikoli žaliti z ''glej, ti neroda, pacek ...'', še manj kaznovati, saj bomo s tem dosegli, da bo otrok začel stvari prikrivati in lagati.

Za otrokov razvoj, predvsem za samozavest je tudi obdobje trme nujno, ki pa je ne smemo zatreti, ampak pri tem poiskati neko vmesno pot, da se izognemo težavam v puberteti. Pri izsiljevanju pa ne smemo nikoli popustiti, poudarja Lašič Lončaričeva in dodaja, da mora otrok v družini vedno čutiti spoštovanje, biti enakopraven član, kjer se upoštevajo tudi njegovi predlogi in pripombe, vendar mora ob tem seveda upoštevati tudi vsa pravila.