Po molitvi za papeževo zdravje, ki jo je vodil kardinal Pietro Parolin, so kardinali hitro zapuščali Trg svetega Petra. Frančišek se sooča s kritično boleznijo dihal, kar je sprožilo špekulacije o njegovem nasledstvu, poroča Politico.
Mediji že objavljajo sezname možnih naslednikov, vendar bo postopek izbire zaradi Frančiškove politike verjetno nepredvidljiv.
Tradicionalno so bili kardinali predvsem Italijani ali Evropejci, ki so v ozkih krogih spletali zavezništva. Frančišek pa je imenoval 73 od 138 volilnih kardinalov izven Evrope, vključno z Mongolijo in Kongom, kar je otežilo vzpostavitev tradicionalnih mrež.
Hkrati je papež odpravil konsistorije, torej redna srečanja kardinalov, in ob stran potisnil nekdaj vplivne kardinale iz ZDA. Danes so kardinali osamljeni in pogosto sploh ne poznajo svojih kolegov. Do neke mere komično je, da informacije o stališčih drugih kardinalov pridobivajo celo prek sledilnika College of Cardinals Report.
Zanimivosti
Prihodnost farmacevtske embalaže: Inovativni pristopi DS Smith Slovenija na sejmu Pharmapack 2025
Med vidnejšimi kandidati za nasledstvo so nemški tradicionalist Gerhard Müller, ameriški konservativec Raymond Burke, filipinski progresivec Luis Antonio Tagle in diplomat Parolin.
Medtem ko se večina kardinalov ne pozna dobro, v Rimu obstaja ožja skupina t. i. kurialnih kardinalov, ki vodijo vatikanske urade in so bolj povezani. Kljub navidezni enotnosti jih ločujejo ideološke razlike, zaradi česar bi lahko po papeževi smrti prišlo do ostrih spopadov med liberalci, reformisti, progresivci in konservativci.
Možen je tudi kompromisni kandidat, ki ne bo strogo sledil Frančiškovi liniji, saj imajo konservativci zadostno tretjino glasov, da lahko blokirajo določene izbire. Po letih turbulenc pod Frančiškom nekateri preprosto želijo "normalnega" papeža.
Vpliv Frančiška po njegovi smrti bo omejen, saj se oblasti v Vatikanu po smrti papeža hitro prerazporedijo. Kardinali pogosto izberejo kandidata, ki ni bil na vrhu seznamov, temveč predstavlja pragmatično izbiro, ki ohranja ravnovesje sil. Kot je v 16. stoletju zapisal Giovanni Francesco Lottini, kardinali na koncu pogosto izberejo papeža, ki ga prvotno niso želeli, a jih okoliščine prisilijo v skupno odločitev.
