Tri leta pred Titovo smrtjo je ameriška obveščevalna agencija na podlagi podatkov, pridobljenih iz Sovjetske zveze, pripravila dokument najvišje tajnosti z naslovom »Potenciali varšavskega pakta za invazijo Jugoslavije«, v katerem so vojaški in varnostni strokovnjaki opravili analizo načrtov Moskve. Po ocenah in podatkih Američanov so Sovjeti načrtovali napad s 50 divizijami, za izvedbo pa bi potrebovali dva tedna pospešenih zaključnih priprav. Glava smer napada bi potekala čez ozemlje Hrvaške. »Sovjetska zveza ima že dolgo svoje interese v SFRJ, zato obstajajo indici, da bi ZSSR lahko poskušala izkoristiti nestabilnost situacije v primeru Titove smrti ali njegove trajne nesposobnosti za opravljanje funkcije,« piše v analizi. Pri razumevanju analize, ki vključuje ocene predhodnih operacij Varšavskega pakta, topografije področij vojnih aktivnosti in kopenskih komunikacij, je treba najprej upoštevati nekatere takratne dejavnike. Josip Broz - Tito je bolehal in bil pri koncu življenja, ob tem pa je izgubljal politični vpliv v državi. Stane Dolanc, ki je bil v Titovih poznih letih eden najmočnejših ljudi v vrhu države, je večkrat odkrito izrazil sovražnost do Sovjetov, še posebej zaradi načela omejene suverenosti članic Varšavskega pakta, ki ga je uveljavil Leonid Brežnjev. Tako je Moskva leta 1968 zadušila praško pomlad in jugoslovansko vodstvo je bilo vedno v stanju pripravljenosti na scenarij napada, čeprav SFRJ ni pripadala paktu.
Sovjetske težave
Kot navajajo v poročilu, bi sovjetska vojska v pripravi napada imela dve poglavitni težavi. Prvič, ZSSR ne meji na SFRJ, in drugič, vojna intervencija velike intenzivnosti bi bila za Moskvo zelo tvegana. Po mnenju Cie bi se Jugoslavija gotovo postavila v bran in podaljšanje vojne bi gotovo povečalo možnost vključitve Zahoda v spopad na strani SFRJ. To bi seveda gotovo pomenilo začetek tretje svetovne vojne, vendar Američani hkrati opozarjajo, da bi Brežnjev kljub veliki nevarnosti vseeno lahko ukazal napad. Washington je menil, da varšavski zavezniki ne bi bili preveč navdušeni nad invazijo sovjetske vojske. Največ enot bi prispevali Bolgari (od tri do štiri divizije) ter Madžari, ki pa bi verjetno omogočili le logistično podporo. Sovjetsko letalstvo bi uporabljalo letalske baze v sosednjih državah, kjer bi namestili približno 500 letal, po potrebi pa bi se jim pridružile tudi elitne bombniške skupine z območja ZSSR. S tem bi si Sovjeti zagotovili prevlado v zraku, saj letalstvo JLA ne bi bilo kos napredni in množičnejši letalski armadi. V Jadransko morje bi priplula okrepljena sredozemska flota z najmanj 30 ladjami, 25 podmornicami in osmimi desantnimi ladjami. S premeščanjem sil bi Sovjetska zveza tudi oslabila svoje položaje na meji z državami članicami zveze Nato, kar bi pomenilo določeno stopnjo tveganja. Sovjeti tudi niso imeli svojih vojakov na ozemlju Romunije in Bolgarije, kar pomeni, da bi morali dobiti dovoljenje obeh držav za tranzit vojakov do jugoslovanske meje. Če bi Sofija in Bukarešta to odobrili, bi za prihod enot na izhodiščne položaje ob jugoslovanski meji potrebovali med 10 in 20 dni. Zaradi logističnih težav pri prehodu skozi vzhodno Romunijo bi Sovjeti lahko za premestitev sil uporabili morski transport, kar pa bi bil, tako Američani, nedvomen znak, da v Moskvi mislijo resno in da je invazija pred vrati.
Jugoslovanske težave
Prva težava Jugoslavije je nedvomno dejstvo, da bi do napada prišlo šele po Titovi smrti. To pomeni, da bi se država borila brez ikone, moralne avtoritete in vojskovodje, ki je v drugi svetovni vojni povsem izčrpal nemški Wermacht ter ga na koncu tudi pregnal onkraj zahodnih meja države. Nad novim kolektivnim vodstvom je tako visel velik vprašaj. Uspešen odpor je bil predvsem odvisen od aktivacije teritorialne obrambe republik. Z gospodarskega in psihološkega stališča pa bi bila popolna mobilizacija šestine jugoslovanskega prebivalstva (skoraj šest milijonov) izjemno problematična, saj bi se po več dneh, tednih ali celo mesecih čakanja na napad morala lahko začela močno krhati. Poleg tega so Američani že takrat opozarjali na nevarnost, da bi zaradi nacionalnih trenj prišlo do notranjega razkola v teritorialni obrambi. Sovjetske obveščevalne službe so tudi ocenile, da bi lahko Rdeča armada računala na pomoč jugoslovanske »5. kolone«, torej nasprotnikov titoizma in utišanih stalinistov.
Hiter pad ravnic, nato pa (usodni) masaker
Sovjeti so načrtovali napad s pol milijona vojakov ter med 4000 in 7000 tankov. V prvem zamahu bi se približno 400 tisoč sovjetskih vojakov, večinoma iz kijevskega in karpatskega vojnega okrožja, ob pomoči specialnih padalskih enot skoraj sprehodilo skozi ravnine na severu države, ki so lahko prehodne in omogočajo hiter prodor motoriziranih enot. Tako bi kaj kmalu padli Prekmurje, severna Slavonija in Vojvodina, vključno z Beogradom. Sovjetski klin bi bil sicer najmočnejši v smeri zahoda proti Zagrebu, Sloveniji in italijanski meji. Tako bi sovjetska armada zavarovala zahodno mejo pred mogočim vdorom pakta Nato. Ob tem bi tudi zavarovala najpomembnejše komunikacije in administrativna središča države. Drugi val napada Rdeče armade bi prišel z juga, kjer bi sodelovale tudi bolgarske enote. Smer napada bi bila Niš in Skopje, s čimer bi, tako kot Nemci v drugi svetovni vojni, jugoslovanskim silam preprečili možnost umika na jug. Sovjetska mornarica bi odigrala precej pasivno vlogo. Njena naloga bi bila zavarovanje Otrantskih vrat in preprečitev prihoda flote Nata v Jadransko morje. Letalstvo bi s kombinacijo elektronskega in neposrednega vojskovanja poskušalo paralizirati jugoslovanske radarje, protiletalske sisteme in komunikacijo poveljstva. Ob tem Cia dopušča tudi možnost napada iz smeri nevtralne Avstrije, kar pa bi za Moskvo pomenilo veliko, morda celo preveč političnih preglavic. Toda načrt obrambe SFRJ ni predvideval žrtvovanja najboljših divizij na območju, ki ga je izjemno težko braniti in kjer bi sovjetske sile imele popolno premoč. V skladu s strategijo obrambe bi Sarajevo postalo vojna prestolnica, saj bi se vanj umaknila vlada in glavni štab JLA. Na tej točki pa bi se lahko, po mnenju Američanov, Sovjetom močno zalomilo. Osvajanje hribovitih območij Jugoslavije bi bilo izjemno težavno, treba pa je bilo tudi računati na močan odpor prebivalstva, ki bi se zagotovo lotilo gverilskega vojskovanja v sovjetskem zaledju.
Usoda Jugoslavije bi bila odločena v njenem osrčju
Z letalsko premočjo bi Rdeča armada v zaledje JLA »dostavila« padalske enote, ki bi olajšale napredovanje tankovskih divizij. Uspešnost desantov bi bila odvisna predvsem od hitrosti sovjetskega napredovanja. Če bi bilo to prepočasno, bi bile padalske enote lahko odrezane in uničene. Američani niso bili prepričani, da bi po uspešnem prvem delu invazije Sovjeti zabeležili hitro zmago. »Več kot 80 odstotkov teritorija SFRJ ni ugodno za masovno delovanje oklepno-mehaniziranih enot in padalcev. Cestne komunikacije v notranjosti so v slabšem stanju, imajo ostre zavoje ter ozke mostove. Takšen teren tudi onemogoča suveren dostop helikopterjev za prevoz enot in materiala. Situacija je tako idealna za gverilsko vojskovanje,« piše v analizi. Ameriški strokovnjaki so tudi ugotovili, da generali v Moskvi niso dobro preučili teh možnosti in bi zaradi tega lahko drago plačali. Vsak zaplet, ki bi vojno podaljšal, pa bi Sovjetsko zvezo pahnil v zelo težek geopolitični položaj. Če bi se Jugoslaviji uspelo upirati več kot 14 dni, bi to močno zvišalo verjetnost posredovanja zahodnih držav. Na stran Jugoslavije bi se skoraj gotovo postavile tudi članice neuvrščenih, kar pa bi močno izoliralo Sovjetsko zvezo. Intervencija ZSSR v Jugoslaviji bi tako povsem porušila razmerje moči v Evropi, kar pa bi pomenilo samo eno – tretja svetovna vojna. Tveganje pa je bil preveliko in Sovjetska zveza nikoli ni niti poskušala uresničiti svojega drznega načrta. Dobro desetletje kasneje je vzhodni blok razpadel, z njim pa tudi Jugoslavija.
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
