Profimedia

Ugotavljamo vse hujšo stisko, ki se stopnjuje zaradi vedno večjega števila stanovalcev, ki potrebujejo celodnevno negovalno in zdravstveno oskrbo oziroma pomoč pri oblačenju, prehrani in vzdrževanju higiene, ugotavljajo v uradu Varuha človekovih pravic. Ta razmere v socialnovarstvenih zavodih spremlja v okviru Državnega preventivnega mehanizma. Domovi velikokrat neuspešno ponavljajo razpise za zapolnitev delovnih mest. Po anketi, ki jo je med 79 domovi za starejše opravila Skupnost socialnih zavodov, so domovi lani uspešno zaključili le 27 odstotkov razpisov za zapolnitev prostih delovnih mest, medtem ko je predlani ta delež dosegel 30 odstotkov, leta 2020 pa več kot 50 odstotkov. Samo za nastanitev v varovanih oddelkih pa čaka 3500 ljudi.

Zaklepanje dementnih

Državni preventivni mehanizem ima nalogo, da obiskuje in preverja razmere v zavodih, kjer so nastanjeni ljudje, ki jim je bila odvzeta prostost, tudi varovane oddelke v domovih za starejše. Namen obiskov pa je okrepitev varstva pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Pri varuhu človekovih pravic opozarjajo, da v okviru mehanizma iz leta ugotavljajo, da v domovih varovanje stanovalcev z demenco opredeljujejo kot osebno spremljanje, zaposleni pa stanovalcem v bistvu omejijo njihovo svobodo brez pravne podlage. Tudi na oddelkih, ki niso verificirani kot varovani oddelki. Vse to se dogaja prav zaradi pomanjkanja kadra. Zato pri varuhu pozivajo ministrstvo oziroma vlado, da so nujne sistemske rešitve. Lani sprejet zakon o začasnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev sicer pozdravljajo, vendar to ni dovolj, še pravijo pri Varuhu človekovih pravic.

Po novem sistemu plač v javnem sektorju je osnovna bruto plača negovalca bolničarja v domu za starejše 1454 evrov. To pomeni, da na račun dobi dobrega tisočaka. To pa je še vedno premalo, da bi v domove privabili kader, ki bi z veseljem skrbel za starejše, še posebej za tiste, ki potrebujejo največ nege in pomoči. Tudi zato pri Varuhu opozarjajo, da je treba v domovih zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo.

Profimedia

Prostih mest ni

Najpogosteje morajo pri varuhu domove opozarjati, da so na varovanih oddelkih res nameščeni le stanovalci, ki so podali soglasje ali je tako odločilo sodišče. Težava pa je, ker trenutno na varovanih oddelkih ni prostih mest. V zadnjem času so morali nekateri domovi zapreti varovane oddelke, ker niso pridobili verifikacije ministrstva za solidarno prihodnost. Nekateri domovi namreč niso omogočali izhoda na zunanje površine, v sobah pa sta bili več kot dve osebi. Zato tudi ljudje, ki imajo odločbo sodišča, ne pridejo do namestitve, in takrat se morajo svojci znajti po svoje. Tudi na tem področju Varuh opozarja, da so potrebne sistemske rešitve za obolele z demenco. Največ informacij pa svojci oziroma kdorkoli dobi na demenci prijaznih točkah, ki so po vsej državi.

Mest na varovanih oddelkih je premalo, ugotavlja tudi Varuh. Skupaj je v  Sloveniji v zavodih okoli 3500 mest. Premalo je tudi možnosti za obravnavo v skupnosti. Gre za manjše skupnosti, kjer ima izjemen pomen sodelovanje med sosedi, prostovoljci, družinami in lokalnimi organizacijami. Gre pa predvsem za manjše hiše ali stanovanjske objekte.

Profimedia

Selitev v oddaljene kraje

Sodišča so tako prisiljena, da zadržijo osebo s hudo obliko demence tudi v oddaljenih domovih. To je za svojce, ki bi radi obiskovali svoje najbližje, prevelika obremenitev. Starše ali sorodnike želimo imeti v bližini svojega doma, nam je povedala Irena Žagar iz Združenja Srebrna nit. Selitev v nepoznano okolje z nepoznanimi zaposlenimi, brez rednih stikov z najbližjimi je moralno etično nesprejemljiva in predstavlja hudo kršitev pravic starejših, so pred enim mesecem zapisali v protestnem pismu v Srebrni niti. Tudi pri Varuhu opozarjajo, da je človek tako še bolj socialno izoliran.

Zaradi pomanjkanja kadra, preobremenjenosti tistih, ki vztrajajo v teh službah, občasno prihaja tudi do incidentov, nezadovoljstva svojcev in slabih razmer na oddelkih. Eden zadnjih primerov, ki so ga izpostavili pri Varuhu, je bilo omejevanje uporabe elektronskih naprav in trajanja obiskov v socialnovarstvenem zavodu. Varuh poudarja, da so omejitve dopustne le, če so zakonite, sorazmerne in utemeljene s tveganji. Po posredovanju pa je zavod omejitve odpravil in stanovalcem omogočil stalno uporabo naprav.