Dostopnost psihološke pomoči v Sloveniji ostaja težava. Čakalne vrste so dolge, strokovnjakov primanjkuje, cene pa so visoke. Nov zakon naj bi prinesel izboljšave, pravijo na Ministrstvu za zdravje, kljub temu, da je deležen veliko kritik.
Duševno zdravje je postalo ena izmed ključnih tem sodobne družbe, še posebej po pandemiji COVID-19, ki je povečala stiske med ljudmi. Po podatkih Ministrstva za zdravje se v Sloveniji povečuje obisk delavnic za spoprijemanje s stresom, anksioznostjo in depresijo; zaznavajo čakalne vrste za pregled pri specialistih klinične psihologije in psihiatrije, prav tako pri specialistih otroške in mladostniške psihiatrije, v ambulantnem delu centrov za duševno zdravje odraslih je skoraj polovica pacientov obravnavana prvenstveno samo pri psihologu. Prav tako se iz leta v leto povečuje število posameznikov, ki iščejo pomoč v okviru nevladnih organizacij, kot je Posvet. Strokovnjaki ocenjujejo, da se stigma duševnih težav zmanjšuje, posledično pa se več ljudi odloča za iskanje ustrezne pomoči.
Podobne trende potrjuje tudi Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP), ki ugotavlja, da je v Sloveniji več kot 85.000 ljudi z depresivnimi motnjami, 80.000 z anksioznimi motnjami in 20.000 s psihotičnimi motnjami. Med najbolj ranljive skupine sodijo otroci in mladostniki, ki se pogosto soočajo z vedenjskimi težavami, motnjami hranjenja, samopoškodovanjem in samomorilnimi mislimi. »Pomembno je poudariti, da raziskave kažejo, da večina duševnih motenj izvira iz otroštva (50 % duševnih motenj in stisk se pojavi pri otrocih do 14. leta, 75 % pa do 25. leta starosti), zato je zelo pomembno preventivno delovanje na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Preventivno delovanje v zgodnjem obdobju tudi zmanjša možnost duševnih težav v poznejšem življenju,« so zapisali na SKPZ. Starejši so pogosto žrtve depresije in osamljenosti, medtem ko je pri brezposelnih zaznati povečano tveganje za anksiozne in depresivne motnje. Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je kar 88 % Slovencev nezadovoljnih z dostopnostjo psihološke pomoči, kar nas uvršča med države z največjimi težavami na tem področju.
Povečana raba antidepresivov
Da se potrebe po psihološki pomoči v Sloveniji povečujejo, priča tudi vse večja rast rabe antidepresivov, ki se je v času od leta 2016 do leta 2023 povečala za 20%. V lanskem letu je vsaj enkrat antidepresiv prejelo 8,02 % prebivalcev Slovenije. Ta delež postopoma narašča že več let (leta 2006 je vsaj enkrat antidepresiv prejelo 5,27 % prebivalcev). »Kar zadeva stopnjo umrljivosti zaradi samomora ali alkoholu pripisljivih vzrokov, spadamo med najbolj kritične države. V Sloveniji imamo 20 samomorov na 100.000 prebivalcev (povprečje EU je 11). Duševne stiske posameznikov pa so se povečale tudi zaradi epidemije COVID-19. V letu 2020 je bilo samo na Pediatrični kliniki v Ljubljani zdravljenih za skoraj 50 % več mladostnikov po poskusu samomora in 50% več otrok in mladostnikov z motnjo hranjenja kot v letu pred tem. Po podatkih NIJZ iz leta 2022 ima okoli 22 % mladostnikov povišano verjetnost depresije, vsak šesti mladostnik pa se počuti osamljenega,« pojasnjujejo pri SKPZ.
Strokovnjakov primanjkuje, čakalne vrste so nevzdržne
Eden največjih problemov pri iskanju pomoči je pomanjkanje strokovnega kadra. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je bilo konec leta 2023 v Sloveniji zaposlenih 245 specialistov psihiatrije in 160 specialistov klinične psihologije. V postopku specializacije je še 126 specializantov klinične psihologije, kar pomeni, da bo do leta 2028 število strokovnjakov skoraj podvojeno. Kljub temu Slovenija še vedno močno zaostaja za evropskimi standardi.
Čakalne dobe za psihološko pomoč so izjemno dolge. Po podatkih NIJZ iz decembra 2024 pacienti čakajo na prvi psihiatrični pregled v povprečju 107 dni za stopnjo nujnosti redno in 57 dni za stopnjo nujnosti zelo hitro, na prvi pregled pri otroškem in mladostniškem psihiatru 309 dni za stopnjo nujnosti zelo hitro ter kar 517 dni za stopnjo nujnosti redno, na prvi kliničnopsihološki pregled odraslega 504 dni (napotnica: redno), na prvo obravnavo otroka ali mladostnika pri psihologu pa povprečno 225 dni za redno oziroma 96 dni za zelo hitro.
Sekcija za primarno pediatrijo je v svojem odzivu na pobudo za pripravo zakona med drugim zapisala: »Razumemo, da je strokovnjakov, ki lahko nudijo ustrezno strokovno pomoč otrokom na področju duševnega zdravja mnogo premalo. Razumemo različne ostale zadržke. Ampak v tem trenutku je samo medicinski del premalo, nujno potrebujemo več strokovnjakov, ki so usposobljeni tudi za psihoterapevtsko delo z otroki. Poleg tega imamo številni pediatri izjemno dobre izkušnje z psihoterapevtsko obravnavo in pomočjo otrokom s strani ustrezno usposobljenih psihioterapevtov za otroke. Pediatri nujno že danes potrebujemo mrežo usposobljenih strokovnjakov - seznam z imeni in priimki, kamor bomo lahko usmerjali otroke, pri katerih prepoznamo znake duševne stiske in bodo pomoč dobili brezplačno in hitro, takrat ko jo potrebujejo, ne čez 10 in več mesecev, oziroma čez 2 leti, kot je trenutna realnost, če otroka napotimo s stopnjo nujnosti “zelo hitro” (kar je najnujnejša možna opcija). Ni nam sprejemljivo, da govorimo o izboljšanju razmer čez deset ali več let, saj bodo mnogi od naših otrok takrat že odrasli.«
Dr. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt, ocenjuje, da so čakalne dobe za psihoterapijo, ki jo financira javni zdravstveni sistem, od enega do pet let, kar pomeni, da je za večino ljudi edina realna možnost samoplačniška terapija. »Zavedati se moramo, da je psihoterapija izven zdravstva samoplačniška in da si jo lahko privoščijo le posamezniki z dovolj finančnimi sredstvi. Četudi smo mnogi psihoterapevti pripravljeni znižati v ceniku objavljeno ceno, gre pri psihoterapiji za daljši proces zdravljenja, kar pomeni finančno veliko obremenitev za vsakega,« so povedali pri SKZP.
Visoke cene psihoterapevtskih storitev
Ker javno dostopne storitve niso zadostne, se ljudje vse pogosteje obračajo na zasebne psihoterapevte, a cene so visoke. Po podatkih SKZP se cene individualne terapije gibljejo med 50 in 120 evrov na seanso. Za partnersko terapijo je treba odšteti od 70 do 150 evrov, medtem ko je cena skupinske psihoterapije odvisna od trajanja in števila udeležencev.
Zanimivosti
Priložnost: V štirih dneh brezplačno do hipno diplome - delavnica, ki vas bo navdušila!
Zaradi pomanjkanja strokovnjakov v javnem zdravstvu je v zadnjih letih narasla uporaba antidepresivov. Po podatkih NIJZ je bilo leta 2023 predpisanih več kot 672.000 receptov za antidepresive, kar pomeni, da jih je uporabljalo 7,6 % Slovencev. Število predpisanih zdravil se je v zadnjih 15 letih povečalo za več kot 20 %. Strokovnjaki opozarjajo, da se zaradi pomanjkanja terapevtov mnogi odločajo za zdravljenje z zdravili, čeprav bi bila v številnih primerih psihoterapija učinkovitejša oblika pomoči.
Kaj torej potrebujemo?
Da bi izboljšali dostopnost psihološke pomoči, bi morali po mnenju strokovnjakov povečati število psihoterapevtov v javnem sektorju. Potrebno bi bilo tudi subvencioniranje psihoterapije za ranljive skupine prebivalstva, saj si mnogi terapij ne morejo privoščiti. Pomembno je zmanjšati birokratske ovire pri zaposlovanju strokovnjakov, saj bi lahko večja fleksibilnost omogočila hitrejšo širitev mreže terapevtov. Poleg tega bi morali okrepiti preventivne programe in lažje dostopne oblike pomoči, kot so brezplačne svetovalnice in telefonske linije.
Ministrstvo za zdravje trenutno izvaja širitev mreže centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki delujejo na primarni ravni in nudijo multidisciplinarno obravnavo. Poleg tega prek mehanizma za okrevanje in odpornost financirajo projekt za izboljšanje duševnega zdravja mladih, ki bo trajal do leta 2026. Pomemben ukrep je tudi financiranje psihološkega svetovanja za mladostnike in mlajše odrasle v mreži svetovalnic POSVET ter sofinanciranje programov nevladnih organizacij za preprečevanje nasilja in krepitev starševskih veščin.
Pri zaupnem telefonu Samarijan – telefonu za klic v duševni stiski opažajo, da bi mnogi ljudje potrebovali občasno ali trajno psihoterapevtsko pomoč v bolj dostopni obliki. Prepričani so, da bi bilo izjemno koristno, če bi v različnih mestih delovalo več psihoterapevtov, ki ne bi bili omejeni zgolj na psihiatrične bolnišnice in urgentne ambulante, ki so že zdaj močno preobremenjene. Prav tako poudarjajo, da se mnogi ljudje s težavami v duševnem zdravju ne odločijo za obisk psihiatričnih ustanov, zato bi bila dobro organizirana psihoterapevtska mreža ključna. Pomembno bi bilo omogočiti ljudem, da se s terapevtom srečujejo večkrat in postopno napredujejo skozi terapijo. Čeprav se zavedajo, da gre za kompleksno in težko rešljiva vprašanja, menijo, da bi večje število dostopnih – po možnosti tudi brezplačnih – psihoterapevtov pomembno prispevalo k boljšemu duševnemu zdravju celotne družbe.
Dr. Miran Možina meni, da bi dostopnost psihoterapije v Sloveniji izboljšala zakonska ureditev psihoterapije kot samostojnega poklica, povečanje akademskih kapacitet za izobraževanje psihoterapevtov in širitev možnosti za njihovo zaposlitev v različnih resorjih, kot so zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, pravosodje in gospodarstvo. Poudarja, da bi sistemska ureditev področja prispevala k večji dostopnosti terapij in skrajšanju čakalnih dob.
Nov zakon kot rešitev?
Ministrstvo za zdravje trenutno pripravlja nov zakon o psihoterapiji, ki naj bi izboljšal dostopnost do terapij. Ključna sprememba, ki jo zakon predvideva, je vzpostavitev novega poklica – psihoterapevta. To bi pomenilo, da bi bili psihoterapevti priznani kot samostojna stroka in bi jih lahko zaposlovali tudi v javnih institucijah, kot so zdravstveni domovi, šole in socialnovarstvene ustanove.
Vendar zakon spremljajo tudi kritike. Po besedah dr. Možine predlog zakona otežuje dostop do terapij, saj določa stroge pogoje za izvajanje psihoterapije in uvaja birokratske ovire. SKZP opozarja, da zakon ustvarja umetno ločitev med psihoterapevtom in kliničnim psihoterapevtom, kar lahko dodatno oteži dostop do storitev. Poleg tega se pojavlja tudi vprašanje financiranja. Čeprav zakon predvideva širitev mreže terapevtov, za zdaj ni jasno, kako bo zagotovljeno financiranje novih delovnih mest. Brez ustreznih sredstev se lahko zgodi, da bodo spremembe ostale zgolj na papirju, dejanska dostopnost pa se ne bo izboljšala.
Potrebujemo hitre in učinkovite rešitve
Dostopnost psihološke pomoči v Sloveniji ostaja pereča težava, ki močno vpliva na kakovost življenja posameznikov. Duševne stiske ne izbirajo, a tisti, ki potrebujejo pomoč, pogosto ne morejo čakati leto dni ali več. Dolge čakalne dobe in omejen dostop do strokovnjakov lahko poslabšajo stanje posameznika ter negativno vplivajo na izobraževanje, delo, telesno zdravje in socialne odnose. Učinkovit sistem skrbi za duševno zdravje mora biti osredotočen na posameznika, zagotavljati visoko dostopnost znanstveno utemeljenih storitev, povezovati različne strokovnjake ter krepiti preventivo in promocijo duševnega zdravja.
A vprašanje dostopnosti ni edini izziv. Na telefonu Samarijan opozarjajo, da bi morali kot družba razmisliti tudi o tem, zakaj vse več ljudi potrebuje psihološko pomoč. Je tempo sodobnega življenja postal prehiter? So pritiski in pričakovanja preveliki? Koliko otrok že danes ne zmore načina življenja, ki ga živimo? Morda rešitve niso zgolj v gradnji mreže strokovne pomoči, ampak tudi v premisleku o tem, kako lahko posamezniki in skupnost prispevamo k večji duševni odpornosti.
Ključno je, da se problematika naslovi takoj – vsaka zamuda pomeni več ljudi v stiski brez ustrezne podpore. Družba, ki želi ostati zdrava in uspešna, mora poskrbeti za svoje najbolj ranljive člane. To pomeni ne le izboljšanje dostopa do strokovne pomoči, temveč tudi krepitev povezovanja med ljudmi, zmanjšanje družbenih pritiskov in gradnjo skupnosti, kjer bo vsak imel občutek, da ni sam.
