Ne le da sta energična in dejavna upokojenca, ki s petjem in svojo energijo razveseljujeta druge, ampak sta dokaz, da je ljubezen tudi na jesen življenja enako močna kot prve dni.
»Bila sem 'čist fertik'«
Spoznala sta se leta 1968 v celjskem Emu. Marjana je takrat štela rosnih 18 let, Frenk je ravno končal služenje vojaškega roka. »V tovarni je bil nanašalec emajla. Seveda mi je bil takoj všeč. Enkrat je med delom zapel refren pesmi Miše Kovača. Spomnim se, da sem prišla domov in rekla mami, da bo konec z mano, ker sem videla, kako je lep, in da še lepo poje. Popolnoma 'fertik' sem bila,« se nasmeji Marjana. Toda v vsem tem je obstajal problem: Frenk je takrat že imel dekle. »V njun odnos nisem želela posegati, zato sem pridno čakala … pol leta! No, on je k sreči nato končal odnos z dekletom in takrat je postal … moj,« doda Marjana. »Sanjala je, da me bo dobila. Nisem se čisto nič namučil,« še z nasmehom doda Frenk. Od takrat sta nerazdružljiva. Mlada sta odšla v tujino, najprej Frenk, ki je tam dobil drugo službo, za njim je odšla še Marjana. »Iz Nemčije sem ji pisal, naj pride čim prej k meni, saj bom moral naprej, v Kanado, za nekaj časa. Ko je dobila telegram z mojim sporočilom, je bila naslednji dan že pri meni,« pravi Frenk. »Seveda, saj nisem tvegala, da bi mi ušel,« ga pogleda Marjana. Frenk se je v tujini ukvarjal s sestavljanjem pohištva, delal je tudi v drugih državah sveta.
Vsaka beseda izgovorjena z nasmehom
Njuna življenjska pot ni bila ves čas posuta z rožicami, vendar je bilo pomembno le to, da sta imela drug drugega. Predvsem prva leta v Nemčiji je bilo težko. »Nekaj časa sva bivala v samskem domu, nato sva si našla sobico v hiši, kjer smo si stranišče na 'štrbunk' delili vsi stanovalci. In je moral Frenk vedno z menoj v bližnji lokal, kjer je moral vsakič nekaj spiti, da me je počakal, ko sem uporabljala stranišče, saj v tisto v skupnih prostorih nikakor nisem mogla iti,« razlaga Marjana. Ko sta z leti nekaj privarčevala, sta kupila hišo v Lichu v Nemčiji in tam ostala polnih 24 let. Sredi 90. let pa sta se vrnila v Slovenijo. Frenk je tu ustanovil podjetje, ki se je ukvarjalo s parketarstvom, pred upokojitvijo je nekaj časa delal tudi v Merkschi. Tisti, ki ju poznajo, vedo, da sta živahni duši. Živela sta v Celju, na Planini, v Sv. Štefanu, pred dvema letoma sta se preselila v Podgorje v Celju. »Zdaj sva tu. Imava se super, le tega ne veva, kako dolgo bova še živela,« pravi Marjana. Ves čas našega pogovora je bila vsaka njuna beseda izgovorjena z nasmehom. »Pomembno nama je, da uživava za svojo dušo, saj vsi živimo samo enkrat,« pravita.
Izpostavljeno
Kuhanje prihodnosti: Revolucija v vaši kuhinji s Philips Airfryerjem HD9880/90
»Odkar pomnim, pojem!«
Njuni znanci, prijatelji in tudi tisti, ki ju spremljajo samo po družbenem omrežju Facebook, zelo dobro vedo, da sta resnično zaljubljena v petje. Marjana vodi Društvo prijateljev dobre volje in petja, ki šteje več kot 400 članov. Je tudi vodja pevske skupine Grofi ja, ki deluje v sklopu Društva upokojencev Celje. Skupina se redno srečuje na Muzejskem trgu. Na pobudo znane humanitarke Verice Skok je bila ustanovljena tudi pevska skupina v Domu starejših Lipa, kjer Marjana in Frenk s tamkajšnjimi oskrbovanci pojeta vsak četrtek. Delo s starejšimi jima ogromno pomeni. »Lepo je videti, ko so veseli, saj nam druženje vsem pomaga in polepša dneve,« pravita. Njuno društvo ima tudi hišni ansambel, v katerem tudi pojeta. Skoraj ne mine dan, da ne bi bil ansambel povabljen na kakšna praznovanja ali prireditve. »Res uživava v petju. Tudi v plesu. To naju drži pokonci,« pravi Marjana. »Odkar pomnim, pojem. Frenk je pel v mladosti s starši, jaz sem pela pogosto s svojo mamo. Tudi v moji družini je bilo kar nekaj glasbenikov,« doda Marjana.
Bistvo je druženje
Na družbenem omrežju Facebook je predvsem Marjana izjemno dejavna. V bistvu svoje zapise dojema kot delo. »Vsako jutro si vzamem vsaj uro ali dve, da svojim članom napišem kaj lepega, jim voščim za rojstne dneve in praznovanja. V veselje mi je, da lahko to storim zaradi ljudi,« pravi in v isti sapi doda, da od Facebooka ni odvisna. »Znam odložiti računalnik in telefon, ne nazadnje vsak dan greva kam na druženje ali pevska srečanja, in takrat – razumljivo – nisem na družbenih omrežjih. Tudi organizacija srečanj in potovanj za člane terja čas,« doda. S člani se redno srečujejo, vsak mesec pripravljajo tudi piknike. »Bistvo je, da se družimo in da se imamo lepo. Vsak mesec si izberemo neko turistično točko, povabimo člane in se družimo, pojemo in plešemo,« opiše Frenk.
Od kod njuna energija
Za vse, ki ju poznajo, je skoraj neverjetno, kako dejavno življenje imata. V odgovoru na vprašanje, od kod jima toliko energije, še enkrat ponovita, da se živi samo enkrat. »Žene naju veselje do druženja. Če nekomu, še posebej starejšim, ki so pogosto osamljeni in potrebujejo družbo, polepšaš dan, to tudi naju napolni z energijo,« pojasni Marjana.
