Mnenje je pripravila sodna izvedenka za okolje, naravo in naravno dediščino Cvetka Ribarič Lasnik, ki je v svojem mnenju potrdila nepravilnosti, k odpravi katerih so podjetje Adastra energija že večkrat pozvale tudi pristojne inšpekcije, a jih upravljavec ni odpravil, inšpekcije pa so jim več ali manj pogledale skozi prste, saj več kot očitnih kršitev niso nič kaj strogo sankcionirale.
Nepravilnosti kljub pritožbam ostajajo
Izvedenka je med drugim priporočila ustavitev obratovanja do odprave neskladnosti z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem (OVD), pristojno ministrstvo pa naj OVD spremeni ali odvzame. Poleg tega priporoča izdelavo celovite študije o posledicah obratovanja bioplinarne za okolje tudi v primeru zaprtja obrata, v primeru nadaljnjega delovanja pa vzpostavitev monitoringa zraka z neprijetnimi vonjavami.
Kot rečeno, je republiški inšpektorat za okolje in prostor, natančneje njegova mariborska območna enota, vse od leta 2021 prejemal številne pritožbe občanov in občinske uprave zaradi smradu iz bioplinarne; lani jih je prejel sedem, letos pa že deset. Inšpekcijski nadzori, spomnimo, so že pred dvema letoma odkrili več nepravilnosti, na katere so vodstvo Adastra energija tudi opozorili in mu naložili ukrepe za zmanjšanje emisij in neprijetnih vonjav, vendar brez uspeha, saj upravljavec teh ukrepov ni izvedel, in to kljub večkratnemu podaljševanju rokov za odpravo. Surovina tako še vedno ni ustrezno skladiščena, saj silaža in dehidrirano blato nista prekrita z nepropustno folijo, prav tako niso zatesnili zalogovnikov in preostalih delov naprave, poleg tega še niso zaprli zadnje lagune; zaradi vsega naštetega se material, med tem tudi živalski iztrebki, razkraja na prostem, posledično pa seveda širi smrad, ki je bil še posebej moteč in dolgotrajen v letošnjem vročem poletju. Povrhu vsega so občinski delavci po naključju odkrili, da se skozi razpoke sten iz bioplinarne v okolje izteka gnojnica. Ribarič Lasnikova meni, da iz naprave ne bi smrdelo, če bi ta delovala v skladu z izdanim OVD, zato tudi omenjeni predlogi.
Zvezane roke lokalne skupnosti
Njene ugotovitve župana Danijela Vrbnjaka niso presenetile, saj je le potrdila, na kar so na občini že dolgo opozarjali. »Bioplinarna je naša skupna težava, ki nam vsem povzroča sive lase. Zaradi smradu, ki se širi iz nje, nas kličejo jezni občani, mi pa na inšpekcijo in policijo. Gre za primer, ki je pokazal, kakšna je povezava oziroma je ni med lokalno skupnostjo in določenimi institucijami, ki delujejo na državni ravni. Vedno znova namreč razočarani ugotavljamo, kako smo nemočni pri reševanju te zadeve, saj imamo zvezane roke in drugega kot na problem opozarjati pravzaprav sploh ne moremo. Ne izgovarjam se, žal je pač tako. Nedavno smo se znova sestali z upravljavcem, ki nam je po dveh letih ponovno zagotovil, da bo odpravil nepravilnosti, a mu glede na dosedanjo prakso neizpolnjenih obljub težko verjamemo. Upajmo, da bo izvedensko mnenje slednjič zbudilo pristojne, da se bodo zganili in resneje pristopili k reševanju te za Ormožane zelo neprijetne tegobe.« Prepričan je, da bi v takih primerih lokalna skupnost morala imeti več pristojnosti. »Dejstvo je, da bioplinarna stoji v neposredni bližini mesta, ne pa nekje na periferiji, oddaljena od naselij, zato na to lokacijo sploh ne sodi in bi morala država tudi o tem kakšno reči.« Župan opozarja še na oteženo komunikacijo z vodstvom bioplinarne; podjetje ima namreč angleškega lastnika, to je Duncan Thomas Roland Webster, ormoški obrat pa vodijo njegovi delavci iz Ljubljane. Kot nam je Webster zagotovil v začetku leta, v bioplinarni delajo vse v skladu z OVD, okoljska inšpektorica pa naj bi odkrila zgolj manjše pomanjkljivosti, kar naj bi večinoma že lani odpravili; letos naj bi bilo na vrsti še pokritje končne lagune. Ob tem je opozoril na kadrovske težave, saj naj bi bilo delovanje obrata odvisno od odzivnosti in razpoložljivosti zunanjih izvajalcev.
V pripravi uredba o emisijah vonjav
V Sloveniji je v pripravi izdelava zakonske regulative, ki bo z uredbo o emisijah vonjav v zrak določala dovoljene in še dopustne emisije oziroma mejne koncentracije neugodnih vonjav. Za to dejavnost sta v državi registrirana dva laboratorija: enega imajo na Zavodu za varstvo pri delu, drugega pa na Inštitutu za higieno okolja in živali na ljubljanski veterinarski fakulteti. Šele s sprejetjem ustreznega zakonskega akta, ki bo urejal problematiko prekomernih emisij neprijetnih vonjav v okolje, bo določeno, kaj je dovoljeno in kaj ne. Do takrat si na sodiščih v primerih sporov, kot pojasnjuje sodni izvedenec in cenilec za ekologijo Darko Drev, pomagajo z EU-predpisi in predpisi razvitih članic EU, kot sta Avstrija in Nemčija.
