Pred sedmimi leti ste se preselili v Slovenijo. Ste se z ženo že dobro aklimatizirali?
Popolnoma. Živiva ne »kot doma«, temveč kratko malo doma.
Prav včeraj sem v zadnjem Zvonu prebral zapis Ifigenije Simonović o mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu. Na njem je govorila o Slovencih, ki so prišli iz Argentine v zadnjih desetletjih (tudi iz Amerike), to je o otrocih in vnukih beguncev pred komunističnim obračunom. »Na neki način so manjšina v domači deželi,« je zapisala. In se vprašala: »Kako jim gre? Kako jih sprejemamo?« Lahko vi odgovorite?
Sam se nikakor ne počutim kot manjšinec v domači deželi. Daleč od tega. Sem popolnoma vpet v slovenski vsakdan. Bil sem del slovenskega naroda, tudi ko sem živel zunaj. Četudi lojalen argentinski državljan sem se ves čas imel tudi za lojalnega Slovenca, slovenskega državljana – državljanstvo sva z ženo evidentirala takoj po osamosvojitvi. Rad rečem, da sem se vrnil, četudi se formalno nisem, saj iz Slovenije nisem odšel, ker sem bil rojen v Italiji in so me v Argentino nesli kot enajstmesečnega otroka. A vendar imam to za vračanje, saj se je s tem sklenil krog: starši so odšli, njihovi otroci ali vnuki prihajajo – kar je lahko le vračanje v Slovenijo, saj se na ta način krog naravno zaključuje.
Kako smo bili sprejeti? Rečem lahko, da dobro, pravzaprav zelo dobro. Sam sem imel v Sloveniji že veliko odličnih prijateljev, izobraženci so me zelo lepo sprejeli v svojo sredino. Sicer pa je odvisno od človeka, s katerim se srečaš. Včasih kdo pogleda malce postrani, ko zve, da sem iz Argentine, in bolj potiho reče oziroma da vedeti: »Veš, to so tisti ...« Kar najraje preslišim; no, če je primerno pa naglas kaj vrnem.
Nedavno mi je nekdo dejal o vas, da morda niste bili toliko »izrabljeni« oziroma vpeti v slovensko skupnost v Argentini. Kaj pravite?
Ves čas sem živel in delal v slovenski skupnosti. Že kot otroka me je oče vodil na razna predavanja; prav nič nisem razumel, a sem se zavedal, da gre za nekaj zelo važnega. Kot najstnik sem na predavanja hodil sam, sploh pa kot študent na univerzi. Morda sem zadnja leta malce popustil, a najbrž tudi zato, ker se ni dogajalo toliko tistega, kjer bi videl, da sem potreben. Sem pa tudi dejal, da kaj lahko postori tudi kdo drug, saj sem predaval na dveh univerzah in imel lastno odvetniško pisarno. Bom raje kaj napisal, kot pa da bi prestavljal stole. Pa sem jih tudi, če je bilo treba s krpo pobrisati mizo, ni bilo problema. Za našo slovensko skupnost sem prijel za karkoli – tudi za kramp in lopato v mlajših letih.
Poleg Leva Detele in predsednika Slovenske kulturne akcije Damijana Ahlina boste spregovorili na simpoziju ob njeni sedemdeseti obletnici. (Simpozij je bil prejšnjo sredo, op. a.) Iz vabila ni videti, da vam bo kako pozdravno besedo namenil kdo s pristojnega ministrstva.
V programu res piše le o pozdravnih besedah. Če sem prav obveščen, nas bo pozdravil predsednik državnega sveta g. Marko Lotrič. Ali nam bo kako besedo namenil še kdo drug, tega res ne vem. Morda kdo iz urada za Slovence iz zamejstva in po svetu.
Pojdiva od začetka: zakaj Slovenska, zakaj Kulturna in zakaj Akcija?
Slovenska? O tem ni treba izgubljati besed. Bili smo odtrgani od domače zemlje, presajeni na drug konec sveta, kjer smo ukoreninjeni v novi domovini dobili življenjske sokove. Živeli smo v tuji deželi, a smo imeli v njej toliko svobode, da smo lahko takoj živeli in delali popolnoma v slovenskem duhu, kot neka »država v državi«.
Kulturna? V širšem pomenu besede je bilo seveda vse življenje skupnosti postavljeno na temelj kulture. Takoj je delovalo dušno pastirstvo, veliko je bilo duhovnikov, kakih 80, ki so se takoj povezali. Šolstvo je bilo preneseno iz italijanskih in avstrijskih begunskih taborišč, kjer so bili že ustanovljene slovenske šole. Takoj je bilo ustanovljeno osrednjo društvo, imenovano Društvo Slovencev, ki se je pozneje preimenovalo v Društvo Zedinjena Slovenija. Kot osrednja organizacija je skrbela tudi za socialno pomoč najrevnejšem prišlekom. Izobraženci, kulturniki v ožjem pomenu besede in umetniki so se povezali v Slovensko kulturno akcijo (SKA) šele nekaj let po več prihodih v Argentino med letoma 1947 in 1949. Pokazala se je potreba, da se omenjeni pa tudi sicer intelektualci posebej organizirajo.
Akcija? Dandanes v Sloveniji ta beseda zveni kot nekaj trgovskega. Z njo je bila poudarjena aktivnost, dinamizem, življenjska sila kot spodbuda tudi za druge. Tako močna in plodovita je bila, da so na začetku nekateri iz že uveljavljenih društev na vodstvo SKA gledali malce postrani. Kmalu so uvideli, da deluje v prid celotni slovenski skupnosti v Argentini in po svetu.
Ni se omejevala le na Argentino?
Nikakor. Ustanovljena je bila v Argentini, a za celotno slovensko diasporo. Iz Tokia je svoje pesmi pošiljal jezuit Vladimir Kos, člani SKA so prihajali iz ZDA, Kanade, Evrope (Rima, Pariza, Londona, Dunaja, seveda tudi zamejstva, predvsem iz Trsta in Gorice, tudi Celovca), krajev, ki takrat še niso premogli organizacij s svojim tiskom. Argentina je bila v tistih letih središče, ki je prek SKA širom po svetu izžarevala vrednote slovenstva.
SKA kot Republika duhov – tak je naslov knjige Andreja Rota, ki je SKA predsedoval med letoma 1988 in 1992.
Duh veje povsod, nima meja. Republika, ker je nekaj močnega, demokratičnega. SKA je bila cvet slovenske diaspore. Tudi politične v najširšem pomenu besede, ne strankarsko politično, saj to nikakor ni bilo mogoče, ker je bil vsak stik s Slovenijo onemogočen. Republika duhov pa ni imela meja – in prav to je politično v izvornem Aristotelovem pomenu besede: človek je politična žival, ne more biti drugače; kot družbeno bitje je politično bitje. Človek je edina »žival«, ki živi v polisu, urejenem po lastnih uvidih in prepričanjih.
Ima SKA tisto mesto v zavesti matične domovine, kot si ga glede na to, kar ste pravkar povedali, zasluži?
Štiridesetletnico njene ustanovitve smo že po osamosvojitvi praznovali samo v Argentini, tudi desetletje pozneje v Sloveniji ni bilo kake posebne počastitve, je pa arhitekt Marjan Eieletz kot predsednik SKA takrat prišel v Slovenijo in jo uveljavljal. Pod okriljem Slovenske matice bo tokrat ob njeni 70. letnici prirejen simpozij, na katerem bo osvetljena pretekla vloga ustanove, predvsem v prvih desetletjih, ko v Sloveniji o umetniški in pisateljski svobodi sploh ni mogoče govoriti. Žerjavica je lahko le tlela pod pogoriščem, več svobode ni bilo.
Najbrž poznate knjigo Zorka Simčiča Srečanja z Majcnom, v kateri je dokumentiral dopisovanje s pisateljem Stankom Majcnom. Bere se kot sila napet roman o romanju njunih pisem iz Buenos Airesa v Maribor. Najprej so bila poslana v Gorico, od koder jih je Simčičev prijatelj preposlal v Gradec v Avstriji in od tod naprej v Kamnico pri Mariboru, nakar so prišla do pisatelja Majcna. Po spominu, nekako tako je bilo. Prek te poštne verige se je brisala sled. Če bi Majcna zalotili, da se dopisuje z nekom iz emigracije, bi ga za nekaj let spravili v zapor. Po isti poti je Majcen v Argentino pošiljal svoje pesmi. Včasih je sumil je, da je bil njegov psevdonim ob vsej pazljivosti vseeno razkrit in ga je bilo treba zamenjati. Zapletov v devetih letih dopisovanja je bilo kar precej. Res odlična vohunska pripoved-
Ali je Udba vdrla v SKA?
Ne vem. Poskušali so vse, na tisoč načinov, da bi porušili ali vsaj zamajali našo skupnost in medsebojno zaupanje v njej. Na srečo smo bili daleč, takrat se bile razdalje realne, danes so močno relativizirane. »Sovražna emigracija« v Nemčiji, denimo, je bila Udbi bolj pri roki.
Je Janez Čuček prišel k vam v Argentino, da bi napisal knjigo, ali je zraven delal še za politično policijo?
Gotovo je bila zadaj ena in ista firma, pa naj se imenuje tako ali drugače. Nekako se je skušal zriniti v bližino našega življa; vem, da so se ga otepali. Vsekakor je bilo njegovo početje, milo rečeno, neetično in nevredno novinarja.
Niso ga kar nagnali?
Seveda ne. Prišel je v svobodno državo! Marsikdo mu ni želel dati intervjuja in se z njim pogovarjati. Zato je tudi napisal tisto knjigo z nesramnim naslovom Sramota umira počasi – ko ni bilo nobene sramote. Pred kratkim je umrl, kajne? Vse spoštovanje do pokojnih, vendar bi se veljalo vprašati, katera sramota umira počasi. Vsa čast tistim, ki so ustvarili ta »sramotni« argentinski čudež.
Pisatelj Zorko Simčič je prejel srebrni red za zasluge. Da je bil med soustanovitelji SKA, je bilo zapisano v obrazložitvi. Bi si kako odlikovanje zaslužila tudi sama SKA? Jo naša država podpira?
Najpomembnejše poslanstvo je SKA opravila v prvih dvajsetih ali tridesetih letih, četudi je še aktivna. Starejši umetniki in razumniki, ki so si ime ustvarili že v Sloveniji, so se v garanju izpeli, četudi so pisali do zadnjega. Prvotna energija slovenske kulture v diaspori je v svoji energiji, ki je bila na začetku neustavljiva, začela počasi usihati. Prišli so seveda mlajši, a naravno že nekoliko drugačni. Šele po štiridesetih letih jo je slovenska država tudi finančno podprla – tako kot tudi druge prej prezrte ali demonizirane slovenske organizacije v zamejstvu in po svetu. SKA danes še vedno izdaja kulturno revijo Meddobje (njen prvi urednik je bil Simčič) s pomočjo urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ne spominjam se ali je SKA prejela kako priznanje oziroma odlikovanje. Iz rok predsednika republike ne.
Je pa predsednik Milan Kučan odlikoval vašega očeta Božidarja Finka.
Da, vendar ne za delo v slovenski skupnosti niti za delo v SKA, temveč zato, ker je kot dober pravnik tri leta in pol na predlog ministrstva za zunanje zadeve pro bono predstavljal Republiko Slovenijo pred argentinskimi oblastmi. Pisno zahvalo mu je dal tudi zunanji minister Zoran Thaler. Glede na to, kdo je podpisal odlikovanje, ki ga omenjate, je oče pomišljal, ali naj ga sprejme. Nazadnje se je odločil, da ga sprejme, saj je delal za samostojno Republiko Slovenijo (ne za kako osebo niti ideologijo) in tudi odlikovanje mu je namenila država Slovenija – ne glede na to, kdo ga je podpisal.
Ko sva se pogovarjala pred petimi leti, ste nekaj spodbudnih besed namenili Nemki Ursuli von der Leyen. Nezanemarljive so njene politične izkušnje, prepričala vas je s pripadnostjo evropski ideji, tudi z odličnim govorjenjem po francosko in angleško. Je tudi pri vas izgubila zaupanje?
Težko vam kategorično odgovorim. V meni je takrat zbudila zaupanje, ker bi lahko marsikaj naredila na čelu Evropske komisije, njena politična kariera je bila obetavna, prihodnost odprta. Nenazadnje je bila krščanska demokratka, mati šestih otrok. Marsikaj ji je v teh petih letih uspelo narediti, marsičesa tudi ne, ali pa bi lahko in morala ravnati kako drugače. Je bila Ursula von der Leyen odlična? Kdo pa bi bil lahko odličen na politični funkciji takšne razsežnosti?
V enem od desnih tednikov sem prebral, da je kača na prsih evropske desnice.
Ker nisem v evropski »kuhinji«, ne morem biti tako konkreten.
Bi bilo prav, da slovenski evropski poslanci, člani Evropske ljudske stranke, glasujejo za njen drugi mandat?
Ponavljam: nisem tam v kuhinji tako kot poslanci oziroma drugi, ki bolje poznajo tamkajšnje razmere, razmerja in zakulisja. Vem, da kakšna stranka napoveduje podporo, druga ne, ker pričakovanj ni izpolnila. Gre tudi za tisto, kar se od nje pričakuje v novem mandatu, pa ni vedno javno povedano. Kot rečeno, člani Evropske ljudske stranke, tako posamezno kot poslanci in tudi kot stranke, so pri presoji svobodni.
Omenili ste kuhinjo. Ali so na listi SDS izvoljeni evropski poslanci izvoljeni po vašem okusu?
Volivci so tokrat kar množično izrabili možnost preferenčnega glasu. Njegov učinek se je najbolj pokazal pri SDS – pri dveh poslancih. Pri drugih manj oziroma le pri Gibanju Svoboda, saj je bil delež preferenčnih glasov premajhen, da bi izvolili še koga. Zanima vas moj okus. Nisem imel posebnih preferenc. Vodstva strank so z vrstnim redom kandidatov na listi dala vedeti, kako jih rangirajo, volivci pa imajo možnost ta red tudi spremeniti ali celo postaviti na glavo. Njihova volja.
Mene je malce presenetilo, da so volivci preskočili podpredsednika SDS ter nekdanjega obrambnega ter notranjega ministra Aleša Hojsa.
Lahko je to presenetljivo, seveda. In nič manj tudi to, da so dali prednost mladi Zali Tomašič. Če se je dekle podalo v politično areno v povsem ameriškem slogu, kot je dejala sama, in tako novačila med volivci podporo – ja, v redu. Dosegla je svoje. Veliko mladih jo je volilo, slišim. Zanimivo, saj naj bi politične stranke, po kakšnem natolcevanju sodeč, prej kot ne zanimale le starejše. Zala pa je to ovrgla, kar mi je zelo všeč, saj kaže na zanimiv potencial mladih v njeni stranki.
Vodenje vlade tudi po evropskih volitvah ostaja trdno v rokah Roberta Goloba in njegove Svobode. Bodo volitve redne leta 2026?
Nisem povsem prepričan. Večina v državnem zboru je res zgodovinska in trdna – vsaj trenutno, a nisem prepričan, da v rokah Roberta Goloba. Samo Gibanje Svoboda ima veliko poslancev v državnem zboru, je pa koalicija že pred meseci začela kazati nekatere razpoke, denimo dogodki v koalicijski stranki SD, saj ne kaže, da bi se popolnoma polegli. Naj omenim le afero s stavbo na Litijski, ki se še ni razpletla, ampak se politično celo bolj zapleta. V Tarči je pred kakima dvema tednoma vnovič izvoljeni evropski poslanec SD Matjaž Nemec v precej dramatičnem tonu Svobodo obtožil, da so sodelovali pri metanju »polen pod noge« SD in da so preveč obljubljali, a premalo izpolnili. Druga dva predstavnika vladnih strank sta se na njegove besede odzvala z vidnim nelagodjem, češ le kaj tukaj in na javnem prizorišču pereš nečedno perilo. Povedna je bila tudi izvolitev novega predsednika SD Matjaža Hana, ki je v zadnjem trenutku skočil v igro. Končno, a ne nazadnje, Han je podjetnik, levičarski kapitalist, paziti mora na svoje družinsko podjetje, ki ga vodi že dve desetletji. Ve, da na tem področju ni mogoče dolgo blefirati z ideologijo, ampak je treba pokazati tudi kak rezultat.
Morda moč koalicije, ki jo omenjate, vendarle ni tako nevprašljiva; v številu poslancev da, če pa bi se znotraj nje začelo krhati, kot se je že kdaj v teh triintridesetih letih parlamentarne demokracije, bi bil mandat te vlade lahko tudi krajši. Naj spomnim na Šarčevo vlado, v kateri je bilo preveč notranjih razprtij, zato je Marjan Šarec želel z odstopom izsiliti predčasne volitve. Predstavljam si, da bo skušala vlada ob tako številni podpori v parlamentu položaj nadzirati do zadnjega trenutka in čim bolj je mogoče. Sem realist, ne bi rad preveč špekuliral, a prav kot realist vem, da se lahko v hipu zgodi marsikaj nepredvidljivega.
Gibljete se tudi v desnici naklonjenih akademskih krogih. Kaj storiti, da bi se lahko vnovič dokopala do oblasti, je gotovo zelo legitimna tema za debate.
Nisem nekdo, ki bo strankam narekoval, kaj naj počno. Kaj storiti? Že po temeljni opozicijski logiki bi krepil vlado v senci, saj mora biti pripravljena, da lahko s svojim programom in ekipo vsak trenutek, ko je potrebno, prevzame oblast. Golobova vlada je naredila mnogo napak, a ne še toliko, da bi se sesula vase, se razbila od znotraj. V tem vidim največjo nevarnost zanjo. Ali se bo to tudi zgodilo, o tem ne bi rad ugibal, a na mizi je vse več tega, zaradi česar vlada drvi v hudo krizo. Poleg zdravstvenega tudi šolski sistem, o čemer piše Delo, ki ni nobeno desničarsko trobilo, pa razne stavke, katastrofalno stanje v domovih za ostarele, porast revščine, kar je na državni proslavi omenila sama predsednica države, itd. V koaliciji se nasprotja lahko kaj hitro pregrejejo. Bo to vse skupaj eksplodiralo ali implodiralo – tega ne vem. Če bi bil vladni svetovalec, kar seveda nisem in nočem biti, bi jim dejal: Gospe in gospodje, ne delajte več napak, kot ste jih že, sicer se vam slabo piše!
Bi SDS morala nastopiti bolj konstruktivno? To, kar počne, ni sprejemljivo za večino političnega telesa pa tudi drugih strank. Tako je zadnjič za Večer dejal Igor Lukšič, ki sicer kot politični analitik pogosto nastopa tudi v bolj desnici naklonjenih medijih.
Kaj pa je zanj sprejemljivo in konstruktivno?
Z vidika večine volilnega telesa. Treba ga je pridobiti in ne odbiti. Na zadnjih volitvah pred dobrima dvema letoma so se volivci negativno odzvali na Janševo vlado.
Po Janezu Janši tolčejo že trideset let – in bodo še tolkli. Za zdaj se ga s tem niso znebili. Res je, Robert Golob je dobil zgodovinsko veliko poslancev, a sta tudi SDS in NSI na volitvah 2022 dobili več mandatov. Volivci se torej niso tako negativno odzvali. Problem je nastal, ker je ob tej krepitvi večjih strank desna sredina ostala brez podpore stranke Zdravka Počivalška, v parlament pa se ni uspelo prebiti niti projektu SLS Povežimo Slovenijo. Pred dvema letoma se je marsikomu zdelo, kot da je politična zvezda gospoda Janše potonila, kar seveda ni bilo res. Da ni bilo res, se je dokazalo pred dvema tednoma, ko se je stranka SDS ne samo obdržala, temveč so ji volivci naklonili dva poslanca več v Evropskem parlamentu. Uspelo je tudi NSI z Matejem Toninom, lahko bi slavil še SLS s Petrom Gregorčičem. Volivcev je torej dovolj, jeziček na tehtnici je treba le še malo premakniti. Če bo Golobova vlada še naprej izkazovala svojo nesposobnost, česar se vse bolj zaveda tudi navaden državljan, bo tudi vztrajni volivec levice vsaj pomislil, da tako ne gre več naprej in ga ne bodo prepričali niti s tem, da ga še naprej strašijo in govorijo kakšen bavbav je Janša. Pred slabima dvema letoma so Anžetu Logarju na predsedniških volitvah zmanjkali štirje odstotki. Bil je že zelo blizu, to je veliko povedalo o razmerjih med volivci, še bolj povedne so bile, kot rečeno, evropske volitve. Volivci torej so.
Vemo, kakšno kampanjo je ubral Logar. Tako kot svetuje omenjeni Igor Lukšič: sprejemljivo in konstruktivno za večino volilnega telesa.
Mislim, da se je Logar po tem uspehu nekoliko zmotil.
Ko je dejal, da se začenja nekaj velikega? Da je to začetek njegove in nič več Janševe zgodbe?
Najprej se je zmotil, ker je mislil, da so glasovi, ki jih je prejel, njegovi, ko pa je očitno, da je zanj volila vsa SDS in vsa pomladna stran. Zmotil se je tudi, ko je mislil, da je to začetek njegove in ne več Janševe zgodbe, kot pravite. Ni niti konca ene in niti začetka druge. Ni še predstavil svojih načrtov, ki bi upravičevali njegovo napoved, da je napočil njegov čas in da je preteklost mimo. Ne vem, kako razmišlja in kaj načrtuje, a imam, kot rečeno, vtis, da je v zmoti, če misli, da je zdaj on politični šampion. Lahko da je v tem času že zapravil politični kapital, ki so mu ga pripisovali. Videti je, da je obtičal, ne more ne nazaj in ne naprej.
Če kaj, se lahko konstelacija spremeni v prid konservativne oziroma pomladne opcije. Če bi bila Golobova vlada resna levosredinska vlada, bi človek dejal: četudi to ni moja opcija, naj vladajo še en mandat, ker je taka volja volivcev. A je žal vse očitneje, da vladi in njenemu predsedniku stvari, ki se jih loti, ne gredo od rok. Ravnotežje je rahlo. Tudi v utrjenih demokracijah se oblast hitro zamaje. Naj spomnim na britanskega premierja Johnsona, ki je moral odstopiti po aferi zaradi zabave njegovega kabineta v času kovida. Kaj šele pri nas, saj nismo stabilna demokracija.
Naj se vrnem k prejšnjem vprašanju. Janša kot voditelj najmočnejše opozicijske stranke z realnimi možnostmi, da prevzame oblast, bo vnovič zbudil antijanša (re)sentiment. Tudi to bo vnovič vplivalo na volilno konstelacijo.
Ta (re)sentiment bodo spet zbudili drugi proti njemu, saj je jasno, da mediji močno vplivajo na nekatere volivce. A tokrat vlade ne vodi Janša, temveč predsednik Gibanja Svoboda. Golob je voz pripeljal do tu. Kaj pa zdaj, se sprašuje marsikdo, ki je volil Gibanje Svoboda. Kar je jasno, je, da je predsednik SDS trdno v sedlu svoje stranke in celo pogojuje politično sceno, po evropskih volitvah še toliko bolj.
A bo najbrž premislil, kakšno držo naj zavzame. Za seboj ima kar velik bazen jedrnih volivcev.
Da bo o tem premislil, ni dvoma. Janša ve, da bo še naprej hvaležen objekt vseh mogočih napadov, a temu se že smeje, ker ima tako početje vedno krajše noge. Pomembno je, naj še enkrat poudarim, kako se bodo na te nič kaj rožnate razmere v posameznih družbenih podsistemih, ki jih lahko vedno bolj pripišemo Golobovi vladi, odzvali volivci, ki niso že kar vnaprej opredeljeni za to ali ono stran. Volivci so končno tudi kampanje proti Janši že navajeni in vidijo, da ne prinaša kruha. Tu je jedro vsega; pomemben je boj za ozračje, ki ga kreirajo mediji. Na to ozračje bodo mediji skušali čim bolj vplivati in mešati meglo, nazadnje pa bodo volivci odločali, koliko taki kampanji verjamejo.
Mediji so kar kritični do politik in potez Golobove vlade. Kaj menite? Maloprej ste omenilo Delo?
Seveda postajajo mediji kritični, saj jim drugega ne preostane, če hočejo biti minimalno kredibilni. Oni so Goloba naredili, ustvarili in podpirali, a kako naj ga zdaj brezkompromisno branijo? Naj ponovim: koliko bodo volivci taki kampanji še verjeli? Če je nekaj že na prvi pogled videti črno, in to volivec sam vidi, ga je težko prepričati, da je belo. Poskušajo lahko, uspeh pa je predvidljivo relativen.
Vsekakor se je od volitev aprila 2022 marsikaj spremenilo. Razmere postajajo čedalje bolj neprijetne. Kako se bo končala zdravniška stavka in kam bo pripeljala reforma zdravstva? Ne vem, pa nikakor ne morem reči, da me to ne zanima. Očitno tu nekaj ni v redu. Nekaj je treba narediti, preveč obljub ostaja neizpolnjenih. Pravzaprav je obljub čedalje več, kar priznavajo tudi nekateri v koaliciji, omenil sem že samorefleksivni nastop evroposlanca SD Nemca. Tega se zaveda tudi gospodarski minister in predsednik SD Han.
Matjaž Nemec najbrž ni soliral?
Se strinjam. Vprašal sem se, od kod to prihaja. V stranki mora biti precej živahno. Je pa še nekaj drugega. Pet let je živel v Strasbourgu, zunaj slovenskega mehurčka, videl je, da se stvarem v politiki lahko streže tudi kako drugače. Na soočenju med njim in Ljudmilo Novak je slednja dejala, da se vozita domov iz parlamenta v istem taksiju, se lepo pogovarjata, nato pa politično nastopata glede na svoje nazore in strankarsko pripadnost. A nikoli ne gresta na nož. V Evropi se tako ne obnaša, tako je le v našem mehurčku.
Še vedno ste lojalni Argentinec, tudi pri vas Angleži niso najbolj cenjeni?
Sem lojalni Argentinec in Argentini veliko dolgujem. Angleži tam res niso najbolj cenjeni. Pa tudi v mojih očeh – še iz kakega drugega razloga ne.
Argentina je najbolj evropska država. Bila in ni več? Njen predsednik Javier Milei je malce samosvoj politik … Posebne vrste populist?
Argentina je res najbolj evropska država. Včasih je bila bolj, a je danes še. Njen novi predsednik je morda res poseben politik, morda tudi populist, a samo na zunaj. Dela zelo racionalno, po svojem prepričanju in načrtih.
Na spominski slovesnosti v Šentjoštu nad Horjulom ste včeraj govorili. Kaj je sporočilo Šentjošta?
Sporočilo je vsakič enako: v tem kraju so se leta 1942 ljudje prvi samoorganizirali v samoobrambi pred revolucionarnim nasiljem. Pred tem so partizani eno leto pustošili in morili po slovenskem podeželju. Šentjoščani niso imeli drugega izhoda, kar je v svoji knjigi dokumentirano prikazal Jože Možina; stopili so do okupacijske oblasti in zahtevali varnost, ki jim jo mora po mednarodnem pravu ta zagotoviti. Ker jim je ni, jim je dovolila samoobrambo – s komaj kaj orožja. Prva samoobramba vaške straže Šentjošta je bila uspešna.
V bojnem ali odvračalnem smislu?
V bojnem smislu. Bila je bitka. Partizanska brigada je kraj oziroma branilce, ki so se utrdili okoli župnišča in šole, napadla ob enajstih zvečer s kakimi 200 ali 300 možmi. Ob štirih zjutraj je ob neuspehu odnehala in se umaknila, kar se je hitro razvedelo in so vaške straže organizirali tudi drugod. Ta uspešna obramba je tako zaznamovala nadaljnji potek dogodkov, v katerih se je slovensko ljudstvo v prvem letu vojne znašlo med nasiljem okupatorjev in partizanov; oboji so požigali in morili.
So se vaške straže znašle na napačni strani zgodovine? Če ne prej, leta 1945.
Kot sem dejal na slovesnosti: na napačni strani zgodovine so se znašli vsi tisti Slovenci, ki so šli v partizane, saj je komunistična partija ves čas popolnoma obvladovala – politično in vojaško – partizansko gibanje. Na napačni strani so pristali pošteni in domoljubni partizani v prepričanju, da se bodo borili proti okupatorju. Po koncu vojne, ki ste ga omenili, so se pa znašli na strani drugega totalitarizma, komunističnega, ki je pri nas trajal 46 let. Bojevali in umirali so zato, da so en totalitarizem, fašistični, zamenjali z drugim, komunističnim – kako tragično. Tako ponavljana »prava stran zgodovine« je vsaj nekaj zelo relativnega.
Vsakdo oziroma vsaka stran ima svojo relativno resnico?
Načelno je resnica samo ena, a jo je treba neprestano iskati, odkrivati, in ko je odkrita, se utrjevati v njej. Človek je to, kar je, ker odkriva resnico in živi iz nje. Tudi univerza je iskanje resnice. Prav tako novinarstvo, če je pošteno in resnicoljubno.
BIOGRAFIJA Dr. Andrej Fink se je rodil leta 1947 v italijanskem taborišču. Z enajstimi meseci je prepotoval pot čez Atlantik in odraščal v Argentini, kjer so bili rojeni še brat in štiri sestre. Diplomiral je na Pravni fakulteti državne Univerze v Buenos Airesu. Doktoriral je na Pravni fakulteti Univerze Complutense v Madridu. Poleg tega je v Madridu študiral tudi politično sociologijo, mednarodne odnose in zunanjo trgovino. Diplomiral je tudi kot prevajalec za španski jezik na Pravni fakulteti Univerze v Buenos Airesu. Na Višji vojaški šoli je diplomiral iz strategije. Njegove delovne izkušnje obsegajo tridesetletno odvetniško in prevajalsko prakso. Prav tako ima dvajsetletno prakso na zveznem ministrstvu za pravosodje v Argentini. Na državni univerzi v Buenos Airesu je bil trideset let redni profesor na pravni fakulteti za predmet Teorija o državi, ki je vključeval zgodovino politične misli. Na zasebni Katoliški univerzi v Buenos Airesu je petintrideset let, tudi kot redni profesor, poučeval Mednarodno javno pravo, Mednarodne odnose in Zgodovino mednarodnih odnosov. Na tej univerzi je bil imenovan za zaslužnega profesorja. V Sloveniji, Argentini in Španiji ima objavljenih mnogo študij, člankov in predavanj. Je avtor dveh knjig in soavtor pri štirih knjigah. V Slovenijo se je vrnil leta 2017. Na Fakulteti za pravo in ekonomijo Katoliškega inštituta predava predmeta Strategija v podjetništvu ter Mednarodna stvarnost in mednarodni odnosi.
