»Sita sem življenja, vsega,« skrušeno dahne Irena Kosmač in s pogledom, zamegljenim od solza, zaobjame sivo in brezoblično pokrajino, razbito od silnega udarca narave. Skoraj osem mesecev je že brezdomka. V dneh, ko je njena prihodnost negotova, se je naposlušala obljub najvišjih predstavnikov države, da ji bodo postavili novo hišo. »Gospod Šefic mi je osebno obljubil.« A do danes je prejela edinole papir s podpisom Državne tehnične pisarne, da mora porušiti svojo nepremičnino. Kot so v dokumentu lakonično zapisali uradniki: »Zaradi zavarovanja življenja in zdravja.«
Ko se sprehodimo po levem bregu Savinje, ki v ničemer več ne spominja na podivjan in nebrzdan hudournik, ne vidimo drugega kot ruševine. Njen dom v Strugah, zaselku v nekdaj idilični občini Luče, kjer je narava s svojo primarno in neokrnjeno lepoto obdarila prebivalce in vabila trume turistov, je avgusta odplaknil udarni val vode, ki je bruhnil iz rečnega korita Savinje. Prvi so bes narave občutili prav prebivalci Zgornje Savinjske doline. V trenutku je Irenin svet, v katerem je preživela najlepša leta do upokojitve, odplaknilo kot hišico iz kart. Ničesar ni, kar bi še spominjalo na njen dom. Uradni dokument vlade, s katerim jo v teh dneh obveščajo, da življenje tukaj ni več varno, pa je kljub podpisu stroke spisan malomarno, nepopolno. Iz dokumenta so ji izbrisali tri parcele in ji očitajo neurejene meje. Ker gre za predhodni dokument, na podlagi katerega bo potekala cenitev njene porušene hiše, se boji, da bi bila oškodovana. Poskuša država na takšen način zbijati dejanske vrednosti nepremičnin?
K sreči, pove, ima shranjene vse fotografije doma, ki ga je obnovila malo pred rušilnim valom. Menjala je okna, radiatorje, obnovila dve kuhinji in kopalnici, uredila kurilnico z biomaso, našteva in komaj zadržuje jok. »Pritožila sem se. Da me le ne bi izigrali.« Bodo pritožbo upoštevali? Vse, kar ji je ostalo od prihrankov, je devet tisoč evrov prejete socialne pomoči in donacij rdečega križa. »Ta denar 'šparam', ne vem, kje bom živela, koliko bo stroškov, cene pa gredo v nebo.« Da preživi, kljub upokojitvi, pomaga bratrancu v domači gostilni. »Imam vsaj zastonj hrano.« Od poplave prebiva v turističnem apartmaju, stroške bivanja plačuje država.
Politično komolčenje in vojni dobičkarji
Enaindvajset družin iz Luč je prejelo sklepe za rušenje domov in selitev na nadomestne lokacije. Župan Luč Klavdij Strmčnik pa nima pravega odgovora, kdaj bodo selili prve občane. Predlagal je pospešitev postopka za izgradnjo novih hiš za poplavljence, ampak »ko se enkrat vmeša visoka politika v državnem zboru, zadeve ne gredo skozi. Amandma je predstavil poslanec iz naše doline, ki je pač v napačni stranki.« Zaradi političnega kazanja mišic so poplavljeni potegnili kratko. Tudi to je obljubila vlada Roberta Goloba, da bodo župani priskrbeli zemljišča za nadomestne gradnje. A šele med našim obiskom so predstavniki države prišli na ogled možnih lokacij. »Zdaj jih moramo spraviti skozi obstoječo zakonodajo in usposobiti za gradnjo,« opozori na zbirokratiziranost sistema. Cene zasebnih zemljišč pa so medtem narasle za polovico – vojno dobičkarstvo! Irena je kot ostalih 384 najhuje prizadetih v poplavah potegnila najkrajšo. Ker so na seznamu za selitev, jim ni pripadla državna pomoč v višini 20 odstotkov škode. Predsednik vlade Robert Golob je le nekaj dni po poplavah avgusta lani vsem obljubil nadomestne hiše. Sto na mesec! Dejstvo je, da do danes vlada ni uspela zagotoviti novega doma niti eni družini. Realnost je, da slovenski proizvajalci montažnih hiš niso sposobni zagotoviti tolikšnih kapacitet objektov, kot je obljubil predsednik vlade. Niti se ne ve, kakšne objekte bi gradili in na katerih lokacijah. Edino Hišo novega začetka, ki pa naj bi bila vseljiva šele prihodnji mesec, je za koroške poplavljence doniralo lokalno gradbeno podjetje.
Vlada je po usodni ujmi obljubila tudi skrajšanje gradbenih postopkov, skrajšanje dolgotrajnih pridobivanj mnenj na direkciji za vode in obravnave vlog na upravnih enotah. Realnost pa je drugačna. Župani poplavljenih občin so nam pojasnili, da občine nimajo dovolj zazidljivih zemljišč, če že, pa je treba za vsa zemljišča pripraviti tudi strokovne podlage glede poplavne varnosti, plazljivosti in urbanistične zasnove, kar se bo vleklo mesece. »Ne vemo niti, ali naj sami odkupimo zemljišča ali jih bodo ljudje ali država. Potrebujemo projekte za hiše, da pripravimo lokacijsko preveritev, radi bi tudi vedeli, kdo jih bo naročil in kdo plačal,« nejasnosti našteva župan Šmartna ob Paki Janko Kopušar, ki je za 40 izseljenih družin v občini poiskal nadomestna zemljišča, a bo še leto dni čakal na poplavne študije, če je tam sploh varno. To so dejstva, na katera je vlado takoj po vehementno obljubljenih »blitzkrieg« akcijah opozorila tudi stroka.
Poskusi oškodovanja
in ustrahovanje z razlastitvijo?!
»Ko mi bo moj brat Rajko, ki je v poplavah ostal brez vsega, v novi hiši skuhal kavo, bom verjel, da bo država pomagala tudi meni,« je upanje izgubil obrtnik Božo Robnik. Občine in država nimajo rešitve za preselitev gospodarskih objektov. »Za zdaj za obrtnike, ki se morajo izseliti po odločitvi države, še ni dokončno pripravljenih ukrepov,« potrdijo na vladi. Mizar Božo, ki je mizarsko zapuščino prejel od svojega očeta, znanje in izkušnje pa naprej predaja svojim sinovom, ima v rokah že sklep za rušenje. V njegovi delavnici tik ob strugi Savinje, ki po sklepu države ni več varna, brnijo stroji. Voda ji je prizanesla, medtem ko je domačo hišo zalila do prvega nadstropja. Po vrvi so rešili ostarela očeta in mamo, dopolnila sta že 80 let, in sta na jesen življenja postala begunca. Udarni val je hiši zrahljal temelje, zato so se morali izseliti.
Zatočišče za šestčlansko družino so bili zadnje mesece turistični apartmaji. »A treba je bilo preživeti,« pripoveduje Božo Robnik. Vrnili so se. Na črno. »Mama in oče sta bila ujetnika v apartmaju. Vse življenje sta vlagala v hišo in garala. Dom je le dom. Treba je zavarovati premoženje, okoli domačije se že potikajo sumljive osebe.« Hišo in delavnico jim bodo porušili. Boji se, da bo oškodovan. »Od tri tisoč kvadratnih metrov celotne parcele so mi priznali samo 10 odstotkov zemljišč. Ko sem jih vprašal, zakaj niso upoštevali vseh parcel in objektov, so mi v pisarni dejali, da je to stvar pogajanj; se pravi, da bomo zdaj barantali, ali nam jih bodo plačali ali ne. Absurdno!« So to poskusi zbijanja vrednosti nepremičnin?! Božo ne vidi izhoda. Dejstvo je, da cenilcev, ki jih je napovedala vlada, na terenu še ni bilo.
Pod nosom se je Božo obrisal tudi za denarno pomoč, saj je zaradi travme pozabil vložiti zahtevek. Njegova družina je na tleh. Noče zapustiti domačije: »Poslušamo, da nam bodo vzeli uporabno dovoljenje, odklopili elektriko. Ne samo meni, tudi drugim poplavljenim v občini.« V vladi se ob našem vprašanju, kaj bo z ljudmi, ki zdaj redno plačujejo davke, omogočajo zaposlitve in se preživljajo s svojim delom, po prisilni rušitvi in izselitvi, sprenevedajo: »Uvrstitev objekta na omenjeni seznam evidentiranih območij in objektov, ki so predvideni za odstranitev, še ne pomeni, da bo objekt tudi dejansko odstranjen, ampak zgolj to, da se bo za ta objekt in območje začel postopek podrobne strokovne presoje, ali jih je treba odstraniti ...«
Krajanom popuščajo živci. »Smo kot severni medvedje, hodijo nas slikat, izvemo pa nič. Nobenih rokov, nobenih lokacij, samo izseliti, izseliti. Kam pa naj gremo, pod drevo, marelo?« Kristjan Germelj, ki že 55 let prebiva v Strugah, se vode ne boji. »Naše hiše niso nevarne. Tu ni poplavno območje, samo reke niso leta očistili.« Skrbi ga, ker reke ne urejajo, tudi na brežinah je vse ostalo tako, kot je pred meseci razdejala in naplavila Savinja. Iz zemlje še vedno kukajo pretrgani kabli.
Koncesionarji pobrali 90 milijonov evrov od države, vodotoki pa neočiščeni
Župani občin ob toku Savinje so že pred leti javno opozarjali, kot zasledimo v starih zapiskih, da Savinja ni bila primerno očiščena več kot 70 let, zato je pogosto poplavljala. Lanske najhujše poplave v zgodovini države pa so razkrile odgovornost podjeta Nivo Eko za čiščenje struge in države, ki mu podeljuje koncesijo z bogatim plačilom. Po podatkih Erarja je Nivo Eko v preteklih treh letih od države prejel dobrih 40 milijonov evrov. Za malomarno delo na vodotoku je podjetje že doletela kazenska ovadba, izvemo od prebivalcev. Klavrno stanje rek je podobno na drugih poplavnih območjih po državi, kjer so si koncesionarji v treh letih razdelili 90 milijonov evrov državnega kolača. Gre za izjemno dober posel z državo, ki mu, kot so mediji v preteklosti že razkrivali, v primeru podeljevanja koncesij botrujejo tudi politične povezave.
Po mnenju geologov Savinji grozi tudi več plazov, ki jo ob proženju lahko zajezijo. Sanacija bo draga, zahtevna in dolgotrajna, samo letos so po podatkih iz Erarja podjetju Geoportal za raziskave in posege namenili več kot 1,2 milijona evrov. A kljub ukrepom zadostne varnosti za prebivalce ob Savinji ne bo nikoli več, so prepričani na vladi. »Geologi upajo, da bo mogoče izvesti vsaj varovalne ukrepe, ki bodo lahko z zadostno zanesljivostjo zaščitili državno cesto in zagotavljali prevoznost. Zaščito ceste je lažje doseči kot zaščito naselij, saj se lahko v primeru katastrofe ljudje pravočasno umaknejo.« Ena od različic v vladnem osnutku predvideva celo, da naj bi se območje Strug spremenilo v lovilno jamo za prestrezanje blatnega toka v primeru obsežnejših poplav. Bivanje na tem področju ni več varno. Zaselek Struge bodo izbrisali.
Eksodus Letuša – varnostni ali politični ukrep?
V občini Braslovče se načrtuje eksodus celotnega naselja Letuš. Na seznamu za rušenje je 150 hiš, kar je slaba polovica vseh v poplavah uničenih objektov po državi. »Resne strokovne študije o ogroženosti življenj še nismo videli. Niti si strokovnjaki niso ogledali dejanskih poškodb v notranjosti naših domov, od katerih večina zadnjih 80 let sploh nikoli ni bila poplavljena,« pravi domačin in predstavnik iniciative proti selitvi Bojan Arčan. Selitvi na drugo stran občine nasprotuje najmanj tretjina lastnikov domov, tretjina pa še ni čisto odločena.
Država za tiste, ki ne bodo ubogali in se odločili za selitev na novo lokacijo, z zakonom predvideva celo razlastitev! Bojan se sprašuje se, kaj je v ozadju tega pritiska? »Tukaj nekaj smrdi. Marsikaj sumimo, špekuliramo, vemo, kako se v Sloveniji poskuša polniti žepe. Če bi nas obvarovali z utrditvijo bregov in čiščenjem Savinje, bi to stalo nekaj milijonov, v primeru selitev pa govorimo o 100 milijonih evrov. Lažje je verjetno od večjega zneska dati kaj v žep.« Ni se treba ozreti daleč v preteklost in se poučiti o napakah države ter plenjenju državnega premoženja, ki se je dogajalo v času zgodovinske obnove Posočja po velikonočnem potresu pred 26 leti. Obnova pa je poleg birokratskih ovir in zavlačevanja države razkrila številne anomalije in malverzacije ter stranpoti državnega denarja. Tudi po četrt stoletja obnova štiri tisoč objektov še ni končana. Plenilcev pa ni dosegla roka pravice.
Ima država tokrat urejen nadzor ali je problem nemara v državi sami? Bo kdo pristrigel krila vojnim dobičkarjem, plenilcem javnega denarja in njegovemu prelivanju iz državnega proračuna v zasebne žepe? Po vladni časovnici bi se Irena, Božo, Bojan in drugi že maja morali odločiti za selitev na drugo lokacijo, konec leta pa se preseliti v nov dom. A glede na zavlačevanje države to ni verjetno, vprašanje je celo, ali bodo prvi poplavljeni do novih hiš prišli do konca drugega leta. Medtem pa jim v rokah ostajajo samo papirji, da so na poplavnih območjih življenjsko ogroženi!
Zato ne bomo odnehali, ena od naših zavez je tudi, da na usode ljudi, ki na časovnici oddaljenosti od katastrofe ponikajo v pozabo in iz medijskega ospredja, vedno znova opominjamo ter od politike zahtevamo izpolnitev njihovih obljub in dolžnosti do najbolj oškodovanih.
