Novice Svet24

Izola je postala njen dom, ko ji je življenje namesto študija režije ponudilo moža Marka Zelenka in nosečniški trebuh, v katerem je rasla hčerka Tita. Poslovila sta se od življenja v Ljubljani in preselila v prazno Markovo stanovanje v Izoli, kjer naj bi takrat absolvent kiparstva zgolj spisal diplomo. Kar je bil začasen načrt, je postal dom, v katerega je prišla še druga hčerka, Raja.

»Nekega dne sem zgolj ugotovila, da sva pognala korenine,” se nasmeji ustvarjalna sogovornica. V soboto jo čaka pustna ustvarjalnica, ko bo v Art kavarno Odeon prinesla šivalni stroj, njena tašča, likovna pedagoginja, pa bo obiskovalcem, ki bodo prinesli svoj material, pomagala izdelati pustne maske. 'Vse skupaj je en tak lonc',« dogodke, ki sooblikujejo kavarno, opiše Tanja Plešivčnik Zelenko.

“Na vratih sem zagledala oglas”

»Ko sem prvič videla ta prostor, v glavi sploh nisem imela ideje, da bom kuhala ali se ukvarjala z gostinstvom. Art kavarna Odeon in njena vsebina sta se zelo spontano razvijali. Morda so bili takšni časi. Pred izolsko sem skupaj s portugalskim poslovnim prijateljem RicardomCastrom razvijala idejo literarnega guest housa v Ljubljani, po treh letih pa je prišel kovid. V Ljubljani smo še malo vztrajali, a nas je drugi val karantene ustavil. Vrnila sem se v Izolo, kjer so me čakali hčerki in mož. Razmišljala sem, da bomo vsi postali depresivni, če bomo zaprti med štirimi stenami. In ko sem nekega dne hčerki peljala v šolo, sem zagledala oglas,« naključje opiše Tanja Plešivčnik Zelenko.

Oglas Komunale Izola, seveda, ki je iskala novega najemnika za lokal ob Art kinu Odeon. »Začela sem razmišljati, kaj bi bilo, če bi ta prostor najeli in tukaj ustvarili pozitivno umetniško-kulturno zgodbo, ki bo zdravila okolje. Ljudje smo med pandemijo postali precej odtujeni, zato je tudi nastala potreba po celici, v kateri smo lahko sproščeni in ustvarjalni. Ker je ideja rasla, je padla misel, da bi še kaj kuhali. Vendar si nisem mislila, da bom na koncu kuhala jaz. Najprej sem h kuhanju privabila druge ljudi, a so odhajali. Nad nami je visel strah, da se v Izoli takšna ideja ne bo obnesla. Res je, v Izoli je težko prebiti led, ampak je tudi moj značaj podmazan z vztrajnostjo. Težko odneham, če povem po pravici. Meni se naša zgodba ni zdela utopija. Nenazadnje je poslovanje zadovoljivo, čeprav zgolj zato, ker sama tudi kuham. Nekoga, ki bi me nadomestil v kuhinji, si še vedno ne morem privoščiti,« trenutne razmere, ki pestijo marsikaterega podjetnika, strne Tanja Plešivčnik Zelenko.

“Vsak dan čutim hvaležnost”

Medtem ko kuha, se vrata Art kavarne Odeon nenehno odpirajo in zapirajo. Besede so prijazne, v zraku je smeh. »Vsak dan čutim hvaležnost, da lahko gostom ponudim sveže pripravljeno hrano, hvaležnost za prostor, ki so ga Izolani sprejeli za svojega, in za njihove besede, da si ne morejo več niti predstavljati Izole brez nas.«

Zdravko Primožič/FPA

Vsak dan prodajo v povprečju 25 do 30 kosil. Kdaj tudi več. Ampak s to stabilno številko polnih krožnikov je Tanja zadovoljna. Na njih so zgolj sveže, domače sestavine. Zelenjava, pogače, domač kruh, žita. Mesa ne pripravljajo, in ne glede na to k sebi privabljajo tudi goste, ki niso vegetarijanci ali vegani. Tanja je ponosna, da ne uporablja predelane hrane, pa naj bodo to paradižnikova mezga, kečap ali majoneza, sojina omaka, sejtan ali tofu.

»Juha je na voljo vsak dan in četudi se je sprva zdelo, da ji gostje ne bodo naklonjeni, se je zgodilo ravno obratno. Kar me srčno veseli. Idejo sem dobila na Portugalskem, kjer je juha del vsakdanjega življenja ter jo dojemajo kot obvezno malico. No, ko sem ugotovila, da bom v kuhinji čisto sama, sem se z družino odpravila na kulinarično popotovanje po Portugalski. Denar, s katerim smo nameravali kupiti kamper, smo vložili v kulinarično izobraževanje in res uživali,« se še danes rada spomni tega izleta.

Na Portugalskem je bila nekaj časa celo živela in vzljubila deželo, ljudi in njihove načine priprave hrane. »Kaj je najbolj posebnega v portugalski kuhinji? Pestra je, saj je pod vplivom različnih kultur. Svež koriander je vsakdanja začimba, bakala se uživa na vse mogoče načine, na primer kot carpaccio ali v pečici, le kot namaz ne, kar pa je nam samoumevno. Čeprav te sprva moti, da je njegov močan vonj vseprisoten, se navadiš tudi na to,« se na hitro spomni nekaj posebnosti.

Sveže sestavine: to je najbolj pomembno

Sestavine pogosto nabere na domačem vrtu, tudi divjo hrano, na katero so se stranke že navadile. Obišče tudi domače kmete, sicer pa kupuje v trgovini Kmetijske zadruge Agraria, ki je čez cesto kavarne. »Zame so sveže sestavine najbolj pomemben del kuhanja.«

Ali bi bilo še lažje, če bi imela svoj vrt? »Moja mama je v Slovenj Gradcu, od koder sem doma, imela ekološko kmetijo, za katero s sestro upava, da jo bova uspeli ohraniti.«

Alenka Penjak

Vegetarijanske zgodbe, ki jih spleta v kuhinji, ji niso bile ne tuje ne nove, saj že od 14 leta ne uživa več mesa. »To je bil moj osebni eksperiment, ker sem se začela zavedati, da z uživanjem mesa sodelujem pri nečem, česar ne podpiram, torej pri ubijanju živali. Rekla sem si, da bom poskusila biti vegetarijanka. Na začetku je bilo malo hudo. Stari ata je delal res zelo dobre klobase in ko sem mu rekla, da danes ne bom klobas, me je pogledal zaskrbljeno in vprašal, če sem zdrava, če se slabo počutim. 'Ne, stari ata, ne bom klobas danes in nikoli več,' sem nadaljevala. Šokiran je bil, v tistih časih je bilo vegetarijanstvo zelo čudno. Še v študentskih letih sem poslušala opazke na račun vegetarijanstva. Ribe sem pozneje začela uživati in lepo se mi zdi, da vsake toliko zavijem v ribarnico in si privoščim divjo orado ali sardelo,« pove o svojem kulinaričnem ozadju.

Knjižnica pod krošnjami

Preden je začela kuhati, je Tanja med Izolani delovala kot kulturnica. V sklopu svojega društva Kvart je prirejala kulturno-umetniške dogodke in med drugim tudi vabila v Knjižnico pod krošnjami. Projekt, ki je imel svoj prostor na Svetilniku. je deloval kot odklop od vsakdanjega sveta. Med drevesa so napeli viseče mreže, postavili udobne stole, pripravili knjige in ... kaj več sploh niso potrebovala. Med zvoki škržatov, morskih valov, otroške igre je utripala oaza, v kateri je obstajal le en čas - čas za knjigo. Kdor rad bere, si tudi vzame pravico do branja. Knjižnica pod krošnjami je takšnega bralca razumela in podprla. Knjige so ostale sestavni del njenega življenja.

Kaj pa se zgodi, ko Tanja pride domov? Ali znova kuha? “Med tednom so nam dovolj večerje na hitro. Ko pa zares kuham, jih slišim, kako zelo pogrešajo moje kuhanje. Dejansko pogrešajo druženje, ki pride skupaj s kuhanjem in to je zelo lepo.”