DODATNA STROKOVNA POMOČ MED POUKOM ALI PO NJEM?
Dilema, kdaj naj gredo učenci k uri dodatne strokovne pomoči (DSP), ali med poukom ali po njem, še vedno ni dočakala epiloga. Načeloma velja, naj se ure DSP ne bi izvajale po pouku. Učitelji menijo, da bi moral biti učenec prisoten pri redni uri, denimo angleščine, ker pa ima težave prav z angleščino, je po navadi prav v tistem času zanj organizirana DSP, kjer mu drugi učitelj razlaga tudi redno učno snov, kar je seveda nesmiselno. »DSP je kot učna pomoč namenjen individualizirani razlagi snovi. Smotrno je, da je razlaga usklajena z učiteljem, ki snov primarno razlaga. Organizacija in izvedba DSP se za vsakega učenca s posebnimi potrebami določita z individualiziranim programom, v katerem strokovna skupina odloči, kakšna oblika izvedbe je ustrezna, ali je to pred poukom, med njim ali po pouku,« pojasnjujejo na šolskem ministrstvu.
Med njimi je 6585 srednješolcev in 15.303 osnovnošolcev. V minulem šolskem letu jih je bilo 18.262, torej število otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami narašča; samo v letu dni se je povečalo za 3626. Lani je strošek izvajanja te pomoči državo stal 5,65 milijona evrov. Šole pa se pri organizaciji soočajo s številnimi težavami, pri katerih je vsaka bolj ali manj prepuščena sama sebi, torej lastni iznajdljivosti.
Nekaj je v sistemu narobe
Poleg rednih urnikov morajo tako uskladiti še individualne ure za DSP, predvsem pa zanje najti ustrezen kader. Tudi svetovalni delavci že dolgo glasno opozarjajo, da bi bilo treba preveriti upravičenost odločb, saj jih je po njihovem mnenju občutno preveč. »Nemogoče je, da ima tako veliko otrok posebne potrebe. Nekaj je v sistemu narobe. Težave pri učenju zaznavamo že pri povprečnih učencih. Včasih je otrok enostavno nezrel in ne zmore,« pravi osnovnošolska svetovalna delavka Darinka Dekleva.
Kot pojasnjujejo na ministrstvu, so odločbe izdane v skladu z zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ter s pravilnikom o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami. »Za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so potrebne za optimalno usmeritev otroka, so ustanovljene komisije za usmerjanje, ki jih sestavljajo specialni pedagog ustrezne smeri, psiholog in specialist pediater oziroma specialist šolske medicine, praviloma pa tisti, ki otroka obravnava z vidika njegovih posebnih potreb. Komisija si mora pred odločitvijo pridobiti tudi pisno ali ustno mnenje otrokovega učitelja ter odločati na podlagi kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, ki so jih pripravili strokovnjaki. V skladu z zakonodajo pa lahko komisija določi, da je treba ustreznost usmeritve po preteku določenega časovnega obdobja vnovič preveriti. «
Težave z ustreznim kadrom
Po klasifikaciji je dodatna strokovna pomoč deljena na več tipov. Prvi je učna pomoč, ki jo izvajajo učitelji, ki praviloma učenca tudi sicer učijo in so zaposleni na šoli, drugi je pomoč za premagovanje primanjkljajev, ki jo izvajajo strokovni delavci, ki so lahko zaposleni na šoli ali pa delajo v mobilni službi in sodelujejo z več šolami, tretji pa je svetovalna storitev, ki je v pristojnosti strokovnih delavcev šole. Do največ težav očitno prihaja pri pomoči za premagovanje primanjkljajev, za katero šole težko najdejo izvajalce.
»Učno pomoč praviloma izvajajo zaposleni na šoli, lahko pa tudi zunanji izvajalci, in sicer v izjemnih primerih. Če na šoli ni ustreznega strokovnega kadra, lahko ure za tovrstno pomoč opravi strokovni delavec mobilne službe, ki je organizirana na drugem izobraževalnem zavodu. Delovna mesta v mobilni službi so sistemizirana, ministrstvo pa zagotavlja sredstva za vsako izvedeno uro, in sicer v skladu z letnim sklepom o višini urne postavke, ki trenutno z vsemi dajatvami znaša 12,54 evra.«
Plačilo le za realizirane ure
Morda je v teoriji res tako, v praksi pa, kot kaže, precej drugače. Svetovalna delavka iz ene strokovne srednje šol namreč pravi, da ure DSP niso sistemizirane, ampak se plačajo po realizaciji, zato je težko najti izvajalce, saj imajo nekatere šole tudi po sto in več dijakov z odločbo. Ministrstvo na to težavo bojda opozarjajo že leta, a se tega tam sistemsko še nihče ni lotil.
Laura I. je mlada učiteljica angleščine, ki si še išče svoj prostor v pedagoškem svetu. Ker je službo rednega učitelja težko dobiti, še zlasti brez opravljenega strokovnega izpita, se je tako kot ostali njeni učiteljski vrstniki prijavljala na delovna mesta za določen, še največkrat skrajšan delovni čas. »Če imaš srečo, dobiš delo v oddelku podaljšanega bivanja, skoraj zagotovo pa lahko nudiš dodatno strokovno pomoč. Tako delo sem tudi jaz sprejela na eni od mariborskih srednjih šol, in sicer po podjemni pogodbi, ki pomeni, da si plačan samo po realizirani uri, ne pa po dejanskem času, ki ga preživiš v šoli.«
Bolj se splača »kelnariti« ...
Vodstvo šole se je, pripoveduje, sicer potrudilo, kolikor se je pač dalo, da si ure DSP čimbolj sledijo ena drugi in da nima vmesnega čakanja. »A kaj, ko dijaki pogosto manjkajo, bodisi iz upravičenih bodisi neupravičenih razlogov. Jaz jih tisto uro čakam, ker jih ni, plačila ne dobim. Tako se zgodi, da si z dnevnim zaslužkom pokrijem stroške prevoza in parkiranja, ostane pa mi za kavo.« Bruto urna postavka naj bi bila 12,54 evra, kot je določilo ministrstvo, so ji povedali pred začetkom dela, a je bila neprijetno presenečena, ko je dobila »prvo plačo«. Iz specifikacije v obvestilu o izplačilu po podjemni pogodbi namreč izhaja, da je njena bruto ura vredna samo 9,33 evra, torej za uro dodatne strokovne pomoči na svoj račun dobi 5,70 evra, kar je malce več od najnižje urne postavke za študentsko delo, ki znaša 5,21 evra. »Tega se seveda ne grem več,« je dejala ter napovedala odstop od pogodbe in iskanje druge službe. »Če si 'zrihtam' študentsko napotnico, se mi kljub univerzitetni izobrazbi bolj splača 'kelnariti', saj v lokalu plačajo več.«
Nadzor šepa, ministrstvo z glavo v pesku
Na ministrstvu primera ne komentirajo, a vztrajajo, da so delovna mesta »v mobilni službi sistemizirana«, strokovni delavci pa da imajo tako kot ostali učitelji tedensko obvezo in niso plačani zgolj po realizaciji. »Pri oblikovanju urnikov in v primerih odsotnosti učenca veljajo enaki pogoji kot pri ostalih učiteljih. Učno pomoč, kot že rečeno, naj bi izvajali učitelji, ki sicer poučujejo učenca ali dijaka, če pa se šola odloči, da bo za ta namen imela zunanjega izvajalca, je urnik stvar dogovora med šolo in izvajalcem.«
Kaj pa nadzor? Za organizacijo dela, vključno z DSP, je seveda odgovoren ravnatelj, pravijo na ministrstvu, kjer na letni ravni preverjajo porabo proračunskih sredstev. Predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije Ajda Erjavec meni, da je nadzor več ali manj zgolj birokratski, saj inšpektorji preverjajo predvsem spoštovanje predpisov: »Pregledajo torej dokumentacijo, ne ugotavljajo pa, ali je delo z otroki in mladostniki opravljeno kakovostno. Zato kakovost skrbi zanje niha od šole do šole in je odvisna od razpoložljivega kadra in organizacije dela.«
