Novice Svet24

Osebni arhiv

Kako ste praznovali abrahama?

Dan je bil delaven. Tisti teden smo imeli na Bledu veteransko evropsko prvenstvo v veslanju, vodil sem izposojo čolnov, zato sem bil praktično od osmih zjutraj do desetih zvečer na terenu. Ni bilo časa za praznovanje. Šele pozno zvečer je nekaj najbližjih prijateljev prišlo na kozarček. Glavno zabavo sva z ženo tako ali tako imela dva tedna prej, saj sva letos oba praznovala abrahama. Sicer pa nisem pretiran ljubitelj zabav. Imam jih rad, a sem preveč len, da bi jih organiziral. Če pa organizacijo prepustiš komu drugemu, nikoli ni tako, kot si želiš. (smeh)

Kakšna prelomnica je abraham?

Ah, sploh ni. Čeprav čas kar leti, se zaradi abrahama ne zavedam kakšnih hudih sprememb. Bolj kot leta so zame pomembne druge prelomnice, na primer ko sem nehal veslati, dobil otroka, zamenjal službo, novi projekti … To so moje orientacijske točke, ko pomislim, kdaj se je kaj dogajalo. Leta pa pač gredo počasi naprej. Ne bi želel biti ponovno trideset, da bi moral preživeti to, kar sem v zadnjih dvajsetih letih. Vsaka stvar ustreza določenemu življenjskemu obdobju. Če bi imel pri osemnajstih današnjo pameti, bi verjetno stvari povsem drugače izpeljal.

Katera je torej vaša največja prelomnica?

Zagotovo tista, ko sem pred desetimi leti prenehal tekmovati, ko se je bilo treba prilagoditi drugačnemu življenju. Potreboval sem kakšno leto, da sem se navadil, in še več, da sem pozabil, kar je bilo prej. Da na primer dnevni trening ni več glavna stvar in da so zdaj v življenju druge prioritete. Preprosto se moraš na novo utiriti.

Je bil prehod težak?

Kar precej, čeprav ga takrat nisem tako občutil, a mi danes drugi pripovedujejo, da sem bil v tistem obdobju precej zahteven. (smeh) Rutina, ki si je bil vajen več kot pol življenja, se nenadoma poruši, prihodki usahnejo … Čeprav sem imel pripravljene stvari, kaj bom delal, nisem vedel, kako bo to šlo, ali bom uspešen ali ne. Če imaš poleg tudi družino, odgovornost, je to breme še večje. Če zdaj pomislim, sem bil takrat zagotovo težak za prenašanje.

Osebni arhiv

Ampak vam je uspelo in zdaj življenje teče gladko?

Gre, čeprav je časa še manj, kot sem ga imel prej. Poletja mi še vedno praktično »pobegnejo«, saj sem še vedno vezan na veslanje, a zdaj na drugačen način, zato od aprila do konca oktobra nimam daljšega obdobja prostega časa, ker je cel kup tekmovanj.

Kaj pravzaprav delate?

Imam svoje podjetje, ki prodaja športno opremo, hkrati pa sem športni direktor pri italijanskem proizvajalcu čolnov, ki sem jih tudi sam vozil kot tekmovalec. Pokrivam skoraj vsa mednarodna tekmovanja, na vseh sem prisoten, saj se generacije menjajo in moram ohranjati stike s športniki in trenerji, da vem, kaj se dogaja, in podrobno vidim, kaj se spreminja. Če bi to izpustil, svojega dela ne bi mogel tako kakovostno opravljati.

Torej vas še vedno ni nič doma?

Res sem veliko odsoten, a sem pol leta tudi doma. Takega načina življenja smo vajeni. Petra gre včasih, če ji ustreza, z mano, tako kot je to počela prej, hčerki pa sta že veliki in samostojni, zato z njima ni težav. Spomladi komaj čakam, da se začne, jeseni pa sem že strašno naveličan dela in komaj čakam, da se konča. Vsaka služba ima svoje prednosti in slabosti.

Torej ni skupnih družinskih poletnih počitnic?

S Petro jih imava, hčerki pa sta obe vpeti v šport in imata svoje programe. Moram priznati, da skupaj nismo šli na počitnice že štiri, pet let. S Petro že najdeva teden, da kam skočiva. Glavni dopust pa imava oktobra, novembra ali celo decembra.

Hči Ruby ima 19 let, Amber pa 17. Obe gresta po vaših stopinjah?

Ja, obe sta vpeti v veslanje in v tem uživata, po svoje je to fino. Vendar se ne vmešavam v njuno delo. Če me prosita za pomoč, kar se zdaj tudi zgodi (prej pa »foter« ni imel pojma), pomagam, sicer pa opazujem od daleč. Vesel sem, da bo veslanje ostalo v družini.

Nimate nič proti, glede na to da iz prve roke poznate vse pasti vrhunskega športa?

Ne, dobro je, da imata neki fokus poleg šole, da se z veslanjem ukvarjata, ker jima je všeč, ne ker ju silimo. Šport te izoblikuje. Šola je seveda prioriteta, a če si bosta želeli nadaljevati s športom, ne vidim v tem nobene slabe stvari. Če bodo poleg tega še dobri rezultati, je to dodaten bonus.

m24.si

Če si ogledate svojo kariero, katere so največje prednosti in slabosti vrhunskega športnika?

Prednost je zagotovo, da človek dobi samozavest, ne le na športnem, ampak tudi na vseh drugih področjih. Prerasteš našo stereotipno majhnost: zelo pomembni smo na lastnem dvorišču, navzven pa zelo plahi – bolj smo plahi proti zunanjemu svetu, bolj smo zafrknjeni v lastnem okolju. Skozi šport sem se glede tega spremenil. Po svetu sem poskušal hoditi s čim bolj odprtimi očmi, da nisem bil le v hotelu in čolnu. Ogromno izkušenj in širine sem dobil. Vedno sem vpijal informacije. Vse stvari, ki so se mi zdele koristne, sem poskušal prenesti v šport, zdaj pa v svoje delo. To mi je dal šport, poleg delovnih navad in zavedanja, da brez nič ni nič. Pa zaradi njega ne prenašam blefa, saj je šport vedno konkreten. Slabost pa je morda, da ti pobegne poslovna oziroma poklicna kariera, na katero si se na začetku zanašal. Sicer je bilo pri meni vse spontano, saj nikoli nisem pričakoval, da bom od športa živel, a potem je to zahtevalo celega človeka, tudi dohodki so bili dovolj veliki za življenje, in nato se je športna kariera zavlekla. Pa ne ker ne bi želel početi nič drugega, ampak so prihajali novi in novi izzivi in rad sem veslal. Ko sem pri štiridesetih končal, tudi če bi imel narejene vse šole, brez delovnih izkušenj ne bi mogel na trg dela. Na srečo sem si stvari vmes pripravljal, zato sem lahko začel drugo kariero.

Ste dobitnik prve olimpijske in prve zlate olimpijske medalje za samostojno Slovenijo. Koliko ste še zapisani v spominu ljudi?

Starejše generacije se me še spominjajo, mladina pa ne, včasih morda le po imenu. In ko jim potrdim, da sem jaz res ta Iztok Čop, mi povedo, da so zame navijali njihovi starši, ali se celo spomnijo, da so kot otroci navijali skupaj z njimi. Moral se bom počasi navaditi, da bom poslušal, da so zame navijale njihove babice. (smeh)

Spomnim se, da je predvsem zaradi vas veslanje postalo zelo priljubljeno. Kako pa je zdaj s tem športom?

Zanimanja ni dosti manj, kot ga je bilo takrat. Vrhunski rezultati so vedno dobra reklama, tudi za mularijo. Morda je zdaj večja izbira in se jim zdijo drugi športi bolj zanimivi, ali pa izračunajo, da se jim bolj splača ukvarjati s katerim drugim. Na Bledu imamo toliko mladine, kot je klub še lahko prenese z infrastrukturo – omejeni smo s čolni, to je zelo draga oprema, poleg tega bi potrebovali več trenerjev, a jih ne moremo plačati. Zdi se mi, da je v športu na klubskem nivoju stanje hudo. Borimo se iz dneva v dan in poskušamo svojim članom ponuditi čim več. Nimamo klasičnih veslaških šol, kar bi pomenilo, da se otroci malo igrajo, malo veslajo. Upam, da bi se v prihodnosti lahko drugače organizirali, tudi lokalno, in bi imeli klube, v katerih bi se otroci lahko ukvarjali z več športi hkrati, da bi združili kader in ponudili boljšo izbiro. Ne da silimo otroke v specializacijo že pri desetih, dvanajstih letih, ko še ne vedo, kaj jim najbolj ustreza. Želim si, da bi veslanje dobilo posadke, ki bodo uspešne na globalnem nivoju.

Kje so zdaj vaše medalje?

Vse so na enem mestu, vdelane v skulpturo, ki mi jo je naredil Domen Slana iz starega čolna in vesla.

Kako pogosto še sedete v čoln in zaveslate?

Ne prav pogosto. Pa ne da ne bi želel, ampak ni časa, pa tudi nisem jutranji človek, poleti pa je jezero ves dan zasedeno. Težko rečem, kdaj sem nazadnje veslal. Pogosteje to počnem doma na simulatorju. Pa še eno težavo imam: še vedno imam vzorce starih treningov, kar pomeni, da ne grem, če nimam časa odveslati vsaj dvajset kilometrov; če pa teh dvajset kilometrov naredim, sem tako uničen, da tisti dan ni več nič od mene. Taka zanka. (smeh)

Torej se vam veslanje ni zamerilo?

Ne, daleč od tega. Še vedno se mi veslanje zdi krasen šport in upam, da se bom kmalu tako organiziral, da bom lahko jeseni in spomladi hodil več veslat.

Z ženo sta letos praznovala dvajseto obletnico poroke. Kako sta jo proslavila?

V bistvu je bila skupna zabava. Tista za oba abrahama, ki sem jo omenil.

Sta si kaj posebnega privoščila?

Potem si bova, ko se mi konča sezona.

Če bi si lahko ob okrogli obletnici zaželeli karkoli, kaj bi to bilo?

Več prostega časa! Da bi se lahko bolj posvečal svojim hobijem. In zdravje, da bom lahko hobije tudi živel.

O katerih hobijih govorite?

Rad bi se več potepal z motorjem, kolesaril, pa konec koncev tudi veslal.