Žižek pod črto meni, da v trenutnih geopolitičnih razmerah ni časa za pacifizem. Tisti, ki se kljub ruski invaziji na Ukrajino ideje pacifizma še vedno oklepajo, so po njegovih besedah »ujeti v svoji lastni verziji« slovite skladbe Johna Lennona Imagine. V tem svetu je vztrajala tudi Evropa, pri čemer je ignorirala »brutalno realnost zunaj svojih meja. Zdaj je čas za prebujenje.«
Žižek je v kolumni pojasnil, da so »sanje o hitri ukrajinski zmagi končane,« enako velja za ponovitev začetnih sanj o hitri ruski zmagi, v Ukrajini pa se je razvil konflikt, ki bo trajal dlje časa. »Rusija počasi napreduje, pri čemer je jasno navedla svoj cilj. Ko se Putin primerja s Petrom Velikim, ni več nobene potrebe, da bi ga brali med vrsticami,« je zapisal Žižek, ki meni, da Putinov govor 9. junija, na 350. obletnico rojstva ruskega carja Petra Velikega, ne pušča več nobenega dvoma o njegovih ciljih. Njegove besede so jasne, »obstajata dve kategoriji držav: suverene in podjarmljene. V skladu s Putinovim imperialističnim pogledom Ukrajina spada v drugo kategorijo. Hkrati glede na uradne ruske izjave v zadnjih mesecih ni nič manj jasno, da Bosna in Hercegovina, Kosovo, Finska in Baltske države ... in končno sama Evropa spadajo v drugo kategorijo.«
Po mnenju Žižka zdaj kakršno koli popuščanje Putinu, da se ga ne bi ponižalo, ne pomeni le »sprejetja manjšega ozemeljskega kompromisa v Donbasu, temveč sprejetje njegovih imperialističnih ambicij.« Te njegove ambicije bi bilo treba »brezpogojno zavrniti,« saj v teh globalnih razmerah, ko nas vse pestijo iste katastrofe, vključno s podnebnimi spremembami, ni suverenih ali podjarmljenih držav, naše preživetje je namreč odvisno od »tesnega globalnega sodelovanja.«
Kot je še zapisal, tisti, ki se zavzemajo za manjšo podporo Ukrajini in na Ukrajino vršijo pritisk, da nadaljuje s pogajanji in sprejme bolečo izgubo ozemlja, »radi ponavljajo, da Ukrajina preprosto ne more zmagati vojne proti Rusiji.« »Res je, a ravno v tem vidim veličino ukrajinskega odpora: tvegali so nemogoče, kljubovali pragmatičnim kalkulacijam, in najmanj, kar jim dolgujemo, je popolna podpora, za kar pa potrebujemo močnejši Nato, a ne kot podaljšek ameriške politike.« Navedel je še, da ne samo Ukrajina, tudi sama Evropa postaja »območje proksi vojne med ZDA in Rusijo, ki se kaj lahko konča s kopromisom med obema državama, a na račun Evrope.« Po Žižkovem mnenju ima Evropa samo dva izhoda, da prevzame vlogo nevtralnosti, »kar je bližnica do katastrofe,« ali pa postane avtonomen igralec.
»Kaj se bo zgodilo, ko bodo volivci v Evropi in Ameriki, soočeni z naraščanjem cen energentov in višjo inflacijo, ki jih pogajanjajo sankcije zoper Rusijo, morda izgubili voljo za vojno, ki kot kaže nima konca [...]?« »Odgovor je jasen: takrat bo izgubljena evropska zapuščina, Evropa pa bo dejansko razdeljena med ameriškim in ruskim območjem vpliva. Na kratko, Evropa sama bo postala območje vojne, ki ji ne bo videti konca,« je še zapisal.
Žižek je v kolumni okrcal tudi številne levičarje, ki se zavzemajo za kompromisne rešitve in pozivajo k temu, da se Ukrajini ne bi smelo pomagati z orožjem. »Tisti, ki ne nedvoumno podpira Ukrajine, danes ne more biti levičar. Biti levičar, ki 'kaže razumevanje' za Rusijo, je kot biti eden tistih levičarjev, ki so, preden je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, resno jemali nemško 'protiimperialistično' retoriko, namenjeno Združenem kraljestvu, ter so se v nemški vojni s Francijo in Združenim kraljestvom zavzemali za nevtralnost.«
