Od skupaj 17 okužb s tularemijo, potrjenih v zadnjih tednih na severnem Primorskem, je bilo devet primerov potrjenih na Tolminskem, sedem na Ajdovskem in eden na Goriškem.
V NIJZ pojasnjujejo, da gre za redko bolezen, ki je na Primorskem niso zaznali že dve desetletji. Zdaj so od konca junija do 17. julija na Goriškem zabeležili že 17 primerov okužbe.
V šempetrski bolnišnici so doslej po besedah predstojnika pediatrične službe Gregorja Nemca zaradi težjega poteka zdravili sedem obolelih. Dva bolnika sta bila premeščena v nadaljnjo obravnavo na ljubljanski infekcijski kliniki. »Zdravljenje vključuje terapijo z antibiotiki, je pa zaradi izključevanja drugih bolezni in zdravljenja pridruženih bolezni kompleksnejše,« dodaja.
Z vodo, pri kmečkem delu in s klopi
Po besedah Tatjane Frelih, vodje enote za nalezljive bolezni na novogoriški enoti NIJZ, so do zdaj devet okužb zabeležili na Tolminskem, sedem na Ajdovskem in eno v novogoriški občini.
V primeru okužene družine z Ajdovskega naj bi bil vzrok okužba s pitno vodo iz lokalnega vira, ki naj bi ga onesnažilo obilno deževje. V dveh drugih družinah so se člani najbrž okužili ob stiku z divjima zajcema (v prvem primeru lovec s plenom, v drugem z zajčjim mladičem, ki so ga poskušali rešiti).
»Vzroke okužb na Tolminskem še preiskujemo, je pa velika verjetnost, da gre za ugrize okuženih klopov ali okužbe s prahom med kmečkimi opravili v naravi,« pravi Frelihova in dodaja: »Zato se moramo v naravo podati vsestransko primerno zaščiteni.«
Za kakšno bolezen gre
Kot je pojasnila epidemiologinja Tatjana Frelih je sicer podvrsta te bakterije, ki se pojavlja na evropskem prostoru, manj virulentna od podvrste na ameriških tleh, zato se lahko zdravi z antibiotiki in do smrtnih primerov ne bi smelo prihajati.
Tularemijo ali zajčjo mrzlico povzroča bakterija Francisella tularensis, ki se prenaša z živali na človeka (zoonoza). Ne prenaša se s človeka na človeka. Zdravijo jo z antibiotiki. Znaki okužbe so mrzlica, vročina, glavobol, lahko tudi bruhanje, driska in bolečine v trebuhu. Inkubacijska doba je od enega do deset dni, najpogosteje tri do pet dni.
Glede načina okužbe obstaja več oblik tularemije: z razjedo na koži in povečanimi bezgavkami, z vnetjem očesne veznice in povečanimi bezgavkami, pljučna tularemija, septična tularemija (ko bakterije vdrejo v kri). Najpogostejša je oblika z razjedo na koži, ta se na vstopnem mestu okužbe pojavi v nekaj dneh. Spremljajo jo otečene bezgavke v dimljah in pazduhah, ki se lahko zagnojijo. Kožne razjede so najpogostejše na prstih na rokah po delu z okuženimi zajci ter na spodnjih udih, presredku in trupu, na glavi pa, kadar nas na tem mestu z ugrizom okuži klop.
Kadar se vname očesna veznica, je okužba vstopila v oči ob stiku z onesnaženimi prsti, vodo ali zrakom. Pojavijo se solzenje, preobčutljivost na svetlobo, otečene veke, veznica se gnoji. Pljučna tularemija je najhujša oblika okužbe. Nastane pri vdihavanju bacila in s prenosom bacila s krvjo po celem telesu. Ob vročini se pojavijo suh kašelj, bolečina pod prsnico, težko dihanje.
Pri otrocih je pogosta ustno-žrelna tularemija (vstop okužbe skozi usta). Pojavita se hudi vnetji žrela in bezgavk na vratu. Vneti žrelnici imata obloge in razjede.
Kako se okužimo
Človek se okuži ob stiku z okuženo živaljo, ob ugrizu okuženega klopa, z vdihavanjem prahu, v katerem so razpadli iztrebki okuženih živali, z zaužitjem okužene vode ali z okuženimi živili.
Najpogostejši gostitelji bacila so zajci, kunci, voluharji, miši in klopi. Bacil poleg klopov prenašajo še komarji in muhe.
Kako se zaščitimo?
Med zaščitne ukrepe sodijo izogibanje truplom mrtvih ali bolnih živali oz. ustrezna zaščita pri stiku z njimi, uporaba maske pri delu v naravi in čiščenju drvarnic in kleti. Pred okuženimi klopi, muhami in komarji pa se zaščitimo s primerno obleko in uporabo zaščitnih sredstev. Priporočljivo je, da ne pijemo vode, ki ni nadzorovana oz. ustrezno dezinficirana, ter da prostore, kjer shranjujemo hrano, zaščitimo pred mrčesom in glodalci.
