Svetniki so Štrbencu pustili kar precej časa, da je povedal, kaj se je dogajalo 27. septembra, ko je malo pred pol deseto uro zvečer njegova partnerica poklicala v ZD Metlika in prosila, naj zdravnik na domu obišče njenega tasta Silvestra Štrbenca starejšega. »Partnerica se je po večminutnem pogovoru s težavo uspela dogovoriti z medicinsko sestro, da bo sprejela mojo telefonsko številko in da me bo zdravnik dr. Matjaž Rožman čez nekaj minut poklical. Povedal sem mu, da ima oče zaradi šena na levi nogi neznosne bolečine, zaradi katerih ne razume več, kaj mu govorimo, občasno pa zgublja zavest. Zdravnik se je večkrat in na več načinov poskušal izogniti obisku na našem domu. Predlagal je, naj oče vzame lekadol, a ko sem mu rekel, da je popoldne vzel že tri, vendar niso pomagali, mi je odgovoril, da jih lahko vzame šest, sedem ali osem. Potem je predlagal, naj zaužije naklofen, a sem mu povedal, da so mu na urgentnem oddelku Splošne bolnišnice Novo mesto, kjer je bil dopoldne na pregledu, svetovali, naj teh zdravil ne jemlje. Dr. Rožman mi je po telefonu narekoval terapijo za očeta, česar ne bi smel. Zdravnik je tudi večkrat vztrajal, naj pacienta pripeljemo v ZD, a sem mu razložil, da je to zaradi neznosnih bolečin, ki jih ima, nemogoče. Dr. Rožman mi je obljubil, da bodo prišli čez pol ure. Ne vem, zakaj šele čez toliko časa, saj sem izvedel, da ni imel nobenega pacienta, kot pa je pojasnil pozneje, je takrat menda izpolnjeval kartone. Vprašam se, ali so bolj pomembni kartoni ali pacient,« je povedal Silvester Štrbenac mlajši.
ODLOŽENA SLUŠALKA
Ker je Silvestra skrbelo za očetovo zdravje, saj je trpel neznosne muke, je poklical na številko 112, od koder so ga povezali z ZD Metlika. »Predstavil sem se, kaj več pa nisem uspel povedati. Moški glas mi je jezno dejal, zakaj sem klical na 112, in ko sem želel izvedeti, s kom govorim, je odložil slušalko. Kmalu po tem je prišlo k nam reševalno vozilo. Reševalca, ki ga poznam kot Primoža, in dr. Rožmana sem pospremil k očetu, medtem ko je voznik ostal v vozilu. Želel sem izvedeti, kdo je prekinil zvezo, a mi je zdravnik dejal, da nisem imel kaj klicati na 112, če so rekli, da bodo prišli. Odvrnil sem mu, kdo je on, da me bo poučeval in mi narekoval, kdaj in zakaj bom klical na to številko. Povprašat sem šel še šoferja, ki je sedel v reševalnem vozilu, parkiranem na sosedovem dvorišču, in pritrdil je, da se je na telefon oglasil on. Šofer, za katerega sem pozneje izvedel, da je Nikola Radonjić, je nato poklical na 113, dejal, da sem ga fizično napadel, kar seveda ne drži, in prosil za ukrepanje. Reševalec Primož in zdravnik sta mi dala napotke glede očeta, ki sta ga pred tem oskrbela, pozneje pa sem izvedel, da je zdravstveno osebje ob vračanju v Metliko srečalo policiste, ki so se peljali k nam na intervencijo, in jim dejalo, da jim ni treba intervenirati, ker je vse urejeno. Kljub temu so me policisti zaslišali doma, nato pa sem odšel še na policijsko postajo v Metliko, ker sem želel, da o dogodku napišejo zapisnik,« se je dogodkov izpred meseca in pol spominjal Štrbenac.
V prvi polovici oktobra je Silvester Štrbenac mlajši pristal na soočenje v ZD Metlika, kamor so ga poklicali, preden je sam sploh kaj ukrepal. »Vprašali so me, kaj želim, da bi mi bilo zadoščeno. Na soočenju sem predlagal tri pogoje, in sicer, da zdravnik prizna napako in se pisno opraviči mojemu očetu, da Radonjić pošlje pisno izjavo na Policijsko upravo Novo mesto ter na Policijski postaji Črnomelj in Metlika, da je govoril laži glede mojega fizičnega napada nanj, ter da želim dopise obeh videti, preden jih bosta poslala naprej. Če bi to uresničili, ne bi podal pritožbe zoper ZD Metlika. O vsem smo se dogovorili in si segli v roke. Prosili so me tudi, naj vse o dogajanju ostane za zidovi ZD Metlika, s čimer sem se strinjal. A pozneje sem ugotovil, da se ni zgodilo tako, kot smo se dogovorili,« je povedal Silvester.
Štrbenac mlajši je sredi oktobra pri varuhinji pacientovih pravic Zlati Rebolj podal prijavo zaradi domnevno kršenih pacientovih pravic v ZD Metlika. Kot je v zahtevi za prvo obravnavo zapisala Reboljeva, so bile pacientu domnevno kršene pravica do primerne, varne in kakovostne zdravstvene oskrbe, do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev ter pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi. Štrbenac mlajši je poslal dopis tudi na občino, da bi občinarji ukrepali. Z občine so v ZD poslali zahtevo za obrazložitev dogodka. Iz zapisa, ki so ga iz ZD Metlika posredovali na občino in pod katerim je podpisana direktorica ZD Duška Vukšinič, je razvidno, da je bilo v primeru Štrbenca sprejetih več ukrepov. Opravili so izredni strokovni nadzor, sklicali širši kolegij zdravstvenih delavcev, na katerem so obravnavali zadevo, reševalcu pa izdali opomin zaradi neprimerne komunikacije. Vukšiničeva je zapisala še, da iz rezultatov izrednega strokovnega nadzora izhaja, da je bila Silvestru Štrbencu starejšemu omogočena pravočasna in pravilna medicinska pomoč in da pri tem ni bila storjena nobena strokovna napaka.
OBRAVNAVA Z VARUHINJO PACIENTOVIH PRAVIC
Silvester Štrbenac mlajši je podal kazensko ovadbo zoper reševalca Nikolo Radonjića zaradi opustitve dolžnega ravnanja in krive prijave ter zoper direktorico ZD Metlika Duško Vukšinič zaradi neresničnih izjav in trditev ter osramotitve pred javnostjo. Pred tednom dni so imeli prvo obravnavo z varuhinjo pacientovih pravic. Ugotovili so številne nepravilnosti pri ravnanju reševalca, zdravnika in ZD Metlika kakor tudi sum storitve domnevnih kaznivih dejanj. Če bi uresničili pogoje, o katerih so se dogovorili varuhinja in predstavniki ZD, je bil Štrbenac mlajši pripravljen umakniti ovadbe in ne bi sprožil nadaljnjih postopkov. »A ko sem prebral zapisnik o izrednem notranjem strokovnem nadzoru, sem bil zgrožen, osramočen, prizadet in oškodovan. V njem med drugim piše, da je zdravnik dejal, da se je v naši hiši zaradi mene počutil ogroženega, da je bil na nevarnem območju, da sem ga skoraj stisnil ob zid in da sem žalil vso dežurno ekipo. Zato sem dejal, da preklicujem vse, kar smo se dogovorili v navzočnosti varuhinje.«
