Zdi se, da Urban in Jasmina vse počneta z neverjetno lahkoto – vodita tekaške treninge, pripravljata predavanja in delavnice, na katerih ju spremljajo njuni štirje otroci: 14-letna Tajda, 6-letni Oskar, tri in pol leta stara Sofija in najmlajši, mesec in pol star Julij, ki je bil z mamico že na treh tekmah: na istrskem maratonu, na Brionih in pred kratkim v Dubrovniku, kjer je Jasmina z vozičkom tekla na 21-kilometrski progi, vmes pa še dojila. Vse to je počela z nalezljivim širokim nasmehom. Oba z Urbanom sta kljub vrtincu obveznosti povsem umirjena, takšni so tudi njuni otroci. Posebej za Zarjo sta razkrila, kako jim to uspeva.
Urban, ki prihaja iz Prebolda, je že od malega tesno povezan s športom. Ta energični moški nikoli ni zdržal dolgo pri miru, zato je bil študij na Fakulteti za šport logična izbira, obenem pa je še delal kot atletski trener. »Všeč mi je bilo vse, kar je povezano s športom. Z veseljem sem si obul tekaške copate in šel teč,« pripoveduje. Podobno je bilo tudi pred dvanajstimi leti, ko se je z bratom in bratrancem udeležil ljubljanskega maratona. Naslednji dan, v ponedeljek, so šli za hitrejšo regeneracijo še v savno.
Vroča ljubezen
Nenadoma je ostrmel, ko so vstopila tri luštna dekleta, ena od njih je bila Jasmina. »Zdelo se mi je povsem logično, da so tudi one tekle in so prišle na regeneracijo. Zbral sem pogum in vprašal Jasmino, ali je tudi ona tekla. Kot iz topa je izstrelila, da ne, da pa naslednje leto zagotovo namerava teči na maratonu,« se spominja. Jasmina dodaja, da jo je povsem uročil: »Lahko bi me vprašal, ali bom šla na Mount Everest, pa bi mu odvrnila, kje se pa lahko prijavim,« se smeji lepa Primorka, ki je prej le redko obula športne copate. Še največkrat je šla na Ljubljanski grad ali Golovec, saj je družboslovka, ki je magistrirala iz antropologije.
Nedolžno srečanje v savni se je razvilo v ljubezen, ki je z leti še močnejša in trdnejša. »Všeč mi je bila na prvi pogled. Bilo je kot v filmu, ko srečaš osebo, se začneš z njo pogovarjati, nato pa od stavka do stavka bolj veš, kako sta si blizu, da nikoli prej nisi srečal nikogar, ki bi ti bil bliže. Najprej sva postala najboljša prijatelja. Veliko sva se pogovarjala, iz tega so počasi nastali Urbani tekači. Tako sem združil svojo željo po aktivnosti z ljubeznijo do teka in druženjem. Idealna kombinacija, pa še z Jasmino sem lahko bil! Štiri leta sva bila najboljša prijatelja, bilo pa je očitno, da sva si všeč. S tekaškimi dogodki in maratoni sva postala par. Tekla sva in se pogovarjala. Spotoma je nastal še najin posel, za katerega sva zelo hvaležna. Jasmino sem sicer spoznal že prej – zapomnil sem si jo kot luštno punco, ki je v mladosti delala na toboganu v Portorožu, pozneje pa je v sosednji blok hodila inštruirat. Šele tretje srečanje v savni je bilo usodno,« se smeji Urban. Kmalu bosta praznovala sedmo obletnico poroke.
Tekaški otroci
Urbanov in Jasminin nasvet za akcijo:
Ljudi, ki so negativni in tarnajo, bi povabila na tek. Živimo v okoliščinah, ko je preveč priložnosti za udejanjanje lenobe. Lenoba je, evolucijsko gledano, naša rešiteljica, saj je v časih pomanjkanja omogočala varčevanje z energijo. Ljudje so milijone let živeli v simbiozi z rednim gibanjem, ko so se bojevali za preživetje. Temu se je prilagodilo tudi naše telo. Zadnjih 50 let pa živimo v izobilju, a telo ne zna delovati zdravo brez rednega gibanja. Ljudje dojemajo tek kot mučenje in tekmovanje. Če se ga pravilno lotimo, je lahko prijazen. Zato pripravljam brezplačne treninge, ko ni osnovni motiv napredek, temveč uživanje v gibanju. Ko se človek nauči tega, mu je gibanje v veselje.
Jasmina je v njun zakon pripeljala hčerko Tajdo, devet mesecev po poroki se je rodil najprej Oskar, nato Sofija, pred dvema mesecema pa še Julij. Otroci so tesno povezani s tekom. »Tekla sem tudi noseča. Najprej sem se ustavila pri Oskarju, nato pa čedalje pozneje. Sofijo sem rodila tri dni po ljubljanskem maratonu, na katerem sem šla na 21 kilometrov, tekla pa sem tudi že nekaj dni po Julijevem rojstvu,« pravi Jasmina in dodaja, da ji je v veselje imeti tako številno družino. Zdi se, da pri njima vse poteka lahkotno in brez težav.
»Najini dnevi so zelo pestri, vsak dan je drugačen. Poskušava se prilagajati otrokom. Dan začnemo s skupnim zajtrkom, nato gre Tajda v šolo, mlajša odpeljeva v vrtec in greva na kavo, da si oddahneva, prebereva časopis in se dogovoriva, kaj morava (po)storiti. Naučila sva se dobro načrtovati čas. Tako mi uspe enkrat na teden na angleščino s prijateljico, greva na masažo in pevske vaje, Jasmina pa ima po novem še trebušni ples in pilates,« pripoveduje Urban. Vsak teden jim uspe obiskati knjižnico, pogosto gresta v kino, gledališče in na druge kulturne prireditve. Obenem pa vsak končuje še svojo drugo knjigo; Jasmina zgodbo o tekačici Kazimiri Lužnik, Uran pa priročnik o teku – TEK – tako enostavno koristen. Ob popoldnevih Urban dvakrat na teden vodi tekaške skupine, obenem pa pripravlja še tekaške delavnice za podjetja, delavnice za zdravje hrbtenice in predavanja o koristnosti gibanja za naše zdravje. »Ljudem poskušam približati gibanje, da začutijo, da so lahko hvaležni, da se lahko gibamo, kar nam je lahko v veliko veselje« pravi.
Brez televizije
Na porodniškem dopustu mnogo mam tarna nad utrujenostjo, Jasmina pa kar prekipeva od energije. »Tokrat sem začela najhitreje teči, dva tedna po porodu. Z vsakim otrokom začnem prej in se laže vrnem nazaj. Julij je zelo priden dojenček, spi celo noč. Zbudi se le toliko, da ga podojim, nato pa spet zaspi. Tako sem kljub številnim obveznostim precej spočita. Oba z Urbanom sva učinkovita. Ko on reče, akcija, gremo in naredimo, kar je treba narediti. Fino je narediti še kaj več, kot je treba. Tako se počutiš, da si še bolje izkoristil dan,« je zadovoljna. Živijo v najožjem središču Ljubljane in se po vseh opravkih podajajo peš ali s kolesom. Tudi v dežju. Takrat si nadenejo pelerine, pa gre. Zdaj komaj čakajo, da bo Julij dopolnil pol leta, da bodo spet lahko bolj kolesarili. Imajo tudi avto – kombi za devet oseb, ki se ga trudijo čez teden ne uporabljati. »Fino je sprejemati to, kar ti življenje ponuja. Živimo brez televizije, midva sva vegana, otroci so v vrtcu in šoli vegetarijanci, vendar poskrbiva, da dobijo vso hrano, ki jo potrebujejo,« pravi Jasmina in dodaja, da je skrivnost njene energije tudi v tem, ker pazi, da je hrano, ki ji daje energijo, ne pa takšne, ki bi ji jo odvzemala.
Urban in Jasmina veliko časa preživita skupaj. »Malo za šalo, malo zares pravim, da je imeti Jasmino tako, kot da bi vsak dan zadel na lotu. Moja sodelavka je tudi moja ljubica, delam to, kar je moj hobi, pa še otroci so lahko poleg. Vsi smo vključeni na sproščen način,« razlaga. Vsi Praprotnikovi otroci rastejo s tekom, spremljajo starše na tekaških potepanjih po Slovenji in tujini. Zakonca sta v supergah spoznala veliko slovenskih mest, jih pristneje odkrila, kot bi jih iz avtomobila, in se še bolj povezala z domačini. Ideja za to se je porodila, ko sta razmišljala, kako združiti odkrivanje novih krajev in spoznavanje ljudi z gibanjem. Enkrat na mesec se dobijo v nekem kraju v Sloveniji in odkrivajo, v kako čudoviti deželi živimo. »Povežemo se z domačini, ki nam pokažejo nove tekaške poti. Vedno imamo dve skupini, lažjo in težavnejšo, po družabnem teku pa še skupaj kosimo in imamo kakšno predavanje ali pa si še kaj ogledamo. Ne bi si mislila, da je Slovenija tako lepa, če ne je bi dobršen del že pretekli. Tako smo šli iz Ljubljane na Bled, v Koper, Logarsko dolino, Trst, Piran ... Teh potepanj se veseliva vedno znova,« pripovedujeta zakonca. Na potovanja s seboj vzamejo še starše in varuško.
Urban je trener, ki zna vsakemu priljubiti tek, tudi številnim tistim, ki pravijo, da tek ni zanje, da ga sovražijo, da se nočejo na smrt izčrpavati. »Veliko ljudem so v šoli priskutili tek, nato dolga leta niso tekli, pri 30, 40 ali še pozneje pa si želijo spet nekaj narediti zase in začnejo teči. Pri meni to delamo tako, da izmenjujemo tek in hojo. Tako človek lahko preteče najmanj dvakrat toliko kot sicer. Nikoli ne gledamo na uro, temveč tečemo človeku prijazno. Izmenjaje tečemo in hodimo,« razlaga svojo uspešno metodo.
Včasih tudi v visokih petah
»Urbana ne bom nikoli dohitela, všeč mi je, da je hitrejši od mene. Srečna in hvaležna sem, da je tek del našega življenja. Pomaga mi, da lepše in lažje živim. Daje mi priložnost za nove zorne kote in mi polni baterije. Če ne bi tekla, se ne bi mogla toliko družiti. Saj veste, kako je, ko se s prijateljico mesec dni dogovarjata za kavo, na koncu pa sta obe zasedeni in odpade. Vnaprej določenih treningov nikoli ne odpoveš. Bili bi dosti bolj osamljeni, če ne bi tekli,« pravi Jasmina, ki je sicer večino časa v supergah, vendar od časa do časa obuje tudi čevlje z visoko peto, poleti pa prisega na sandale in balerinke.
Da Praprotnikovi niso čisto običajna družina, pove tudi to, da ima Jasminina hči Tajda iz prve zveze kar pet polsester in polbratov. Naključje je hotelo, da se je najprej v postojnski porodnišnici rodil Julij, ki ga je Tajda s svojim očetom in njegovo nosečo partnerko prišla obiskat. Ko je Jasmina z dojenčkom odhajala domov, pa so popadki zagrabili partnerico Tajdinega očeta, tako da je rodila v isti sobi, na isti porodni postelji in z isto babico kot Jasmina. Seveda so vrnili obisk. Tajda že dolgo živi teden dni pri mami, teden dni pa pri očetu, le da je zdaj pri obeh obkrožena z otroki. »Otrok sva iskreno vesela, otroci naju pomlajujejo. Ali bo še kakšen? Nikoli ne veš,« sta vsa vesela še dejala Jasmina in Urban in odhitela novim (tekaškim) dogodivščinam naproti.
