Profimedia

V senci sprejete novele zakona o zdravstveni dejavnosti se na stežaj odpirajo vrata za še en prelomen zakon, ki je že v celotnem procesu nastajanja doživljal oster odziv zdravstvene stroke. To je predlog zakona o psihoterapiji, ki je nedavno dobil zeleno luč vlade. Delodajalci so že v okviru ekonomsko-socialnega sveta nasprotovali določilu o ustanovitvi psihoterapevtske zbornice, a to ni edini kamen spotike v zakonu, ki bi prvič uredil področje psihoterapije pri nas. Samo v dvomesečni javni razpravi osnutka zakona, ki se je iztekla konec lanskega avgusta, so na ministrstvu za zdravje prejeli 485 pripomb.

Združenja kliničnih psihologov, psihiatrov, strokovni kolegiji, psihiatrični in številni javni zdravstveni zavodi, med njimi soboški zdravstveni dom, so v skupnih stališčih večkrat opozorili na pasti zakona, ki bi lahko vodile v »hude zdravstvene zaplete pacientov«. Kot pravi klinična psihologinja in vodja kliničnopsihološke ambulante v murskosoboškem zdravstvenem domu Renata Kos Berlak, kljub zagotovilom ministrstva ni bila opravljena skrbna analiza stanja in potreb, opuščeno je bilo tudi odgovorno ravnanje s finančnimi, kadrovskimi in sistemskimi viri. Po njenem mnenju so bili pri pripravi zakona strokovni argumenti večkrat v celoti spregledani, dialog pa onemogočen.

Nataša Juhnov

Ločiti od zdravstva

Ministrstvo zakon utemeljuje s potrebo po večji dostopnosti psihoterapevtske pomoči. Psihoterapijo želi vključiti v različne sfere družbe – šolstvo, domove za starejše, centre za socialno delo, pravosodje, celo vojsko. Eden ključnih argumentov je potreba po ureditvi doslej neurejenega področja. Predlog zato predvideva ustanovitev Psihoterapevtske zbornice Slovenije, ki bi izdajala licence, vodila register psihoterapevtov in nadzorovala delo. A stroka opozarja: pravni status zbornice je nejasen, merila za pridobitev licence pa razpršena.

Kos Berlakova največjo nevarnost predloga zakona vidi ravno v uvedbi novega poklica – psihoterapevta, za katerega pa ni treba dosegati minimalnih standardov, sicer zahtevanih za vse druge poklice v zdravstvu. »Predlog zakona nedopustno niža standarde, saj bi ta zdravstveni poklic omogočal izvajanje psihoterapije kot oblike zdravljenja posameznikom z izobrazbo katere koli fakultetne smeri, torej tudi brez zdravstvene izobrazbe, kar je strokovno in etično nesprejemljivo in ogroža zdravje posameznikov,« je jasna prekmurska klinična psihologinja. Kot dodatno nevarnost navaja, da zakon psihoterapevtsko dejavnost kot zdravstveno dejavnost uvaja na področjih vzgoje in izobraževanja ter socialnega varstva in zanjo predvideva financiranje iz proračuna, kar ne velja za nobeno drugo zdravstveno dejavnost.

bodisprememba.si

Po novem bi bilo omogočeno zagotavljanje psihoterapevtskih storitev znotraj javnega zdravstvenega sistema tudi teologom, ekonomistom, gradbenikom, pravnikom, pedagogom. Skratka posameznikom, ki zaradi pomanjkanja znanja in kliničnih izkušenj, poudarja Kos Berlakova, ne morejo ustrezno nadomestiti pomanjkanja strokovnjakov, temveč lahko naredijo več škode kot koristi.

»Psihoterapijo v javnem zdravstvu je treba strogo ločiti od svetovanja zunaj javnega zdravstvenega sistema, da bodo ljudje razumeli, h komu prihajajo po pomoč – je to zdravstveni strokovnjak z ustrezno izobrazbo ali je to posameznik, ki se je predhodno izobrazil na področju gradbeništva in potem odločil, da bo svetoval ljudem v stiski,« pojasni Kos Berlakova, ki meni, da je področje psihoterapije kot metode zdravljenja duševnih in vedenjskih motenj znotraj zdravstva že sedaj natančno urejeno po področni zdravstveni zakonodaji. Dejavnost, o kateri govori predlog zakona, pa se lahko, kot navede, poimenuje denimo psihosocialno svetovanje in se dovoli zunaj zdravstva.

Sprejetje zakona bo imelo tudi znatne posledice za proračun. Samo za delovanje psihoterapevtske zbornice naj bi v prvih treh letih šlo 160 tisočakov na leto, za zaposlitve psihoterapevtov v okviru institucij javnega sektorja dobrih 612 tisoč evrov na leto. Strošek timov psihoterapevtov pa bo bremenil še finančni načrt Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V letu 2026 naj bi bilo tovrstnih timov 20, v letu 2027 pa bi se število podvojilo, kar bo zdravstveno zavarovalnico obremenilo predvidoma za več kot 2,7 milijona evrov.

Nataša Juhnov

Dober zakon je potreben

A čeprav je strokovni del javnega zdravstva več kot jasen v opozorilih, ima zakon tudi svoje zagovornike v predstavnikih psihoterapevtske stroke, ki ne izhajajo iz medicine. Ti nasprotnikom pogosto očitajo, da branijo svoje privilegije na področju, ki je bistveno širše od medicine. Kos Berlakova zatrjuje, da stroka zakonu ne nasprotuje zaradi ohranjanja lastnega monopola, temveč zaradi nadaljnje primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave pacienta v skladu z medicinsko doktrino, kar je tudi ena izmed pacientovih pravic. »Če pojasnimo zelo konkretno – bi tudi srčnemu kirurgu očitali, da ohranja lasten monopol, če bi se odločno in s strokovnimi argumenti boril proti temu, da operacije na odprtem srcu izvajajo psihologi?« Kos Berlakova priznava, da razume pogosto izraženo kritiko o domnevno pretiranem predpisovanju zdravil brez usmerjenosti v pogovor s pacientom, a da gre praviloma za poenostavljen pogled na zapleteno kritično realnost, kjer morajo biti v ospredju varnost, učinkovitost in strokovna odgovornost.

Profimedia

Tako je, kot navede, za nekatere duševne motnje in težave v duševnem zdravju posameznikov indicirana psihoterapija kot pogovorna metoda zdravljenja, v drugih primerih pa ni indicirana oziroma lahko posameznikom celo škodi. »Tudi antibiotičnega zdravila ne predpišemo vsakemu pacientu s simptomi kašlja,« ponazori in doda, da se žal v praksi prepogosto srečujejo s primeri, ko je denimo posamezniku z diagnozo shizofrenije »psihoterapevt« svetoval, naj opusti jemanje psihiatričnih zdravil, saj da mu bo on pomagal s pogovorom. 

Psihologinja Ines Časar, ki v okviru zasebnega Inštituta za razvoj in inovacije podjetjem ponuja psihološko podporo za zaposlene, pa meni, da potreba po zakonu izhaja iz dejstva, da se psihoterapija v praksi izvaja že dolgo, a brez jasne pravne podlage. To pa pomeni večjo možnost zlorab ter neenotno kakovost storitev.

Osebni arhiv

»Po mojem mnenju bo zakon končno zagotovil nujno potreben red, strokovnost in dostopnost psihoterapevtskih storitev – vendar le, če bo dovolj natančno opredeljen,« poudarja mlada psihologinja, ki kot primer dobre prakse navede Avstrijo, kjer je psihoterapija zakonsko urejena že več kot 30 let. Časarjeva tako poziva k tehtnemu premisleku in strpnemu diskurzu v strokovni javnosti, saj obstaja tveganje, da bi zakon izključil usposobljene posameznike in še podaljšal že tako dolge čakalne vrste v javnem zdravstvu. »Na tej točki vprašanje ni 'za' ali 'proti', ampak 'kako'. Vsi si zakona do neke mere želimo, ampak imamo različne poglede na to, kakšen naj bi bil,« podčrta.

Kako duševno zdravi smo?

Nacionalni inštitut za javno zdravje poudarja, da obstaja močna povezava med depresijo in povečanim tveganjem za srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen in celo rakava obolenja. Že če analiziramo aktualne zdravstvene podatke v soboški občini, ti kažejo, da je duševno zdravje neločljivo povezano z drugimi kazalniki zdravstvenega stanja. Bolniška odsotnost je lani na ravni občine v povprečju trajala kar 27,3 dneva na leto – skoraj 6 dni več od državnega povprečja.

Tudi stopnja bolnišničnih obravnav zaradi srčne kapi in delež uporabnikov zdravil za povišan krvni tlak in srčno bolezen sta nad slovenskim povprečjem, delež oseb s predpisanimi zdravili zaradi duševnih motenj pa je v Pomurju celo najvišji v državi. Stopnja umrljivosti zaradi samomora se je sicer v zadnjih letih tako na ravni države kot regije bistveno znižala, a ne moremo trditi, da problema ni več. Glede na opažanja in več kot dvajsetletne izkušnje tudi Renata Kos Berlak ocenjuje, da je v Pomurju stanje na področju duševnega zdravja nekoliko slabše kot drugod po državi.