Po drugi svetovni vojni je bilo agencijsko delo večinoma prepovedano. Z izjemo držav, kot so ZDA in Velika Britanija, je prevladovalo stališče, da delovna sila ne more biti blago na trgu in da morajo službe zagotavljati javne agencije, ne pa zasebniki, ki bi s tem kovali dobičke. V sedemdesetih letih so agencije po različnih državah začele vlagati tožbe in ustanavljale podjetja, čeprav uradno niso bila dovoljena. Leta 1962 je tako na primer v Nemčiji začel delovati Adecco, ki je danes največji zaposlovalec prek agencijskega dela na svetu. Postopen pritisk prek sodišč je obrodil sadove in sčasoma so agencije pridobivale na pomenu. Kot razlaga Maja Breznik z Mirovnega inštituta: »Z neoliberalnimi spremembami je prišlo tudi do sprememb na trgu delovne sile in legalizacije trgovine z ljudmi. S spremembami je tudi človeško delo postalo blago.« Torej "roba", ki se prodaja na trgu.
Kaj je agencijsko delo?
Pri agencijskem delu zaposleni opravljajo dela prek agencije za druge gospodarske uporabnike. Delavec ima sklenjeno pogodbo z agencijo, vendar dela pri drugem uporabniku (npr. v proizvodnji, pri izvajanju storitev). V tem se razlikuje od klasičnega delovnega razmerja, kjer delavec sklene pogodbo neposredno s tistim, ki mu ponudi delo.
OD PREPOVEDI DO RAZMAHA
V nekaj desetletjih je po svetu od prepovedi agencijskega dela prišlo do njegovega velikega razmaha. Spremembe so sovpadale z upadanjem moči sindikatov in večanjem števila brezposelnih. Ne preseneča, da se v istem obdobju delež plač v primerjavi s profiti vztrajno znižuje. Čeprav večina držav, razen Francije in Velike Britanije, vse do devetdesetih let ni dovoljevala zaposlovanja pri zasebnih agencijah, so z evropsko direktivo leta 2008 agencije postale »legitimen posel«. V slovenskih pravnih predpisih se prvič pojavijo leta 1998 po priporočilu iz Bruslja. Porast agencijskega dela beležimo povsod. V zadnjih letih je opazen trend, da število agencijskih delavcev najbolj narašča v državah, ki imajo višjo gospodarsko rast (na Poljskem, Češkem, Madžarskem).
ŠTEVILO RASTE TUDI PRI NAS
Tudi pri nas se veča število zaposlenih prek agencij. Če je bilo še leta 2005 prek takšne oblike dela zaposlenih le okrog 3200 ljudi, jih je bilo leta 2013 že skoraj 16 tisoč. Njihovo število se je za malenkost zmanjšalo samo takoj po začetku krize leta 2009. Več kot polovica zaposlenih prek agencij dela za določen delovni čas, kar pomeni, da so lahko odpuščeni takoj. Čeprav število tovrstnih zaposlitev pri nas hitro narašča, smo z 1,5 odstotka še vedno pod povprečjem EU pri tovrstnih zaposlitvah. V nasprotju s številom zaposlenih pa se je število uradno registriranih agencij zmanjšalo. Pri nas je trenutno uradno registriranih agencij, ki se ukvarjajo s posredovanjem del, 107. V Ajpesu pa je vpisanih kar 213 družb, ki posredujejo delo, vendar niso uradno registrirane za opravljanje tega posla. Dodatno sta v evidenci vpisani tudi dve tuji posredovalnici, ena iz Slovaške in druga iz Hrvaške.
Formalno so pravice agencijskih delavcev pri nas izenačene z rednimi zaposlitvami.
SPREMEMBE ZAKONODAJE
Njihovo število se je zmanjšalo predvsem zaradi sprememb, s katerimi so želeli zajeziti kršitve pri posredovanju agencijskega dela. Leta 2011 so tako s spremembo določili, da so se morale agencije vpisati v register. Kljub temu se je število tudi kasneje še povečevalo. Zaradi večanja števila agencijskih delavcev je vlada aprila 2013 uvedla še dodatno zaostritev pri kvotah. Agencijski delavci lahko po tem predstavljajo le 25 odstotkov vseh zaposlenih pri uporabniku agencijskega dela. Večjo spremembo pa je prinesla tudi ureditev iz marca 2014, s katero so določili, da morajo agencije za posredovanje agencijskega dela predložiti bančno garancijo v višini 30 tisoč evrov in da v obdobju zadnjih dveh let ne smejo imeti dolgov do delavcev. Obenem je sprememba zakona naložila tudi, da je tisti, ki prek agencijskega dela zaposluje, odgovoren za izplačilo v primerih, ko tega ne stori agencija.
FORMALNO ENAKE PRAVICE REDNO ZAPOSLENIM
Kot pravi Maja Breznik, je Slovenija ena izmed držav, ki ima formalno najbolj urejeno področje agencijskega dela: »Slovenija je šla v izenačevanju pravic agencijskih delavcev in redno zaposlenih najdlje v Evropi. S tem se je prepričalo sindikate, da so po dvajsetih letih podprli evropsko direktivo. Podjetje mora tako agencijskemu delavcu zagotoviti enake delavske pravice in razmere kot redno zaposlenemu. Pripadajo mu enako plačilo in stimulacije za delo, nadomestilo za plačilo prehrane, prevoza do delovnega mesta, dopusta in regresa. Najem prek takšne oblike pa je omejen na leto do največ dveh let. Po tem času mora podjetje delavca redno zaposliti.«
V povprečju so agencijski delavci za primerljiva delovna mesta plačani od 15 do 20 odstotkov manj od redno zaposlenih.
ŠTEVILO URADNIH KRŠITEV RASTE
Uradne evidence kažejo, da je v zadnjih letih odkritih kršitev spet vedno več. Leta 2013 so inšpektorji odkrili 110 kršitev zakona o urejanju trga dela, lani pa so jih zabeležili že 142. Od tega so se skoraj vse kršitve nanašale na to, da je podjetje sprejelo delavce, ne da bi bila agencija vpisana v register oziroma evidenco.
V PRAKSI VELIKO NEZAZNANIH KRŠITEV
Velik problem pa predstavljajo kršitve, ki jih inšpektorat niti ne zazna. Kljub formalno določenim pravicam prihaja do izigravanja in kršenja zakonodaje. Goran Zrnić iz migrantske pisarne pravi, da je število kršitev ogromno in da je inšpektorat dva koraka za neregistriranimi agencijami: »Zakonodaja obstaja, a se ne izvaja. Gre za kršitve, kot so plačevanje na roke, neizplačevanje regresa, neplačane nadure in podobne. Velikokrat delavci ne upajo prijaviti kršitev.« Delavci se namreč bojijo, da bodo v tem primeru izgubili službo in še tiste prihodke, ki jih tako dobijo. Velik problem predstavlja tudi kadrovsko podhranjena inšpekcija, ki ne more kakovostno pregledovati okrog 200 tisoč gospodarskih subjektov. »Takšno število je nemogoče nadzirati. Veljalo bi razmisliti o omejevanju gospodarske svobode,« dodaja Maja Breznik.
NEZADOVOLJIV PREGON
Tudi zakonodajna podlaga za pregon neregistriranih agencij, kjer je največ kršitev, je namreč pomanjkljiva. Inšpektorji pa opozarjajo tudi na inventivne metode, s katerimi se podjetja izogibajo zakonodaji. Največkrat zlasti z večletnim podaljševanjem pogodb za določen delovni čas, ko bi z delavcem že morali skleniti pogodbo za nedoločen čas. Če zaposlovalec krši pravice delavcev, mora inšpektorat sprožiti postopek za njegovo prenehanje, likvidacijo ali stečaj. Inšpektorat pa tega ne počne, ker nima denarja za poplačilo sodnega postopka pri sodišču. Neregistrirane agencije tako za svoje kršitve delavskih pravic največkrat niti ne odgovarjajo.
Največ agencijskih zaposlitev imajo v ZDA in v Aziji, največje število zaposlenih pa dela v storitvenem sektorju. Prek agencijskega dela so večinoma zaposleni mlajši moški. Kar 40 odstotkov vseh agencijskih delavcev po svetu je moških pod 25. letom starosti. Kar 60 odstotkov pa je mlajših od 30 let. Takšen profil delavcev najlažje opravlja zahtevnejša fizična dela v proizvodnji in gradbeništvu, kjer je skupno zaposlena skoraj polovica vseh agencijskih delavcev. V zadnjem času pa se povečuje tudi delež starejših od 50 let, ki se zaposlujejo prek agencijskega dela.
LAŽJE ZLORABE GLEDE PLAČIL
Ker ni znano, koliko agencija zaračunava zaposlovalcem za svoje storitve, je problem tudi z vrednotenjem dela. Agencijski delavec namreč nikoli ne ve, za kolikšno plačilo dela. Ker ne ve, kakšen je strošek njegovega dela, lažje pride do zlorab, ki vodijo do slabšega plačila za enako delo, kot ga opravlja redni delavec. Raziskave kažejo, da so agencijski delavci za enako delo plačani od 15 do 20 odstotkov manj od drugih zaposlenih na enakih delovnih mestih. Nekatera podjetja tako oddajo del storitve ali proizvodnje v najem podizvajalcu, ki s podjetjem sklene pogodbo o sodelovanju. Takšni delavci, ki največkrat prihajajo iz tujine, so večinoma manj plačani, ker ne poznajo zakonodaje, pa jih je tudi lažje izkoriščati. Pogosto imajo lastniki tovrstnih podjetij odprtih več podjetij in delavce selijo iz enega v drugo podjetje. Določena podjetja spravijo v stečaj in nato delavci celo ostanejo brez plačila. Poznani so tovrstni primeri migrantskih delavcev, ki so delali za Vegrad in jim je slednji dolgoval tudi po več deset tisoč evrov. Ker je le en odstotek agencijskih delavcev združen v sindikate, nimajo moči in znanja, da bi se lahko borili za svoje pravice.
PRED LETI PRETRESEL PRIMER ŽITA
Pred leti je slovensko javnost pretresla tudi pogodba agencijskih delavcev, ki so za mizernih 327 evrov bruto na mesec delali za Žito, kar je bilo več kot dvakrat manj od takratnih 763,06 evra bruto, kolikor je kot minimalno plačo določila država. Pogodbe so podpisali s slovaškim podjetjem v slovaščini in jih seveda niso razumeli. Kljub temu pa je zanje veljala slovenska zakonodaja. A kršitev s tem še ni bilo konec. Ena najspornejših zadev se je nanašala tudi na število mesečnih nadur, ki naj bi jih lahko opravili, to je znašalo 250 nadur mesečno, čeprav slovenska zakonodaja določa največ 170 plačanih nadur letno oziroma 230 nadur s soglasjem delavca.
NA ŠKODO DELAVCEV
Postavlja se vprašanje, zakaj država dopušča agencijsko delo. Ker ga zahteva evropska direktiva, ga pravzaprav ne bi mogli ukiniti. Ideja, ki je narekovala njegovo legalizacijo, pa je ta, da naj bi omogočalo hitrejše prehajanje v stanje zaposljivosti. Podjetjem je takšno delo v interesu, ker dobijo cenejšo delovno silo, ki se tudi prilagaja tržnim nihanjem in jim omogoča fleksibilnost. Največ pa pri tem seveda izgubijo delavci. »Agencijske in podobne zaposlitve so učinkovit element ustrahovanja in dvigovanja produktivnosti. Gre za multiplikacijski učinek na trg dela,« razlaga Maja Breznik. Negativni učinki tovrstnih zaposlitev se dolgoročno prelijejo na vse zaposlene. Pritisk konkurenčnosti posledično znižuje plače v vseh panogah, ker je veliko delavcev, ki so pripravljeni delati za manjšo plačo. Fleksibilizacija pa še nadalje odpravlja delavske pravice. Zato ne preseneča, da je vse več zaposlitev, ki ne omogočajo rednih služb. To pa za sabo potegne težave pri najemu kreditov, ustvarjanju družine, nakupu stanovanja in pri vedno več ljudeh tudi vse težje preživetje iz meseca v mesec.
V PRIHODNJE ŠE VEČ FLEKSIBILNIH ZAPOSLITEV
Čeprav so se provizije agencij od osemdesetih let, ko so dosegale kar četrtino plače delavcev, zaradi konkurence zmanjšale, se dobički agencij zaradi povečanega obsega dela večajo. Adecco je na primer lani samo v Sloveniji posloval s čistim dobičkom v višini skoraj 1,2 milijona evrov. V prihodnje pa naj bi agencije poskušale priti tudi do bolj izobraženih kadrov, ker si tam obetajo višje provizije. Breznikova pravi, da jih v prihodnje vidi kot izključne kadrovnike in da se bo delo prek agencij širilo še naprej.
