Arhiv NTRC

Svoje zanimanje do ultramaratonov je odkrila po štiridesetem letu, ko so bili njeni otroci že nekoliko večji. Treningi za naporne preizkušnje so jo vodili po številnih vrhovih. Nato je nastopilo obdobje, ko se ji je zdelo pomembneje, da je čim več časa preživela doma s svojim možem, ki je zbolel zaradi oblike krvnega raka. »Ko življenje človeka prostorsko omeji, korake zamenjajo druge strasti. Takrat so se moje strasti prestavile iz nog v roke,« je pojasnila. Danes neguje obe zanimanji. V toplejših mesecih premaguje dolge razdalje, v hladnejših se prestavi v svojo delavnico in tam napolni svojo dušo. »Vem, da me pri vsem tem podpira mož, ki ga danes žal ni več med nami,« je povedala.

Najprej siporeks, nato stirodur

Ko je bila majhna deklica, je s staršema ob praznikih pod smrečico postavljala papirnate jaslice. Pred desetimi leti se je odločila, da bo za domačo uporabo izdelala jaslice iz siporeksa. Izdelek je pričakovanja družine izpolnil za nekaj let, nato so se ga člani sčasoma naveličali. Nato je dobila idejo za izdelavo jaslic iz stirodurja, materiala, značilnega za gradbeništvo. »Prijateljica mi je dejala, da sem sicer res zelo ustvarjalna, a da dvomi, da bom svojo zamisel uresničila do predbožičnega dne. Njene besede so me še dodatno spodbudile in na koncu mi je uspelo, da smo z družino figurice lahko postavili na nastale stavbe.«

Najprej je iz stirodurja s pomočjo noža z lomljivim rezilom oz. »olfa« noža ustvarila primorsko vasico z različnimi hiškami, morjem. Za sveto družino si je domovanje zamislila v skali. Nato je primorskemu mestu dodajala ulice in stavbe, na primer pekarne, vinske kleti, sušilnice mesa.

Foto: SHERPA

»Izdelava jaslic je podobna gradnji hiše. Posameznih korakov se ne da prehitevati. Najprej je treba končati en del, šele nato se lahko lotiš drugega. Tudi če bi želela zjutraj začeti in zvečer končati, mi ustvarjanje tega preprosto ne dovoli.«

Preberite več v Novem tedniku