»Črep – na tleh je lonček,« je pred kakimi sto leti zapisal Oton Župančič in v naslednji kitici te priljubljene otroške pesmi ponudil rešitev: »Kje si, loncevezec, kodrasti Slovaček? Lonček mi poveži, kupim ti kolaček!«

Franc Hočevar vam za to, da zveže počen ali razbit lonec, ne bo zaračunal niti kolačka, čeprav je eden redkih, ki lahko zase še vedno reče, da je piskrovez, kot se je na Dolenjskem nekoč reklo obrtniku, ki je znal popraviti razbito posodo. Magistru menedžmenta, ki je bil v svoji karieri med drugim direktor ljubljanskega kliničnega centra in svetovalec dveh predsednikov države (Milana Kučana in Danila Türka), bi se najbrž zdelo za malo, da bi za tako popravilo zaračunaval pa tudi povpraševanja po teh storitvah še zdaleč ni toliko, da bi ga to ne vem kako obremenjevalo ali da bi iz tega celo delal kak posel.

Pa vendar se še vedno najdejo ljudje, ki se nočejo posloviti od razbite lončene posode ali pekača. In teh je Franc zelo vesel. Ne le zato, ker to preprosto rad počne, ampak tudi zato, ker se tako ohranjajo stari predmeti, ki bi sicer romali na odpad. »Če kdo potrebuje popravilo počene posode, to z veseljem naredim. Pobrskajo po internetu in me najdejo. Ravno zadnjič je prišla neka ženska s počeno potičnico, ki sem jo zvezal in jo zdaj lahko spet uporablja,« nam pripoveduje v svoji zidanici na Cirniku pri Šentjanžu, vinogradniškem zaselku na meji med sevniško in šentruperško občino.

Franc sicer že vrsto let živi v Ljubljani, pred obveznostmi, ki jih s seboj prinaša visok družbeni položaj in se jim težko izogne v tudi pokoju, pa se rad zateče na Cirnik. Otroštvo je preživel nedaleč stran, v Puščavi, kjer se je osnovnih prijemov vezanja loncev naučil od očeta, ki je bil po poklicu ključavničar. Počel je veliko različnih stvari in med drugim je tudi »piskre flikal,« za kar so še prej, v časih nekdanje Avstro-Ogrske, sicer pogosto skrbeli kar potujoči Romi, kot je bil tisti kodrasti Slovaček iz Župančičeve pesmice. Popravljal je vse vrste loncev – od lončenih in litoželeznih do emajliranih. Na emajlirano posodo je preprosto prikovičil novo zaplato, drugih pa se je lotil z žico. Tudi težke in dragocene litoželezne lonce je reševal na ta način, saj avtogeno varjenje takrat še ni bilo razširjeno. »Če kose pravilno stisneš, lahko popolnoma zatesniš razpoko, da nič ne pušča, saj se žica z vsakim gibom vse bolj zateguje,« pojasnjuje Franc.

Piskrovezi so imeli včasih največ dela tam, kjer je bilo presežkov malo in so se morali ljudje obnašati zelo varčno, kot je to dolgo veljalo za revne in hribovite dolenjske kraje. »Danes bi rekli, da so se ljudje takrat obnašali ekološko, saj se stvari ni metalo stran, ampak se jih je popravljalo. To bomo morali razviti tudi v našem svetu, če se želimo izogniti množici odpadkov in ohraniti vire, ki niso neomejeni. To je mogoče moj prispevek, drobna gesta k temu cilju,« razmišlja Franc, medtem ko se loti vezanja lepega lončenega vodnega vrča. Ta je še cel, a preventivno vezanje loncev včasih ni bilo nič nenavadnega. Za lončeno posodo, ki so jo dajali v peč, je bilo celo priporočljivo, saj je tako ostala v enem kosu tudi takrat, ko bi jo zaradi vročine v peči sicer razgnalo.

Franc je bil star kakih 10 ali 12 let, ko ga je oče naučil osnov piskroveštva. Življenje ga je nato zaneslo na povsem druga pota, a ko človek postaja starejši, pogosto začuti potrebo po ohranjanju in oživljanju stvari iz preteklosti, ne le predmetov, ki jih Franc sicer zbira z veliko strastjo, ampak tudi poklicev.

»V okolici je kar nekaj ljudi, ki še ohranjajo pletarstvo. Marsikdo zna narediti pehar in celo lacajko za krompir, s piskri pa se ni ukvarjal nihče. Osnov me je naučil oče, potem pa sem se tega pred kakimi 20 leti lotil še sam. Najprej sem šel k nekomu, da mi je pokazal nekaj stvari, zdaj pa jaz učim druge. Občasno imam delavnice in kar precej ljudi pride. Kake posebne funkcionalnosti v tem sicer ni, je pa to prijetno druženje, poleg tega pa lahko v lepo zvezanih loncih človek najde tudi kar nekaj estetike,« pripoveduje.

Franc pri svojem delu uporablja navadno železno žico. Tista iz nerjavečega jekla bi počila, bakrena pa je premehka in bi se raztezala. Najboljša je torej tista iz navadnega železa, ki se na loncu prej ali slej tudi namasti, tako da ne rjavi in ostane za vedno. Najraje uporablja milimeter debelo žico, ki pa je v Sloveniji skoraj ni več mogoče dobiti, zato poseže po 1,1-milimetrski, ki je na loncu videti lepše, a jo je težje oblikovati. Razlika 0,1 mm se ne zdi velika, a se pod prsti še kako čuti. Žico namreč prepleta in zateguje z rokami, klešče pa uporablja le za ščipanje in zaključno zategovanje na vrhu posode.

Za lepo povezan lonec potrebuje kaki dve uri. »Je pa včasih boljše, da je vse skupaj videti bolj frfrasto, saj se tako prikažejo zanimivejše oblike. No, žice že pojejo,« zadovoljno pripomni in zabrenka na eno izmed trdno zategnjenih strun, ki se prepletajo okrog vrča. Zvezati zna vsako lončeno posodo, ne glede na obliko, tudi če se je razletela na več kosov. Če je kosov res veliko, je dobro, da se jih najprej nekoliko zlepi skupaj, in se šele potem loti vezanja, sicer pa nobeno lepilo ni potrebno.

Poleg loncev, ki bi sicer končali na smetišču, je Franc pred uničenjem rešil še cel kup drugih starih predmetov. V bližini zidanice stoji 200 let star čebelnjak, ki ga je nekdo v vasi hotel skuriti, pa ga je Franc raje prestavil k sebi. »Osnovna konstrukcija je povsem lesena. Niti enega kovinskega dela ni vseboval,« občudujoče pripomni. V objektih okrog zidanice so shranjeni še kolovrati, trlice, ročni mlini in ogromno drugih reči. Pohvali se z veliko zbirko vinogradniških škarij, tu pa so še štulci, banke, preše, liji in cel kup druge vinogradniške opreme in posodja. Tudi mizarsko delavnico in kmečko kuhinjo izpred stotih let bi brez težav rekonstruiral iz predmetov, ki jih hrani. Vse to namerava enkrat tudi narediti, ko ga le, tako kot številne druge upokojence, ne bi neprestano mučilo pomanjkanje časa.

Članek je bil objavljen v marčevski Živi.