Jure Kljajić

Alenka Jerak je univerzitetna diplomirana pravnica in karierna diplomatka. Že vso kariero je zaposlena na ministrstvu za zunanje zadeve, kot pooblaščena ministrica in namestnica veleposlanikov je delala v Švici, Nemčiji in na Nizozemskem, službovala pa je tudi na Hrvaškem in v Kanadi. Od leta 2019 do pred kratkim, natančneje 1. avgusta, ko se je vrnila v Slovenijo, je bila generalna konzulka na Generalnem konzulatu Republike Slovenije v Clevelandu. Tam je vseh pet let službovanja veliko pozornosti namenjala slovenski skupnosti.

Kakšna je specifika konzulata v Clevelandu?

»Ta generalni konzulat je edino profesionalno diplomatsko-konzularno predstavništvo v mestu Cleveland in v celotni zvezni državi Ohio. S slovenskim veleposlaništvom v Washingtonu si delimo jurisdikcijo, konzulat v Clevelandu je pristojen za tiste zvezne države, kjer je največ slovenske skupnosti, to so Ohio, Wisconsin, Illinois, Michigan, Pensilvanija, Minnesota, Misuri, Indiana, Iowa in Kolorado, medtem ko preostale pokriva veleposlaništvo v Washingtonu. Delo se nanaša na varovanje interesov Slovenije, promocijo, sodelovanje na različnih področjih od gospodarstva, znanosti, športa do kulture in na skrb za slovenske državljane prek konzularnih opravil. In seveda skrb za slovensko skupnost. Posebnost tega generalnega konzulata je prav v tem, da je v Clevelandu, medtem ko so konzulati drugih držav večinoma v Čikagu ali pa v Indiani, Detroitu, Michiganu – naše pa je v tem mestu zaradi slovenske skupnosti, ki je tam največja.«

Kakšna je slovenska skupnost v ZDA v primerjavi z drugimi, ki ste jih spoznali v svoji karieri?

»Zelo drugače je, zelo posebno, zelo zanimivo. Na severovzhodu Ohia živi največja slovenska skupnost, po neformalnih podatkih jih je od 70 do 80 tisoč, pri čemer so všteti že potomci. Generalni konzulat v Clevelandu pokriva prej omenjenih deset zveznih držav, od tega je kar v šestih slovenska skupnost zelo prisotna. Poleg Ohia so to še Illinois, kjer večina skupnosti živi v Lemontu, Indiana, Wisconsin, Pensilvanija, tukaj predvsem v Pittsburghu in Betlehemu, pa potem še v Minnesoti. Lahko rečem, da je ta skupnost živa, aktivna, seveda pa se srečuje tako kot vse etnične skupnosti po svetu in kot slovenska skupnost v vseh državah sveta s problemi. To je predvsem, da se članstvo v slovenskih društvih, združenjih, klubih stara, zgradbe so stare, treba jih je popraviti, za kar ni denarja, ker ni toliko članov in prihodkov od članarin. Če je prisotno še slabo upravljanje, je že problem.
Največji problem pa so mladi. Vsa društva, cerkve, institucije, šole se spopadajo s problemom pridobivanja mladih. Morate vedeti, da so se tudi tam tako kot drugod po svetu razmere v zadnjih desetletjih zelo spremenile in aktivnosti, ki so jih društva imela prej, niso niti več potrebne. Govorim o raznih dobrodelnih akcijah, plesih, loterijah … Potrebe mladih so drugačne. Ko sem leta 2019 prišla v Cleveland, je bila že več kot polovica institucij zaprta. Samo v Clevelandu je bilo 18 slovenskih domov, danes sta aktivna samo še dva. Tretji, bistro Harbor, se še komaj preživlja in mislimo, da več ne bo dolgo. Je pa zelo aktiven osrednji slovenski dom, kjer organizirajo večje prireditve, kot so kurentovanje in Slovenski dnevi v Clevelandu.«

Jure Kljajić

Kako pa je s slovenskimi cerkvami?

»Enako. Cleveland z okolico je imel šest katoliških cerkva, trenutno sta samo še dve. Ti sta sicer finančno stabilni in imata slovenske duhovnike. Težave pa so tudi v sobotnih šolah slovenskega jezika, ki potekajo v organizaciji cerkve, seveda s pomočjo Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik in urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Včasih je te obiskovalo po 800, 900 otrok, danes jih še kakšnih 25, 30. Pri tem moram res pohvaliti omenjeni urad, ker če oni ne bi prepoznali pomena in finančno pomagali, dejavnosti večine teh institucij in projektov več ne bi bilo. In še en velik izziv ima slovenska skupnost: sodelovanje. Po moji oceni institucije premalo sodelujejo med seboj, pa tudi medgeneracijskega sodelovanja je premalo. Starejši, ki so postavili npr. neki klub ali društvo, ga težko dajo iz rok, ker se bojijo, kaj se bo z njim zgodilo. Nekateri se zavedajo, nekateri pa še zmeraj ne, da je treba mlade pridobiti, ne samo da bodo pomagali pri dogodkih, treba jim je prepustiti odločanje in da sami kreirajo pobude, da sami izpeljejo kake projekte. Ponekod se tega dogaja več, ponekod manj, ampak mislim, da smo na splošno na dobri poti.
Razlog je v tem, kar imamo srečo, da je še posebej v Ameriki v zadnjem času trend iskanja korenin. Svoje korenine je sedaj začela iskati srednja generacija slovenske skupnosti, ki ne govori slovensko, morda pozna kakšen običaj, to pa je vse. Trend ni prisoten samo v slovenski skupnosti, ampak na splošno v vseh etničnih skupnostih. V Minnesoti smo denimo zato ohranili dva narodna doma, tudi v Indiani je dom propadal, pa je ob podpori urada dom prevzela srednja generacija in sedaj živi. Imajo nove ideje, organizirajo dogodke … Denar za vzdrževanje narodnega doma so denimo začeli zbirati s peko in prodajo potic. Ljudje, tudi Američani, zdaj že vedo, da so dobre, in zdajle že naročajo potice za božič. Tudi sama sem dvakrat pomagala pri peki. Treba je pokazati dobro voljo in pomoč tudi na tak način. Sicer pa je imel naš konzulat vedno odprta vrata, za kar koli so potrebovali. Ko sem avgusta odhajala, sem videla, da so bili zelo hvaležni – da se ne čutijo pozabljene.«

Bili ste tudi ena tistih v »prvi bojni črti«, ko se je v Betlehemu zapirala slovenska evangeličansko-luteranska cerkev sv. Ivana in je bilo treba organizirati transport predmetov in dokumentov iz ZDA v Slovenijo. Zakaj je sploh prišlo do zaprtja?

»Mi smo ob pogovoru s tamkajšnjimi Slovenci, Prekmurci že kar nekaj časa slutili, da namerava škofija združiti več cerkev. Stvar je v tem, da morajo cerkve napolniti proračunske luknje. Kriteriji so število vernikov, domači župnik, kako bogata je župnija, in kakor hitro se ti parametri znižujejo, že škofije razmišljajo o zapiranju oziroma združevanju cerkev. So pa cerkve kulturna dediščina, v začetku 20. stoletja, ko so prekmurski Slovenci šele prišli v ZDA, je bila ta cerkev edini kraj ne samo za bogoslužje v prekmurščini, ampak tudi za ohranjanje jezika, druženje. Imela je širši pomen, ni šlo samo za duhovno oskrbo in bogoslužje. Enak problem ima katoliška cerkev sv. Jožefa v Betlehemu. Zaprta je od leta 2008, po pritožbi faranov v Vatikan so sicer dobili predkupno pravico in cerkev odkupili, a kaj ko je treba dva milijona nameniti za obnovo strehe, tega denarja pa nimajo …

Tako da interes, da bi se cerkve ohranile, obstaja.

»Ja in ne. Ni dosti ljudi. Če govoriva konkretno o Betlehemu – to je bilo jeklarsko mesto, ljudje so tja prihajali zaradi dela. Ko je industrijska doba minila, so se morali ljudje, dejavnosti prestrukturirati, s tem pa je prišlo do preseljevanja. V Ameriki ni nič sentimentalnosti, ljudje se vse življenje selijo, gredo za službo. Faranov cerkve sv. Ivana je okrog 40, 50 in povprečno so stari 75 let. Sreča pa je, da sta Murska Sobota in Betlehem pobrateni mesti. Zato je tudi prišlo do pobude in kasneje realizacije, da se kulturna dediščina te skupnosti, cerkve prenese v Slovenijo. Stavbo cerkve so torej prodali, kupila jo je Univerza Lehigh, ki se je zavezala ohraniti cerkev kot kulturno dediščino in galerijski prostor. Skupnost pa se je zdaj s še dvema cerkvama združila v cerkev sv. Trojice.«

Maja Hajdinjak

Je bilo med tamkajšnjo slovensko skupnostjo ob tem kaj skepticizma?

»Malo ga je bilo, spraševali so, zakaj jim hočemo vse to vzeti in odpeljati. Pa sem jim razložila, da so stari od 75 do 85 let, in če se teh stvari ne bo dalo nekam v hrambo, se bodo izgubile, uničile, vrgle stran. Na tak način pa se zagotovi trajna hramba v pristojni instituciji. Med predmeti, ki smo jih prepeljali v Slovenijo, so tudi zapisniki, ki razkrivajo življenje in delo teh Prekmurcev, zato je pomembno, da se stvari ohranijo tudi za kakšno kasnejše raziskovalno delo o tej skupnosti. Je bil pa transport kar velik zalogaj. Krstni kamen ima 300 kilogramov in sprva res nismo vedeli, kako ga bomo spravili v Slovenijo. Cerkev se je prodala 1. junija 2023 in stvari za čas do transporta nismo imeli kam dati. Prostor nam je v prizidku svoje hiše nato odstopil gospod Jim Novak, transport nam je uspelo zagotoviti spomladi letos. Težava je bila v tem, da je bilo za ta kamen treba izdelati škatlo, poleg tega so vse velike kontejnerske družbe oddaljene od Betlehema. Tako smo v tistem času poklicali številne agencije in podjetja in končno dobili eno, ki je ocenilo stroške, te smo nato posredovali v Ljubljano, kjer so bili v uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu spet zelo velikodušni in stvar finančno podprli. Veliko časa in energije je šlo, ampak je bilo vredno. Saj delaš za svojo domovino.«

Je skupnost potem to tudi sprejela?

»Ja, so tudi pomagali pakirati, sploh nekaj posameznikov se je zelo angažiralo.«

Se identificirajo kot Slovenci ali kot Prekmurci?

»Absolutno Prekmurci! So tudi Slovenci, ampak najprej so Prekmurci, ker tudi 'gučijo' in pripravljajo prekmurske jedi. Je pa tukaj bil dolgo prisoten problem, konkretno pri evangeličanski skupnosti, ker zaradi vpliva madžarskih duhovnikov še pred nekaj desetletji sploh niso vedeli, da so Slovenci. Bili so prepričani, da so seveda Prekmurci, ampak da so Vendi. Da se je to spremenilo, ima največje zasluge Stephen Antalics. To so travme, tukaj gre za narodno identiteto, oni so bili prepričani, da so del Madžarske. To je tako, kot da verjameš, da je nekdo tvoj biološki oče, potem pa se izkaže, da je to nekdo drug. Nekateri sploh niso želeli govoriti o tem … Naj pa tukaj povem, da je Betlehem mesto, ki še praznuje dan državnosti z dvigom slovenske zastave pred mestno hišo. Tukaj je bil še do nedavnega tudi župan s slovenskimi koreninami. Zdaj je novi in ga to več toliko ne zanima, vedno na ta dogodek pošlje svojega predstavnika … Tako da se tudi to spreminja.«

Maja Hajdinjak

Kako vi vidite prihodnost slovenske skupnosti v Ameriki?

»Težko reči. Če se bodo znali povezovati, združevati in sodelovati, pridobiti mlade in jih ohraniti, kar kaže trenutni trend, je prihodnost svetla. Ameriški Slovenci se gotovo ne bodo vračali v domovino, ne glede na dejavnosti urada, tako kot poznamo primere iz Latinske Amerike, zato ker gre Američanom za zdaj še dobro. Drugi dejavnik pa je, da imajo v Ameriki družine. Poznam sicer nekaj primerov, ki so kupili hišo ali stanovanje v Sloveniji, ti si organizirajo življenje tako, da pol leta živijo tu, pol leta v Ameriki. Tega je nekaj, ne bo pa tega množično. Sicer pa lahko aktivnosti s prevzemom srednje generacije, ki je bolj prilagojena sedanjim razmeram, novostim, skupnost živi še dolgo. Samo treba je biti odprt in sodelovati.
Moj moto v času dela v Clevelandu, ki smo ga stalno ponavljali, je bil 'Tu smo za vas in zaradi vas'. Pa to ni mišljeno jaz kot generalna konzulka, to ni mišljen konzulat, ampak matična država Slovenija. Zdi se mi prav, da jim vedno znova povemo, da si želimo sodelovanja, da oni niso za nas tam nekje pozabljeni. To navsezadnje dokazuje tudi urad s sofinanciranjem slovenskih šol, učbenikov, projektov …«

Če pogledate nazaj, ste zadovoljni s svojim delom v Ameriki?

»Absolutno. Mislim, da smo veliko premaknili, in to na več področjih. Kot prvo se mi zdi zelo pomembno, da smo z velikim angažmajem, z veliko časa in energije na horizont ameriškega srednjega zahoda spravili Slovenijo kot pomembno državo z vidika, da je moderna, napredna, skratka vse to, kar propagiramo v Evropi. Američani niso mogli verjeti, kaj vse imamo na področju umetne inteligence, zelene tehnologije, pa krožno gospodarstvo … Druga stvar, ki smo ji posvetili največ časa, je slovenska skupnost in izzivi, ki sem jih že naštela. Uvedli smo veliko novih projektov. Sama sem najbolj ponosna na Slovenske dneve v Clevelandu. Z njimi sem hotela pokazati, da ima Slovenija kaj pokazati tudi na kulturnem področju. Gostili smo različne glasbenike, igralce, skupine, predvsem tiste Slovence, ki živijo in ustvarjajo v Ameriki. Na Slovenskih dnevih smo imeli zmeraj en večer posvečen glasbi, pa filmu, gledališču, iz Slovenije smo pripeljali razstavo … Očitno se je projekt izkazal kot dobra praksa, saj so jo kopirali tudi kolegi na drugih diplomatskih in konzularnih predstavništvih (smeh).
Še en projekt moram posebej omeniti – čebele. Gre za lep projekt in velik uspeh Slovenije na področju čebelje diplomacije, združili smo svetovni dan čebel, dan sajenja medovitih rastlin in za šole še medeni zajtrk. Naj povem, da smo letos maja gostili 800 otrok, 11 šol, sodelovalo je 30 čebelarjev prostovoljcev in še 45 drugih prostovoljcev. Novembra pa hodimo na šole in predavamo o pomenu zdrave in varne hrane. Ko smo leta 2020 začeli ta projekt, jih je veliko prvič jedlo med na kruhu namesto tistega 'jama', ki je itak sam sladkor. Američani ne samo da jedo nekakovostno hrano, ampak niti nimajo odnosa do obrokov, sploh ne mladi. Vesela sem, da so tudi ameriški učitelji in čebelarji z velikim entuziazmom pristopili in sponzorirali ta projekt. No, drugo leto bomo za čebelarje iz Amerike organizirali strokovno ekskurzijo v Slovenijo.«

Maja Hajdinjak