Damjana Nemeš

»Ni bila težka odločitev iti v te kraje, saj sem v otroštvu veliko časa preživela pri teti v Žepovcih. Že kot najstnica sem vedela, da bom živela nekje na podeželju. Tu se res dobro počutim in odločitev, da tu ostanem in se postaram, je bila prava,« poudarja sogovornica. Lokal v središču Ljutomera je odprla 19. januarja 2019. Domačini so jo sprejeli zelo dobro, vendar z nekaj zadržanosti, pravi. Svojo dejavnost je namreč začela v prostorih, kjer je bila nekoč znana slaščičarna Škrajnar, zato se je morala s svojim delom in ponudbo še bolj izkazati. Sedaj se k njej vračajo gostje, ki tako kot ona radi uživajo v pridihu narave, ki ga z zelenjem in ročno izdelanim lesenim pohištvom ponuja zunanja terasa, ali pa se usedejo v notranjost lokala, kjer ob številnih knjigah, ki krasijo lesene police, srkajo dobro kavo.

Damjana Nemeš

Kasteličeva, ki je po izobrazbi cvetličarka in ljubiteljsko navdušena ribička, se je s peko slaščic začela ukvarjati že v zgodnji mladosti, z odraščanjem pa je ta strast pri njej le še naraščala. »Več kot enaindvajset let sem delala v znani restavraciji v Ljubljani, kjer sem se veliko naučila. Na lastno željo sem začela obiskovati tudi tečaje priprave slaščic, v peki sem se preizkušala tudi doma,« pripoveduje. Strast do sladkega je vodila do tega, da je že v Ljubljani odprla lokal s sladkimi dobrotami in okusno kavo. »Rada pijem dobro kavo. Vedno sem imela v mislih, da bom, ko bom velika, zraven dobre kave ponudila svoje piškote, vendar ne tistih v plastičnem ovoju. Tako sem že v Ljubljani začela peči pirine linške piškote in prekmursko gibanico, povsem na polno pa sem začela šele tukaj v Prlekiji,« je povedala sogovornica.  

Damjana Nemeš

Želi izdelovati lasten sladoled

V slaščičarni, ki je odprta vse dni v letu, je ponudba sladkih dobrot res pestra, za vse pa poskrbi lastnica lokala sama. V dopoldanskem času streže gostom, nato pa se odpravi v delavnico, kjer se začne ustvarjanje. Vse, kar ponuja, speče sama, zato se njen delovnik po navadi konča šele pozno ponoči. »Ne delam in ne prodajam tistega, česar sama ne jem oziroma ne maram,« poudari.

Damjana Nemeš

V slaščičarni Flo Cukeraj lahko gostje izbirajo med prekmursko in prleško gibanico, za katero je Kasteličeva na državnem ocenjevanju prejela tretje mesto, v največji ponos pa ji je linški piškot iz pirine moke, ki ga je poimenovala pirin linško, in v posebno čast ji je, da je z njim sodelovala na dogodku Oblikovalska okuševalnica v okviru Meseca oblikovanja. Poleg tega peče jagodne torte, saherjeve torte, kremne rezine ter sladice, ki vsebujejo sveže, sezonsko sadje. »Gledam, da so sladice res sveže in pristne. Tako pri meni kostanjeve torte ne boste dobili sredi poletja, saj takrat kostanjev ni.« Pravi, da je po odprtju slaščičarne v Ljutomeru ustvarila posebno rezino, poimenovano lotmerk kocka. Posvetila jo je mestu in njegovim prebivalcem. »Delam tudi različne pite, krostate, torte po naročilu, čajno pecivo, poudarek pri vsem pa je na pirini, bučni in ajdovi moki, iz bele moke ne delam nič.« Dobrote, ki jih peče, najraje ustvarja po lastnem navdihu in s kombiniranjem različnih sestavin. Izjema so že ustaljene slaščice in torte, kot sta saherjeva torta in kremna rezina. »Vse, kar delam, se znajde tudi na spletu. Nimam nobenih skrivnosti glede ustvarjanja,« je dodala slaščičarka. Ker tudi sama obožuje sladko, je ustvarjanje še lažje, prav tako lažje svetuje gostom, kaj naj poskusijo. »Vedno jih najprej vprašam, ali so bolj čokoladni ali bolj sadni tipi. Svetujem jim, naj poskusijo kaj novega. Stvari namreč prodajam zato, da gostom čim bolj približam različne okuse. Imam stalno ponudbo, ki pa ji vedno znova dodajam kakšno novo dobroto.«

Damjana Nemeš

Slaščičarna, ki nosi, tako kot večina sladic, posebno ime, ponuja tudi sladoled. Tega sicer lastnica lokala ne dela sama, vendar je to ena izmed njenih velikih želja. »Ko bom imela velik stroj, bom delala tudi to. Okusi bodo vsekakor posebni,« je pristavila. Poleg lastnega sladoleda si želi v prihodnje ponujati tudi slovenske in angleške zajtrke. Nad prostori, kjer ima lokal, želi namreč urediti butični hostel. »Predvsem za tiste goste, ki Pomurja še niso obiskali. Želim si, da bi videli, kako so ti kraji lepi. Rada bi jim pokazala to destinacijo, s tem pa pripomogla k razvoju kraja, ki ima potencial in kjer je dobro živeti,« je povedala za konec.