Arhiv Štajerskega Tednika

Kot incest opisujemo vsak heteroseksualni odnos z osebo iz najbližjega krvnega sorodstva, ne le med ljudmi, ampak tudi v slovarjih pa so ob njem zapisani še krvoskrunstvo, nečistost in grešnost, kar nakazuje, da gre za nekaj slabega ne le v primeru spolnega odnosa odraslega človeka z mladoletnim, ampak tudi v primeru krvno povezanih odraslih oseb. Danes je javno mnenje o incestuoznih razmerjih izrazito odklonilno, a ni bilo zmeraj tako, saj je bil incest v preteklosti tako rekoč povsod precej ustaljena praksa, ponekod pa je še vedno del tradicije.

Za cerkev je incest smrtni greh

Vprašanje cerkvenih porok v Rimskokatoliški cerkvi je urejeno v zakoniku cerkvenega prava (Codex Iuris Canonici). Zanimalo nas je, ali cerkveno pravo loči med incestom, ki vključuje nasilje, in incestom, ki je stvar dogovora med dvema odraslima osebama. »Nobeno od teh dejanj ni sprejemljivo niti z moralnega niti s cerkvenopravnega vidika. Vse oblike incesta sodijo v območje najbolj deviantne spolnosti. Teža samih dejanj se sicer razlikuje, v vsakem primeru pa gre za smrtni greh«, pojasnjuje dr. Ivan Štuhec, moralni teolog in profesor na ljubljanski teološki fakulteti. Cerkvena poroka je tako absolutno prepovedana med sorodniki v ravni črti, torej med predniki in potomci, in v drugem kolenu stranske črte, torej med sestrami in brati. Podobno kot v družinskem zakoniku pa »ob utemeljenih razlogih« tudi cerkev dovoli poroko med bratrancem in sestrično. Določena toleranca torej velja tudi pri smrtnih grehih, saj cerkveni možje to opisujejo kot zadržek najnižje stopnje, za katerega par lahko pridobi tako imenovani spregled prepovedi.

V Sloveniji izjemoma dovoljene poroke med bratranci in sestričnami

Preberite več v Štajerskem Tedniku