Bridka izkušnja črnomaljskih prostovoljk: korupcija in podkupovanje
Končno je prišel 30.5.2014 in ženske iz Društva prijateljev mladine Črnomelj smo po desetdnevni akciji zbiranja hrane, pijače, oblek, ter kozmetike in dezinfekcijskih sredstev pripravljene na odhod v Bosno. Logistika in papirologija sta urejeni, velika mera pozitive in entuziazma je prisotna, čas je za odhod!
Na poti ni bilo nobenih težav, cariniki so nas brez komplikacij spustili naprej, saj so naši dokumenti zadoščali njihovim zahtevam. Vse srečne in zadovoljne se ustavimo še na zadnjem terminalu pred vstopom v občino Zavidovići, kamor nameravamo med drugim razdeliti robo. Tu pa je nastopil problem. Ne pustijo nam, da se same odpravimo naprej in razdelimo robo po lastni presoji, kljub predhodno urejeni dokumentaciji. Čakamo in čakamo, premaknemo pa se nikamor. Vse kar slišimo so besede :"Sad će, sad će, samo što nije!" Končno pride eden izmed njihovih "ta višjih" in oznani, da je njihova zahteva, naj jim samo predamo robo, oni pa bodo z njo ravnali naprej, po svoji presoji. Mislim, da vsak, ki bere ta članek, dojame, da tu po nečemu "smrdi". Naš glavni namen odprave v Bosno je bil, da pridemo osebno dol, da se srečamo iz oči v oči s prebivalci prizadetih območij, da roba res pride v PRAVE ROKE! Zato smo se odločili, da se ne bomo tako zlahka predali in smo vztrajali naprej. Potekala so pogajanja v pisarnah, dokazovanja s papirologijo, rotenja, naj nas vendar pustijo pri miru in nam omogočijo uresničitev naše naloge. Nakar dobimo odgovor, da je bil zakon pred dvema dnevoma spremenjen, da ne zadoščamo njihovim kriterijem in da posledično nismo pravnomočne za nadaljevanje naše načrtovane strategije, sicer bodo težave na meji in bo onemogočen odhod domov. Lahko si mislite, kako se je naš prvotni entuziazem spremenil v eno samo veliko razočaranje. Po pregovarjanju smo si le izborile papir, ki nam je omogočil obisk občine in raztovorjenje robe, katero bi prevzelo bosansko društvo, zadolženo za to področje. Mimogrede naj omenim, da nas je ta papir, ki smo ga komaj dobile na "lepe oči", stal 50€. Korupcija? Podkupovanje?? - Kriminal!! Ko so nam med vrsticami dali vedeti, da bi šla roba lahko čez, če bi bilo to njim v interesu, vendar v našem primeru temu pač ni bilo tako, takrat smo se zavedle krute realnosti in patetičnosti. Ta banda odvzema lačnim kruha, samo da si napolnijo svoj žep in preprodajajo robo naprej. Obup in še enkrat obup.. Ob misli na dejstvo, da so v naše društvo predvsem prihajali z robo ravno ljudje, ki so imeli najmanj, ljudje, ki vedo, kaj pomenita pomanjkanje in lakota, ljudje, ki so čutili žalost s prebivalci poplavljenih držav in so se zato odrekli svojemu delu živeža ... ob vsem tem se nam je porajalo vprašanje: "Kako naj zdaj prizadenemo te ljudi in ne izpolnimo našega namena"?- Nikakor!
Odločile smo se za nadaljevanje borbe in zadostitvi pravice. Če smo hotele raztovoriti robo in iti brez komplikacij čez mejo domov, smo morale slediti prej omenjenemu društvu, katero je menda imelo namembnost našega sprejetja in koordinacije. Naša pot se je ustavila na odmaknjenem in divjem, predvsem pa sumljivem skladišču. Ker smo vedele, kam pes taco moli, hkrati pa smo bile nemočne, smo se odločile vsaj delno izpolniti naša pričakovanja, kljub kršitvi njihovega t.i. "zakona". Njihovo društvo nam je predhodno s pomočjo svojih članov pomagalo priti do prepustnega papirja iz občine ter raztovoriti naš kamion. Hkrati pa smo se ženske iz našega društva odločile, da skušamo vsaj del robe natovoriti na naše kombije ter robo na lastno pest in odgovornost razdeliti družinam, katere smo srečale nazaj grede na poti iz Bosne.
Cesta. Na eni strani poplavljena reka z vsemi odpadki in polomljenimi drevesi, na drugi strani pa obupani in lačni ljudje. Človek bi najraje pomagal vsem, če bi le lahko! Ustavili smo se na mestu, kjer je bilo razdejanje najbolj hudo in so nas prebivalci že kar sami od sebe čakali ob cesti. Nikakor ne morem pozabiti tistih hvaležnih oči mladega očka, ki je za svojega, še nerojenega otroka, prosil za čokolino in plenice ... Ali pa starejše gospe, ki je z jokajočim glasom ponavljala besede "Hvala vam, bog sa vama!"
Vse te iskrene besede so v nas prebudile občutke sreče, vsa ta hvaležna dejanja so nam orosila oči in nas popeljala do spoznanja, da smo lahko srečni, da živimo v Sloveniji. Slovenci tako radi nergamo čez našo državo, a ko daš enkrat takšno izkušnjo čez, spoznaš, kaj je pravo bogastvo in razlog za srečo. Čeprav se je sprva zdelo, da je bila naša odprava zaman, je to končno dejanje odtehtalo vse naše tegobe. Morda res ni šlo vse po načrtih in kot bi me želele, smo pa ponosne na dejstvo, da smo pogumno prevzele krmilo v svoje roke in se odpravile domov z zmago v srcih.
Razdejanje v Bosni nosi posledice še iz vojne, poplave pa so bile le še pika na i. Želimo si, da bi si prebivalci prizadetih območij čim prej opomogli in da bi pravica prevladala nad krivico! Pa bo temu kmalu tako?!? "Sad će, sad će, samo što nije".. to so besede, ki nam še zdaj donijo v glavi ... Upajmo, da bo kmalu prišel dan, ko bo konec te nočne more in bo ljubezen tista, ki bo premagala vse.
Avtor besedila: Ajda Skrbinšek
Slikovni material: Tanja Vidic
Zahvala vsem prostovoljcem, donatorjem in vsem ostalim, ki ste man na svoj način priskočili na pomoč.
Brez vas nam ne bi uspelo.
Društvo prijateljev mladine Črnomelj
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
