Profimedia

Stročnice so botanično del družine metuljnic, kar je treba upoštevati pri vrstenju vrtnin pri kolobarjenju, kjer lahko metuljnice sejemo na isto mesto najpogosteje vsako tretje leto. Fižol spada še vedno, kljub vsem novostim na trgu, med najbolj priljubljene vrtnine. Sama svetujem, da posejemo nekoliko več nizkega fižola.

Tudi grah je reden gost na naših vrtovih. Žal sta to samo dve stročnici in težko verjamem, da vsako leto zavzameta eno četrtino vrtnih površin. Vse bolj priljubljena stročnica postaja tudi bob, ki je nekoč že bil reden gost slovenskih njiv in vrtov.

Poleg ponudbe iz železnega repertoarja pa se pojavljajo tudi semena nekaterih novih in že pozabljenih stročnic. Danes si bomo ogledali tri, ki so že našle domovinsko pravico na naših vrtovih.

Vrtnine za sonce in vročino

Seme leče in čičerike je na našem trgu že  poldrugo desetletje, seme dolge vigne neuradno še dlje, uradno nekoliko krajši čas. Kar se je v časih neke druge, skoraj pozabljene države prodajalo pod nazivom kilometrski fižol, je bila v resnici dolga vigna. Nekateri imajo to seme doma še od takrat, druge je navdušila zdaj.

Profimedia

Kaj imajo te tri stročnice skupnega? Vse tri so ljubiteljice sonca in vročine. Zato naj vedno rastejo na sončnih, toplih delih vrta. V senci z njimi ne boste zadovoljni. 

Stročnice imajo globoke, močne korenine, na katerih se skoraj vedno naselijo tudi posebne bakterije, ki živijo z njimi v prav posebnem sožitju. Žal mora preteči nekaj let, preden se te bakterije pojavijo tudi na našem vrtu (če prej nismo nikoli sadili stročnic).

Vendar globok, razvejen koreninski sistem teh rastlin tudi brez bakterij zemljo rahlja in spodbuja druge mikroorganizme k delu, zato ostaja prst za stročnicami rahla, primerna za mnoge druge vrtnine.

Seveda imajo tudi stročnice svoje zahteve. Tla moramo zanje dobro pripraviti, predvsem pa preprečiti zastajanje vode v njih. Tudi med vegetacijo zahtevajo redno okopavanje (rahljanje tal) in so hvaležne, če jih osujemo.

Nobena od njih ni občutljiva za sušo, ne mara velikih količin dežja. Zato namakanje ni nujno potrebno, razen če jih sadimo v rastlinjak.

Popestrijo kolobar v rastlinjaku

Prav njihova želja po soncu in vročini je njihova dodatna prednost. Lahko nam zelo uspešno popestrijo kolobar v rastlinjaku. Rastlinjak nam uspešno podaljša sezono v jeseni in nam tudi zelo zgodaj spomladi zagotovi veliko domače zelenjave. Toda kaj bi v njem sadili poleti? 

Miša Pušenjak

Seveda nam najprej pride na misel paradižnik, a tudi z njim moramo kolobariti. Paprika ni njegova sorodnica, zato lahko paradižnik in papriko posadimo samo na eno polovico rastlinjaka, če želimo v njem vrtnariti več let. Drugo polovico namenimo kumaram, mogoče še kakšni bučki, potem pa nam zmanjka zamisli. Med rešitvami ponujamo dolgo vigno, pa tudi lečo in čičeriko za vse tiste, ki ju imajo res radi.

Vse tri stročnice uspevajo v enakih razmerah kakor paradižnik. Tal predhodno ne gnojimo. Pred setvijo ali sajenjem prst na gredi samo prerahljamo. Čeprav ljubijo vročino, morajo imeti korenine na hladnem, zato tla okoli rastlin zastremo s slamo ali pokošeno travo. Seveda je v rastlinjaku namakanje potrebno, vendar naj bo zalivanje zmerno in globoko.

Če opazimo, da so tla pod zastirko vseeno zbita, zastirko samo odmaknemo, tla prerahljamo in jih ponovno prekrijemo. Tako bomo poleti tudi v rastlinjaku pridelali okusne stročnice.

Profimedia

Pridelovanje na vrtu

Ko izbiramo gredico za te tri stročnice, bodimo pozorni, da bodo resnično rasle na soncu in jih ne bodo senčile višje vrtnine. Pred sajenjem tla obdelamo dobro in globoko. Setve se lotimo šele, ko je zares toplo. Čeprav nerada govorim o datumih, lahko rečem, da jih v nobenem primeru ne sejemo pred 15. majem. Lahko pa pred tem vzgojimo sadike, ki jih po 15. maju sadimo na prosto ali konec aprila v rastlinjak.

Stročnice lahko presajamo samo s koreninsko grudo. Izberemo ločke premera 5 cm. V vsakega posejemo dve, največ tri semena – okoli 15. aprila za presajanje na prosto ali v začetku aprila za presajanje v rastlinjak. Setev postavimo na toplo in takoj po vzniku tudi na svetlo. Za vzgojo sadik potrebujemo enake razmere kakor pri vzgoji sadik paradižnika ali paprike. Ko koreninski sistem popolnoma preraste lonček, lahko sadike presadimo na stalni prostor.

Profimedia

Za pridelovanje slovenskih stročnic gnojenje ni potrebno, saj je v naših tleh že veliko prijateljskih bakterij, ki poskrbijo za njihovo prehrano. Drugače je z novimi stročnicami, ki pri nas še nimajo svojih bakterijskih prijateljic. Zato tla pred sejanjem vendarle obogatimo s kompostom. Lečo in čičeriko pognojimo z 2–3 l komposta na m2, dolgo vigno pa s 3–4 l/ m2.

Namesto komposta lahko uporabimo kupljena organska gnojila, nikakor pa ne gnoja domačih živali. Po setvi je treba tla vzdrževati rahla, nezbita, svetujem pa tudi osipavanje rastlin, ko dosežejo ustrezno višino, in seveda sprotno pobiranje pridelka.

Ko je pridelek pospravljen, rastlin ne izpulimo, samo porežemo jih. Tak nasvet velja pravzaprav za vse stročnice. Nadzemne dele damo seveda na kompost, korenine pa bodo še dodatno rahljale zemljo, bakterije z njih bodo ostale v vrtnih tleh.

Preberite tudi:

• 5 načinov, kako zaščititi sadike pred majskim mrazom
• Aeroponski stolpi – vrtnarjenje brez zemlje
• Miša Pušenjak o razlikah in prednostih drobnjaka in kitajskega drobnjaka

Leča in čičerika sta nizki stročnici

Precej sta si tudi podobni. Obe rastlini sta nizki, grmičasti stročnici. Zato potrebujeta nekaj več prostora kot fižol ali nizki grah. Sadimo jih na razdaljo 50 cm, v vrsti pa 10 cm narazen. Za razliko od fižola in graha potrebujeta za dozorevanje vse poletje. Uživamo seme, torej zrna. Čičerikina lahko uživamo tudi v mlečni zrelosti, običajno je to proti koncu avgusta, pri leči pobiramo samo suha zrna. Obe ostaneta na vrtu vse do zime. 

Grmi zrastejo pol metra in več v višino, pa tudi v širino se razrastejo. Cvetovi so majhni in neznatni. Tudi stroki nekatere sprva razočarajo. V njih se skrivata navadno dve zrni, le redkokdaj več. Na začetku jih nekateri niti ne opazijo. Pa vendar sta obe stročnici zelo zdravi tudi v prehrani, beljakovine so bolje prebavljive kakor fižolove.

Profimedia

Pa še eno prednost imata: iz obeh lahko zelo hitro naredimo kalčke, ti pa, kot vemo, so prava vitaminska bomba sredi zime. Zrna in kalčke leče in čičerike vedno uživamo prekuhane.

Leča ima še eno posebnost. Različno obarvana zrna različnih sort se lahko zelo hitro razkuhajo in jih uporabljamo predvsem za goste juhe in zelenjavne jedi. Rdeča leča se skuha v 20 minutah in kasneje popolnoma razpade v pire. Zato jo uporabljamo tudi za zgoščevanje zelenjavnih juh in omak.

Če jo zmešamo z začimbami in drugo zelenjavo (na primer blitvo, kodravolistnim ohrovtom), lahko naredimo zelo okusne in hranljive cmoke. Rumena leča je podobna rdeči in jo uporabljamo na podobne načine. Zrna drugih barv pa kuhamo in uporabljamo podobno kakor fižol. 

Dolga vigna je običajno visoke rasti, podobno kakor fižol, v tujini pa poznajo tudi nizke sorte. Pri nas se dobi seme visokih kultivarjev. Vigno sejemo v razmaku 30–40 cm v vrsti, med vrstami pa naj bo vsaj pol metra razdalje. Rastlina potrebuje oporo, saj se ovija enako kakor fižol. Ni tako bujna kakor visoki fižol, je tudi nekoliko svetlejša rastlina, vendar je na videz fižolu dokaj podobna.

Profimedia

Pri vigni uživamo mlade stroke, ki zrastejo v neverjetno dolžino, tudi nad pol metra. Vendar morajo biti stroki res mladi in nežni, da so okusni. Starejši stroki postanejo trdi, papirnati. Podobno kakor pri bučkah je treba stroke redno rezati, sicer vigna preneha cveteti. Seme je sicer užitno, a je zelo drobno. Vsekakor pa si ga lahko pridelamo sami.

Vigna je prava stročnica za vroča poletja. Takrat nam v poletni vročini nadomesti stročji fižol. Ko se dan skrajša ali se temperatura zraka ohladi, vigna preneha roditi, toda takrat je na voljo že obilo fižola.

Poleg teh treh vročine potrebnih stročnic so pri nas na prodaj še semena limskega fižola, ki nam daje okusno mlado in suho zrnje in ki prav tako bolje raste v vročem kakor hladnem poletju, pa nizki mungo fižol in še kaj, a navzlic zapisanemu moramo najbolj spoštovati in uživati našo tradicionalno, slovensko zelenjavo in ohraniti njene stare sorte. Vendar to ni razlog, da ne bi na vrtu preizkušali tudi česa novega. Prav stročnice, ki ljubijo vročino, so dobrodošla popestritev tako na domačem vrtu kakor v naši prehrani.