Ko me je lani po povratku s Camina Frances (Camino Španija) nekdo vprašal, ali bi to romanje ponovila, sem odgovorila, da po isti poti verjetno ne bi ponovno šla, saj je še toliko drugih, ki jih še nisem prehodila. Po skoraj letu premora pa sva si z nečakinjo Anamarijo konec junija ponovno oprtali nahrbtnika na rame, tokrat za nekaj kilogramov lažja (izkušnje so naš najboljši učitelj) in se podali na portugalski Camino.

Camino Portugalska je ena od mnogih in hkrati druga najbolj priljubljena pot, ki vodi od Lizbone na Portugalskem v Santiago de Compostela v Španiji. Njena zgodovina sega v pozni srednji vek.

Romanje sva tudi midve pričeli v Lizboni, zgodovinsko in arhitekturno izredno bogatem glavnem mestu Portugalske, ki leži na sedmih gričih in si ogledali to drugo najstarejše mesto v Evropi v treh dneh in treh turističnih vodenih ogledih, ki jih izvajajo izredno usposobljeni ter po področjih specializirani turistični vodniki. Ti potomci nekdaj najuspešnejših pomorščakov in trgovcev so nas kot skupino ljudi iz različnih koncev sveta (mimogrede – v prvi skupini je bila tudi ena Novogoričanka) popeljali skozi svoje mesto ter svojo zgodovino. Zelo zanimiv ter poučen je bil ogled stare mestne četrti Alfama z nagnetenimi hišami, s pročelji, na katerih so upodobljeni njihovi lastniki, ki so s svojim delom in delovanjem tako rekoč vdihnili dušo temu delu mesta, ki ga štejejo tudi za rojstni kraj fado glasbe, ki smo jo imeli možnost tudi v živo poslušati.

Vsak vodnik nas je ob koncu ogledov popeljal v pristen gostinski lokal, kjer postrežejo gostom ali z izvrstno brazilsko kavo, ki jo oni imenujejo BCE (izgovor »bike«), ali s kozarecem vina verde, ki ni zeleno vino, pač pa mlado vino iz vinorodnega področja med rekama Duro in Minho ali pa njihovimi slastnimi sladicami kot je na primer pasteis de nata, ki naj bi jo v 18. stoletju začele izdelovati nune v samostanu Mosteiro dos Jeronimos v Belemu.

Belem z Belemskim stolpom in samostan sv. Jeronima (spomenik renesančne arhitekture) s cerkvijo, v kateri so grobnice portugalskih kraljev in sarkofaga pesnika Camoesa in pomorščaka Vasca De Game, nam je eden izmed vodnikov še posebej natančno predstavil. Zanimiv je spomenik slavnih pomorščakov – raziskovalcev, kjer nam je vodnik pričaral razgibano zgodovino svoje domovine z zanimivo opombo, da sta v njej dve obdobji, ki ju resnično obžalujejo in sicer suženjstvo ter inkvizicija.

Ker sva imeli na voljo dovolj časa, sva se odločili, da se z vlakom odpeljeva še 25 km zahodno od Lizbone, kjer se nahaja mesto Sintra. Uvrščeno je na seznam Unescove kulturne dediščine in je bilo vse do 19.stoletja stara kraljevska prestolnica. Izredno zanimiva je palača Pena, ki je obdana z mogočnim parkom. En dan pa sva si vzeli tudi za obisk najzahodnejše točke Evrope – Cabo da Roca, kjer stoji svetilnik iz leta 1722.

Na ta način sva zaključili turistični del in pričeli romarski del najine poti.

V lizbonski katedrali sva prejeli »kredential del peregrino« ali po naše romarski potni list in seznam prenočišč, ki so romarjem na voljo do Santiaga. Sprva sva pešačili med polji zorečega paradižnika in koruze, prepredene z namakalnimi sistemi, skozi nasade plutovca, dišečega evkaliptusa, skozi bujne vinograde, obdane z ogromnimi kaktusi, posajenimi v obliki žive meje, in redke opustele vasi, kjer v dopoldanskem času skoraj ne srečaš žive duše, razen v redkih bistrojih in bifejih, kjer ti zelo prijazno postrežejo jutranjo kavo in zraven širokogrudno dodajo krožnik z domačim pecivom. Portugalce sva spoznali kot zelo gostoljubne, prijazne, predvsem pa umirjene, poštene in dobre ljudi.

Pot je dokaj dobro označena. Tudi če sva slučajno zašli s prave poti, se je vedno našel prijazen domačin, ki naju je usmeril v pravo smer. Ne bom pozabila domačina, ki je v neki vasi v jutranjem somraku gledal skozi okno, zažvižgal za nama in odmahnil z roko rekoč: »Ne tam, to ni prava pot, zavijta levo!« Ali pa v drugem kraju, kjer sva pred srednjeveškim mostom oklevali, po kateri poti naj kreneva. Pa sva vprašali prvo domačinko, ki naju je usmerila vzdolž ob reki. Nato je prišel mimo njen someščan in naju usmeril prek mostu. Zatem sta prišla še dva sprehajalca in naju napotila proti mestu. Naenkrat se je na cesti, tik ob nas, ustavil kombi civilne zaščite, iz njega je stopila mladenka v uniformi, ustavila naša »pogajanja« ter v portugalščini razlagala, kje je prava pot. Ves promet je stal, ona pa je iz kombija vzela še zemljevid mesta in nama začrtala na njem pravo smer. Nato je dopisala še svojo telefonsko številko, če se bova slučajno izgubili in še številko 112. V neki drugi industrijski coni naju je z nasprotne strani ceste ogovorila gospa srednjih let, pritekla prek ceste in nama prijazno razložila, naj greva po cesti, ki vodi navkreber proti cerkvici na hribu, kajti to je prava pot.

S sporazumevanjem z domačini nisva imeli težav, saj mnogi govorijo angleško in francosko. Sami sva se uspeli naučiti le nekaj portugalskih besed in izrazov, ki sva jih najpogosteje rabili. Prva in po moje najpomembnejša beseda je bila »obrigada« (hvala), ki je vedno našla svoje pravo mesto.

Prenočevali sva v različnih prenočiščih: v občinskih albergih, ki so najcenejši in v katerih je včasih v enem prostoru tudi do dvajset pogradov ali pa še več, do zasebnih hostlov, ki nudijo za višjo ceno malo več udobja in zasebnosti. Mnogo pa je tudi samostanov, kjer so celice spremenjene v prenočišča za romarje kot na primer Convent Santa Clara v Coimbri. V številnih krajih Portugalske nudijo tudi gasilci (portugalsko: bombeiros) romarjem brezplačna prenočišča. V mestecu Golega sva tudi midve izkoristili to možnost in prespali v gasilnem domu, kar je zelo dobrodošlo, še posebej, če so ostale nočitvene kapacitete polne. Cene prenočišč se gibljejo nekje od 6 do 15 Eur. Zelo ugodno je za romarje tudi prenočevanje v malih hiškah v verigi portugalskih kampov Orbitur, kjer sva prespali trikrat za ceno 8 Eur na osebo. Nudijo pa tudi okusna kosila po dostopnih cenah.

V Tomarju, sva si ogledali botanični vrt z akvaduktom iz 17. stoletja, ki je oskrboval z vodo tudi Convento de Cristo, mogočno templjarsko utrdbo, ki je bila pozneje spremenjena v samostan, ki kraljuje nad mestom in si ga danes lahko ogledamo kot muzej. Mesto je znano tudi po tradicionalnem prazniku Festa dos Tabuleiros, ki že stoletja poteka vsake štiri leta . Na tisoče domačinov in turistov si takrat ogleda ter občuduje sprevod deklet in žena, ki na glavah nosijo po okrašenih ulicah velike pladnje s hlebi kruha, ki so lično okrašeni in dosežejo višino njihovih postav. Praznik je posvečen Sv. Duhu in opominja ljudi, da je potrebno deliti dobrine z ljudmi v stiski. Unikaten, pa ne samo v mestu pač pa na svetu, je tudi muzej šibic, kjer sva si ogledali zanimivo razstavo, ki jo je mestu daroval njihov zaslužni meščan. In ne boste verjeli, med neštetimi velikimi in malimi zavojčki vžigalic, sva našli tudi tiste iz nekdanje Jugoslavije z motivom Bleda in Ljubljane.

V najinem načrtu je bila tudi odločitev, da poromava do Fatime, ki sicer ni ob tej romarski poti, pač pa je potrebno kreniti 32 km zahodno od Tomarja . Pokrajina je lepa, redko naseljena in pot je na nekaterih mestih slabše označena, kar sva izkusili tudi midve, saj sva enkrat zašli pa spet prišli na asfaltirano cesto in po tej ponovno na pot, ki naju je pripeljala na cilj. Obiskali sva svete kraje: kapelo prikazovanj, baziliko z grobovi vidcev, trg Esplanade in novo cerkev ter prižgali sveče v zahvalo vsem, ki so nama to pot omogočili in naju čakajo doma.

Dogodek, ki mi bo ostal v prijetnem spominu pa se je zgodil v zasebnem albergu »O Bonito« v kraju Rabaçal. Ko sva prehodili že približno petnajst kilometrov (polovica poti tistega dne) v smeri kraja Zambujal, sem ugotovila, da sem pustila v postelji pod blazino denarnico z vsemi dokumenti ter denarjem. Po telefonu sem se pozanimala, če lahko poiščejo denarnico, da se bom vrnila z avtobusom ponjo. Mlada lastnica in njena mama sta jo našli in ne samo to. Takoj sta se sedli v avto in jo pripeljali za nama. Niti za bencin nista hoteli vzeti denarja. Neizmerno sem jima bila hvaležna in močno sem si oddahnila. Pa ne zaradi zneska, ki je bil v njej, pač pa zaradi potnega lista.

V nadaljevanju najinega romanja sva šli še skozi dve večji zgodovinsko pomembni mesti in sicer Coimbra ter Porto. V Coimbri, ki slovi po eni najstarejših univerz v Evropi, sva si z lokalnim vodičem ogledali mesto z nešteto cerkvami, univerzitetni kampus ter botanični vrt. Porto leži ob reki Douro, ki priteče iz Španije in se tu izliva v Atlantik in je drugo največje mestu na Portugalskem, ki je znano po portovcu (znamenito desertno vino). Od tu sva pot nadaljevali ob morju (Camino portugués por la costa) po lepih lesenih mostovžih ob atlantski obali, ki so zgrajeni vzdolž čudovitih mivkastih plaž. Vroče res ni bilo (22 stopinj Celzija), saj ves čas piha z morja na obalo in zato je tudi voda hladna, kar poleg visokih valov onemogoča sproščeno plavanje. Zato Portugalcev nisva videli čofotati v vodi, naju pa je kljub temu zamikalo, da sva preizkusili njeno temperaturo.

Pot ob obali vodi skozi kraje, kjer so doma ribiči in zelenjadarji, zato je hrana, ki jo ponujajo popotniku in romarju bogata z ribami, morskimi sadeži ter zelenjavo. Obroki so raznovrstni in cene ugodne. Vrtovi so polni sadnega drevja od citrusov do sliv ter jabolk in hrušk, ki se kar šibijo pod težo sadežev.

Ker sva šli po obalni poti, ki se veliko bolj izogiba asfaltiranim cestam kot pa pot po centralnem delu, sva v kraju Caminha preko reke Rio Minho, ki se tu izliva v morje, tako kot ostali romarji najeli čoln, ki naju je prepeljal na drugo stran reke, kjer sva se izkrcali na španska tla in prispeli torej v Galicijo. Romali sva po razgibani in lepi pokrajini z mnogimi čudovitimi plažami. Obala je lepa tako kot na Portugalskem in morje enako hladno. Zato Španci ne plavajo temveč korakajo, z nogami do kolen v vodi, od enega konca plaže do drugega. Žal ne znajo tujih jezikov kot Portugalci, zato je bilo sporazumevanje na tem delu poti malo težje.

V kraju Pontevedra se obalna pot razcepi na dva kraka, na prvobitno pot in »Variante espiritual«. Odločili sva se, da izbereva slednjo, ki je sicer malo daljša in težja (vzponi), a lepša, saj vodi med polji, vinogradi in evkaliptusovimi gozdovi, med malimi zaselki, kjer domačini pasejo ovce in koze ter mimogrede pokramljajo s tabo kot stari znanci. Tu večina poti poteka po podeželju, med žuborečimi potoki in starimi mlini, ki so nekoč služili mletju žita, danes pa so le še spomin na tiste čase. Vode je obilo in tudi vlage v zraku, zato je vegetacija bujna. V povprečju v Galiciji dežuje kar dvesto dni na leto. To sva občutili tudi na lastni koži, kajti zjutraj je iz megle pogosto pršelo kot droben dež vse tja do poldneva.

V Villanovi sva z drugimi romarji, ki sva jih srečevali na tej poti, ponovno sedli v čoln, ki smo ga vsi rezervirali prejšnji dan pri oskrbniku v albergu in se odpeljali od širokega zliva reke Arousa v Atlantik in še naprej po reki Ulla do kraja Padron, ki je zadnja postaja pred prihodom v Santiago. Ves čas smo s čolna opazovali številna gojišča školjk, ki so poleg rib v stalni ponudbi gostinskih lokalov, in na obrežju stoječe kamnite križe, ki označujejo pot, po kateri naj bi peljali tudi posmrtne ostanke Sv Jakoba.

Na zadnji etapi pred Santiagom sva srečevali mnogo romarjev, ki sva jih spoznali na najini poti ali pa v prenočiščih. Čeprav smo hodili po različnih poteh, smo v približno istem času prispeli na cilj. Občutek ob prihodu do katedrale v Santiagu je bil prijeten in spomini na lansko leto, ko sva prispeli do tu po Caminu Frances, še zelo živi. Hvaležnost in notranji mir te prevevata, ko se spomniš, koliko prehojenih korakov je za teboj in si srečen, da so ti dane telesna moč, vzdržljivost in vse ostale možnosti, da si dosegel želeni cilj in prehodil pot tudi za tiste, ki tega tako ali drugače ne zmorejo. Pri sv. maši pa letos nisva imeli sreče, da bi občudovali, kako zaženejo veliko kadilnico.

Ker sva imeli na voljo do poleta iz Santiaga proti domu še teden dni časa, sva šli peš najprej še do Finisterre. Hodili sva po čudoviti naravi, ki sva jo lani opazovali le iz avtobusa in se okopali na plaži v Finisterri (konec zemlje) ter nabrali nekaj prekrasnih školjk, s katerimi je posuta plaža Praha Langosteira. Obleke po starih romarskih običajih nisva zažgali, sva pa skupaj z vsemi drugimi romarji in turisti uživali na pečinah ob rahlo oblačnem sončnem zahodu. Naslednji dan sva poromali po gozdnati, gričevnati pokrajini še do Muxie, majhnega mesta s 1600 prebivalci, s čudovito cerkvijo „Nuestra Señora de la Barca“, kjer naj bi, po pripovedovanju, pristala devica Marija s čolnom, da bi navdušila apostola Jakoba za misijonsko delo.

Iz Muxie sva ob morju nadaljevali pot proti severu v Camarinas, kamor sva prispeli še isti dan po 34 kilometrih hoje. Tam sva se odločili, da se z avtobusom odpeljeva do pristaniškega mesta Coruña, ki je poleg pristanišča Ferrol eden od možnih začetkov romarske poti Camino Ingles (angleška pot). V njenih začetkih so tu pričenjali romanje v Santiago predvsem Angleži in Nemci, ki so tu pristajali s svojimi ladjami. Danes pa tu srečate pravzaprav vse narodnosti, pretežno pripadnike starejše generacije. Razdaljo dolgo 79 kilometrov sva prehodili v naslednjih štirih dneh, v katerih sva se prepričali, da je ta pot manj obiskana, čeprav vodi skozi bogate pretežno kmetijske kraje Galicije, kjer se prebivalci ukvarjajo z živinorejo , poljedelstvom ter sadjarstvom. Sadno drevje se je kar lomilo pod težo letošnjega pridelka. Tudi debele in sočne robide ob poti so se ponujale, da sva se jih do sitega najedli. Ko sva ponovno prispeli do katedrale v Santiagu, na trgu Obrador sicer ni bilo tako številne množice romarjev ter turistov, je pa zmotila spokojnost večja skupina policistov, ki so bili razdeljeni na dve skupini, ki sta stali diagonalno na trg, v polni bojni opremi z neprebojnimi jopiči in orožjem v rokah. To naju je opomnilo, da se vračava v vsakdanjik, ki mnogokrat ni tako enostaven in umirjen, kot je dan romarja na poti.

Ali bi ponovno šla na pot? Seveda bi. Zagotovo! Mogoče bi katero od portugalskih etap celo ponovila, še raje pa bi poromala po eni od mnogih poti, ki še čakajo, da jih odkrijem in spoznam.