Leta trdih treningov, zgodnjega vstajanja, odrekanja, toda za tisti zmagovalni nasmešek se je vse skupaj vendarle izplačalo.

Imamo jo, zlato olimpijsko kolajno, so se veselili vsi športni navdušenci in tudi tisti, ki jih šport ne zanima tako zelo. Vsi smo za pet minut obsedeli, nato pa se je začelo vriskanje, skakanje, družabna omrežja so preplavili zapisi in čestitke naši zlati judoistki. Ona pa je bila na presenečenje mnogih zelo mirna, brez skakanja, ki smo ga vajeni pri nekaterih športnikih. A tridesetletna športnica je bila presrečna: "Ves dan sem bila zelo umirjena in zelo zbrana pred borbami, kar ni popustilo niti takoj po finalnem obračunu. Sploh nisem dojemala, kaj se je v tistem trenutku dogajalo. Toda z vsakim korakom, ki sem ga naredila s sredine tatamija proti trenerju, so me čustva vse bolj prevzemala. Bolj sem bila oddaljena, bolj so se mi nabirale solze," je tiste prve trenutke po veliki zmagi podoživela zlata Urška. "Pravzaprav še zdaj ne dojemam povsem veličine celotnega dogodka. Spala sem zgolj tri ure, saj po velikih tekmah zaradi prevelikega adrenalina ne morem zaspati, ves čas se kaj dogaja in nenehno sem v akciji. Mislim, da bo šele čez nekaj tednov vse skupaj prišlo za mano." Tudi zabave ni bilo veliko, celotna družba se je le nekoliko poveselila v slovenskem pubu, kjer si je lahko Urška brez slabe vesti privoščila kos težko zaslužene torte. A tista prava zabava jo je čakala doma, v objemu mame Majde in očeta Ljuba, ki sta pesti za mlajšo od svojih hčerk stiskala doma v Lopati pri Celju. "Ne želim, da me spremljata v živo v dvorani, vedno bi me namreč dodatno skrbelo, ali sta v redu. Tako se lahko povsem osredotočim na borbo. Sem se pa z njima slišala dve uri po zmagi in seveda so bili vsi najbližji veseli, ves čas so vriskali," je z nasmehom razlagala Urška.